Kolumna

Blišč in beda razkritja proizvodnih virov elektrike

Datum: 4. 8. 2015

Borut Rajer
Ukvarja se z energetskimi trgi in obnovljivimi viri. Je tudi vodja delovne skupine Okoljski trg pri Europexu – Evropskem združenju energetskih borz.
 

»Zaradi trenutne ne-optimalnosti izvedbe razkritja proizvodnih virov je vprašljivo, ali je cilj direktive pravzaprav dosežen, to je, ali potrošnik res dobi zanesljivo, zaupanja vredno informacijo.«

Drugi energetski paket EU je bil sprejet davnega avgusta 2003. Nadgradil je prvega predvsem v smislu koncepta ločitve dejavnosti z izrecno podanimi zahtevami po neodvisnih regulatorjih in mnogih drugih vsebinah, uvedel pa je tudi manj poznani koncept »razkritja proizvodnih virov«.
Razkritje pomeni, da mora dobavitelj kupcu vsaj enkrat letno dostaviti informacijo o tem, iz katerih virov je bila proizvedena dobavljena elektrika ter kakšne so povezane emisije CO2 in kakšne so količine jedrskih odpadkov. Vsaj te informacije – lahko pa seveda tudi mnogo več. Glede na direktivo je pomembno predvsem to, da je informacija verodostojna.Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, s katerimi instrumenti slediti poreklu elektrike in kako podkrepiti razkritje. Tu so seveda potrdila o izvoru kot instrument, katerega primarni (po mnenju nekaterih tudi edini) namen je prav sledenje atributom elektrike s ciljem razkritja. Opcija pa je (bila) tudi neposredna uporaba pogodb in seveda uporaba različnih povprečij ter preostalih sestav za dobavo energije iz virov, kjer porekla ni mogoče natančno določiti, kot je denimo energetska borza.
In kje sta torej blišč in beda trenutnega stanja razkritja proizvodnih virov? Blišč se skriva v tem, kar je razkritje obetalo, to je predvsem možnost razbitja nekoč homogenega produkta na več različnih produktov, tako da bi imeli potrošniki možnost izbire, energetska podjetja pa možnost dokazati svojo različnost do konkurentov še v čem drugem, razen v ceni. Beda pa je v trenutnem stanju, kjer je zaradi ne-optimalnosti izvedbe vprašljivo, ali je cilj direktive pravzaprav dosežen – to je, ali potrošnik res dobi zanesljivo, zaupanja vredno informacijo.
In kaj bi bilo potrebno storiti? Predvsem obstoječi instrument potrdil o izvoru v polnem obsegu uporabiti kot edini instrument za sledenje porekla ter kot instrument za vse vire, ne le obnovljive. Če zakonodaja že zahteva vzpostavitev orodja in s tem povezane stroške – zakaj ga ne izkoristiti v celoti? Z bolj sistematično in širšo uporabo potrdil o izvoru v tako imenovanem polnem razkritju se namreč zmanjša tudi problem določanja preostale sestave. Tudi ta je, žal, urejen bolj stihijsko – veliko nalogo sta sicer opravila EU projekta RE-DISS in RE-DISS II. Mnoge institucije, kot so združenja Europex, RECS International ter združenje izdajateljev potrdil o izvoru AIB, so že večkrat podprle reforme v tej smeri. Nedavno, v začetku marca, je iste koncepte v preglednem dokumentu o informacijah za potrošnike ponovilo tudi združenje regulatorjev CEER.
Obstajajo sicer svetle izjeme, vsaj glede uporabe potrdil o izvoru za vse vire, na primer Švedska in Avstrija, vendar je v splošnem odziv pristojnih institucij slab. Zakaj je temu tako? Verjetno zato, ker se to ob vseh drugih težavah smatra za marginalno temo. Žal, kajti ob relativno majhnem vložku bi lahko dosegli veliko. Polno uveljavljen sistem potrdil o izvoru pa je lahko temelj ne le za razkritje, pač pa tudi za prehod podpiranja OVE na novi ravni – na bolj prostovoljni in tržno orientirani.

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 6, skupna ocena: 4,83)