Kolumna

Hitreje, bolje, ceneje? Najboljši izberejo le dva od treh!

Datum: 24. 5. 2018

Piše: Prof. dr. Leon Cizelj, IJS,
Vodja oddelka za reaktorsko tehniko

Ko je Howard E. McCurdy v letu 2001 objavil svojo knjigo (Faster, Better, Cheaper: Low-Cost Innovation in the U.S. Space Program (New Series in NASA History), je bil pristop hitreje, ceneje in bolje v ameriški vesoljski agenciji NASA kljub tragični nesreči vesoljskega čolnička Challenger v letu 1986 na višku.  

Upočasnila in kasneje tudi zaustavila ga je šele druga tragična nesreča (Columbia) v letu 2003. Med pomembnejše posledice je NASA, poleg izgubljenih posadk in vesoljskih čolničkov, morala prišteti tudi velike spremembe v organizaciji in organizacijski oz. varnostni kulturi ter v javnosti precej zmanjšano kredibilnost, ki je navsezadnje prispevala tudi k ukinitvi programa vesoljskih čolničkov.
Danes v industriji z visokimi tveganji načeloma velja, da je hitreje, bolje in ceneje sprejemljivo, če se odločiš za dva od treh. Če torej želiš nekaj storiti bolje, je to mogoče ceneje in počasneje ali pa dražje in hitreje. Če je ceneje in hitreje, potem hkrati tudi bolje, kot se je zgrda naučila NASA, enostavno ne more biti. Še posebej ne, če želiš poleg kvalitete povečati tudi svojo kredibilnost.
Poglejmo si konkreten primer neimenovanega visokotehnološkega podjetja, ki naroči opremo, s katero namerava pomembno zmanjšati tveganja zaradi izpustov škodljivih snovi v okolje. Odloči se tudi, da bo zaradi večje kredibilnosti v javnosti in lažjih upravnih postopkov najelo tudi zunanje in neodvisne presojevalce kvalitete te opreme. Na javnem razpisu med kvalificiranimi presojevalci nato izbere tistega, ki ponudi najnižjo ceno. V pogodbene pogoje pa vključi plačilo po opravljenem delu in visoko pogodbeno kazen za zamudo. Tudi tisto zamudo, ki bi lahko nastala brez krivde presojevalca, n. pr. kot posledica reševanja nepredvidenih zapletov s kvaliteto opreme.
Katerima dvema izmed bolje, hitreje in ceneje je v gornjem primeru dal prednost naročnik? Če ste izbrali ceneje in hitreje, se strinjate z mano: na opisani način naročnik nikakor ni mogel izbrati tudi bolje.
Sledi zelo pomembno vprašanje: zakaj bi naročnik, ki najema pomoč pri dokazovanju svoje kvalitete, sistematično naročal najcenejše in najhitrejše (in torej ne tudi najboljše!) presojevalce? Med razloge za takšno vsaj na prvi pogled nelogično početje lahko prišteli preveliko samozavest, samozadostnost, brezbrižnost, nekoliko omalovažujoč odnos do okolice ali pa morda celo namerno prikrivanje dejanskega stanja.
Nobeden od omenjenih razlogov žal ne povečuje zaupanja v iskreno željo našega podjetja po neodvisni zunanji presoji kvalitete. Prej nasprotno: takšen pristop deluje kot ceneno ustvarjanje videza presoje kvalitete. Takšno ravnanje bi bilo netransparentno in bi lahko v razmeroma kratkem času vodilo v strokovno in kvalitetno osamitev naročnika in zunanjega presojevalca. Ne bi se smeli čuditi, če bi bila takšna navidezna presoja kvalitete pospremljena z zmanjšanjem kredibilnosti oz. z globokim nezaupanjem strokovne in splošne javnosti do kvalitete našega neimenovanega podjetja in tehnologije, ki jo uporablja.
Morda mi boste, drage bralke in bralci, lahko do prihodnjič postregli s kakšno bolj pozitivno razlago gornjega primera. A pri tem prosim ne pozabite, da zakonodaja ne bi nikomur smela biti niti sredstvo niti izgovor za rušenje lastne ali tuje kredibilnosti.

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 19, skupna ocena: 4,79)