Kolumna

Tako elementarna, pa tako zapletena dobrina

Datum: 9. 4. 2015

Tako elementarna, pa tako zapletena dobrina


Tomaž Orešič

Izvršni direktor in član uprave, Elektroprivreda Srbije
Vodilni strokovnjak s področja energetike z bogatimi mednarodnimi izkušnjami

Če pogledamo realnost spodkopavanja ideje o skupnem energetskem trgu, je ključna prav prevlada nacionalnih energetskih konceptov.

Medtem ko brez kakšnega posebnega vznemirjenja čakamo natančnejšo opredelitev pojma Energetska unija, ki Evropska komisija napoveduje v drugi polovici februarja, realnost energetskega trga spodbuja dinamiko, kakršne še ni bilo.

Koncept tako imenovane Energetske unije v dosedanjih komunikacijah ne kaže na kakšen bistven odmik od doslej znanih ciljev skupnega evropskega energetskega trga, predvsem ne na področju nacionalnih nasproti evropskim kompetencam. Če pogledamo realnost spodkopavanja ideje o skupnem energetskem trgu, spodbujeno med drugim s fukušimsko katastrofo pred slabimi štirimi leti, je ključna prav prevlada nacionalnih energetskih konceptov. Če na drugi strani pogledamo bolj praktično, lahko obkljukanje doseženih zakonodajnih ciljev z lahkoto pustimo ob strani ter se osredotočimo na realnost trenda svetovne elektroenergetike. In pri tem v Evropi še zdaleč nismo zastavonoše razvoja in inovativnosti. Medtem ko je v ZDA že v prvih letih tega tisočletja na masovnem trgu v polnem razmahu zaživelo upravljanje s porabo oziroma tržni »demand response« programi, v Evropi na tem področju šele v letu 2015 čakamo na uradno podporno stališče in morebitne zaveze s strani Evropske komisije. Medtem ko se v Evropi ubadamo s finančno nevzdržnimi podpornimi shemami za obnovljive vire, v Avstraliji na desetine ponudnikov gospodinjstvom ponuja finančne modele in izvedbo individualnih fotovoltaičnih sistemov kot element grajenja poslovnega odnosa in lojalnosti odjemalcev.

Glede na naravne danosti, glede na obstoječi proizvodni portfelj, glede na nacionalne oziroma politične preference, ne nazadnje pa tudi glede na gospodarsko moč posamezne države je absurdno pričakovati poenotenje stališč posameznih držav znotraj EU. Tako bodo vprašanja, kot so mehanizmi zagotavljanja moči, subvencijske sheme za OVE, prihodnost jedrske energije in vzpostavljanje net meteringa zagotovo ostala v domeni nacionalnih energetskih politik, tj. njihovemu strateškemu razmisleku in ambicioznosti.

Pa te moje teze ne postavljam zato, da bi opravičeval nadaljevanje dosedanjih vzorcev upravljanja energetike, temveč v smislu odgovornosti za prihodnost. In če kaj, ta prihodnost zagotovo ne bo v velikih centraliziranih proizvodnih enotah, temveč na distribuirani proizvodnji ter na večji vključenosti odjemalcev. Z današnjega zornega kota se to marsikomu v strokovni javnosti morda zdi prejkone grožnja za stabilnost sistema, tako kot se je to pred petimi leti zdelo nemškim energetskim koncernom. Slednji sicer danes prodajajo klasične elektrarne v Evropi in vlagajo v start-up podjetja v Avstraliji, potem ko jim je vlak na domačem terenu odpeljal mimo.

Tovrstna tranzicija ni enostaven zalogaj in zahteva svoj čas, a za začetek mora postati enakovredna tema razprave o energetski prihodnosti. Začeli naj bi z naprednejšim pristopom na področju regulacije na distribucijski ravni, ki danes zakoreninjeno vztraja na preživelih modelih, ti pa demotivirajo razvoj naprednih storitev. Današnje oblike in vodila odnosa med dobaviteljem in odjemalcem so namreč na resni preizkušnji in del tega je tudi proces v infrastrukturi.

Energija z nenehnim povečevanjem deleža obnovljivih virov hočeš nočeš postaja zelo splošna dobrina. Morda se bomo pa kdaj le približali osnovni ideji Nikole Tesle?

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 1, skupna ocena: 5)