Kolumna

Energetski projekti prihodnosti

Datum: 2. 8. 2018

Piše: Boštjan Pišotek

Vodja projekta v Službi razvoja in investicij v HESS.

 

Eno izmed vprašanj, ki si ga danes lahko upravičeno zastavljamo, je, kateri proizvodni viri bodo zadovoljevali energetske potrebe leta 2030 in kako zeleni bodo? Pri tem smo soočeni z izzivi, ki so kompleksnejši kot kadarkoli, kljub temu pa moramo zasledovati rešitve, ki bodo preproste, ekonomsko upravičene, učinkovite, zanesljive in varne. 

Pri snovanju projektnih priložnosti na področju energetike v 21. stoletju moramo najprej postati dovolj odprti in razumni za spremembe, hkrati pa na preudaren način in postopoma uvajati rešitve, ki ne bodo kakorkoli ogrozile energetskega in ekonomskega trga. Energetski sektor je soočen s strogimi zahtevami glede zmanjšanja okoljskega odtisa, vendar tehnološke inovacije ter razvoj – od ideje do širše komercialno sprejemljive in zanesljive uporabe - lahko trajajo še desetletja.

Predvsem v Evropi prihaja do intenzivne tranzicije energetskega trga, pri čemer se opuščanje fosilnih goriv, kot proizvodnih virov, želi nadomestiti z uporabo obnovljivih virov. Zavedati se moramo, da se celovita tranzicija sama po sebi ne bo zgodila in da so potrebni ključni deležniki (energetska podjetja, podjetniki, raziskovalci, finančni sektor, investitorji, porabniki, okoljski strokovnjaki), ki lahko prispevajo različne izkušnje ter perspektive in na ta način kolektivno izoblikujejo ideje in enotne modele sodobne energetske politike.

Če pogledamo širše, lahko ugotovimo, da smo pravzaprav v središču procesa preoblikovanja družbe v tako imenovano družbo hiperpovezanih porabnikov. Nenazadnje, življenjski standard se izboljšuje, kar se med drugim odraža v dejstvu, da ima danes približno polovica svetovne populacije že dostop do interneta, pri čemer napovedi Svetovne banke kažejo, da bo do leta 2020 več svetovnega prebivalstva imelo mobilne telefone kot dostop do tekoče pitne vode. Ključno vprašanje pri tem ostaja, s katerimi projekti lahko energetski sektor zadovolji naraščajoče potrebe in zahteve svetovne populacije ter hkrati minimalizira emisije toplogrednih plinov? Tu se pojavi dilema, ujeta med stališča »konzervativcev« in »zelenih«. Prvi zagovarjajo, da energetski model s pretežnim deležem obnovljivih in razpršenih virov ni vzdržen niti iz sistemskega niti iz stroškovnega vidika, medtem ko drugi opozarjajo na segrevanje planeta in spremembe podnebja, ki bodo posledično človeštvu poslabšale kakovost življenja ter povzročili velike stroške.

Ob tem se moramo zavedati, da bo svet v prihodnje potreboval še več proizvodnih virov, zmogljivejša prenosna omrežja in hranilnike energije, zato bo do sprememb zagotovo prišlo. Bodisi zaradi geopolitičnih negotovosti, kriz in konfliktov, tržnih pogojev in zakonodajnih regulacij bodisi zaradi omejitev naravnih danosti, socialnega aktivizma, podnebnih sprememb ali varnosti. 
Nekateri se bodo tovrstnim spremembam vedno izogibali in jih prepoznali kot grožnje, naša naloga pa je, da jih spremenimo v priložnosti. Prihodnosti namreč ne moremo predvideti, lahko pa jo pomagamo oblikovati. 

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 1, skupna ocena: 5)