Članki

Na obisku: Boštjan Čopi, potapljač

Datum: 28. 2. 2011 Besedilo: Kivi Com Host

Boštjan Čopi, potapljač, zaposlen v SENG, je prvi potapljaški tečaj opravil prav v svojem podjetju – SENG.

Na obisku: Boštjan Čopi, potapljač

Kdo ve, če si je Boštjan Čopi leta 2000, ko se je kot popolni začetnik na pobudo potapljaškega mentorja v SENG udeležil svojega prvega potapljaškega tečaja, predstavljal, kako mu bo to spremenilo življenje.

Danes se lahko pohvali s celo vrsto tečajev (toliko, da ima plastičnih izkaznic za cel šop), več kakor tisoč potopi, najgloblji prek 110 metrov, ogledal si je celo vrsto zanimivih krajev po svetu, predvsem pa je spoznal čarobni svet tišine, ki ga mnogi žal ne bomo okusili nikoli.

 

Kdo vas je navdušil za potapljanje? Kako je potekalo šolanje?
Šport imam že »v krvi«. Dolgo sem treniral smučanje, vozil raft in se ukvarjal z vodnimi športi. Leta 2000 sem se navdušil nad potapljanjem, ki ga v bovški dolini nismo poznali. Imel sem srečo, da sem srečal pravega inštruktorja, ki mi je to dejavnost na lep način predstavil. Prvi tečaj je organiziral SENG, izveden je bil po potapljaški šoli CMAS. Tečaj je trajal tri tedne. Najprej smo imeli teorijo, spoznavanje opreme in podobno, potem pa potope v bazenu, pozneje še v morju. Na tečaj imam lepe spomine. Ljudje nismo narejeni za dihanje pod vodo, s potapljanjem pa smo se približali ribam. To je nekaj enkratnega, svet tišine bi priporočil vsakemu. To ima svoj čar.

Kako je bilo prvič pod vodo, vas je bilo strah?
Malo že. V začetku ne zaupaš opremi, nisi prepričan, da bo vse zdržalo. Prvi zakon potapljanja je, da se podaš pod vodo v paru. Opravili smo veliko vaj, na primer, da ti zmanjka zraka. Takrat moraš bratsko dihati s kolegom. V bazenu že ni problem, ko pa si globlje, že gledaš gor, ali bi lahko priplaval do tja, če bi se zgodilo kaj nepričakovanega. Tečaj je bil na Soških elektrarnah, tam sem spoznal inštruktorja, s katerim sva potem postala prijatelja in je vodil tudi vse naslednje tečaje.

 

 


Koliko jih že imate za sabo?

Šole imajo različne nazive. Prvemu tečaju, ki sem ga opravil, rečemo Open Water Diver, po šoli CMAS P1, potapljač 1 zvezdica. Po opravljenih petdesetih potopih dobiš pogoj za drugo zvezdico. Tudi tega sem opravil. Potem sem zašel v tehnično smer in naredil še več tečajev in specialnosti. Nitrox potapljač (mešanica obogatena s kisikom), Deep Air (globinsko potapljanje z zrakom), napredni Nitrox (potapljanje z nestandardnimi mešanicami), tečaj za Gas blenderje (mešalec plinov), Trimix 80 (še ena mešanica za dihanje do globine 80 m, kjer se dodaja helij in zmanjšuje delež kisika). Leta 2006 sem postal inštruktor rekreativnega potapljanja, 2007 pa sem končal tečaj za jamsko potapljanje. To je zahtevala Civilna zaščita – povabili so me namreč v enoto za tehnično potapljanje pri URSZR. Začel sem se potapljati tudi z reabreatherjem. Gre za napravo zaprtega kroga, ki sama dodaja kisik in podaljša možnost bivanja pod vodo, kar je sicer omejeno z jeklenkami na odprti krog.

 

Ta šport vas je torej zelo pritegnil. Ste takoj kupili opremo?
Ja, verjetno je tudi moj inštruktor v meni videl potencial in me spodbujal. Takoj sem si kupil opremo, rekreativno, ki pa sem jo kmalu prerasel. Zato sem jo zamenjal s tehnično, ki ima drugačno konfiguracijo, dvojne jeklenke, večji jopič, dvojne regulatorje.

Ste hodili tudi na morje?
Začelo se je na morju, potem pa sem začel spoznavati tudi bližnje, domače okolje. Potopil sem se v Sočo, v Velika korita, ki sem jih prej gledal bolj od zgoraj. V SENG-u je bila želja, da bi začel spoznavati tudi objekte naših elektrarn za potrebe podvodnih del. Pri nas so imeli namreč ves čas zaposlena dva potapljača za potrebe čiščenja in pregleda zapornih organov in druga dela. Podvodna dela so zelo zahtevna, in rekreativnega potapljanja ni mogoče primerjati s temi deli. Tu je stalno zelo mrzla voda, velike globine, vidljivost izredno slaba, skoraj nična. Moraš biti pravi za to delo, to ni za vsakogar.

Gre tudi za podvodna gradbena dela?
Tako je. V Soških elektrarnah največ delamo v HE Doblar 1 in 2 ter po potrebi na jezu Podselo. Največ težav imamo z gramozom. Pred vsakim remontom je treba preveriti stanje, drugače se ne da zapreti zapornice in izsušiti sifona. Na HE Doblar 2 smo že odstranili velike kose pred zapornico, kamor se je nalagal gramoz. Na jezu Podselo puščata obe temeljni zapornici, dela se še vedno nadaljujejo s tesnjenjem. Ker se ne da pregraditi, zatesniti z vrha, mora biti potapljač zraven. Najnižja globina je 38 metrov, kjer je pritisk že velik. Treba je delati s klasično suho obleko, s plavutmi in dvojnimi jeklenkami, če pa smo pod vodo dlje časa, pa moramo vzeti s sabo še dekompresijske jeklenke.

Kako so vas vključili v Civilno zaščito in kakšne naloge opravljate tam?
Povabil me je moj inštruktor. S strani države je oblikovana enota za reševanje pod vodo, kjer je šest potapljačev in dvanajst podpornikov. Rešujemo v balkanskih državah. Delujemo lahko do 120 metrov pod gladino, tudi pri nesrečah v jezerih in potopljenih objektih in jamah, ne samo v morju. Naš vadbeni poligon je Divje jezero pri Idriji, ki je sicer za potapljače zaprto, vendar ima naša enota dovoljenje. Tam lahko hitro dosežeš veliko globino, drugje v Sloveniji to ni mogoče. Tam imamo tečaje in usposabljanja. Imamo tudi letna obnavljanja znanja. Zelo dobro je, ker se redno seznanjamo z novostmi. Na primer uporabo naprave rebreather, zaradi katere je bilo že več nesreč. Ker smo skupina tudi za reševanje iz jam, sem opravil tudi jamarski tečaj, jamski potapljač mora biti namreč tudi jamar.

Ste bili že na kakšni akciji?
Ja, enkrat v Makedoniji. Ker njihova specialna enota policije z dvajset let staro opremo ni mogla priti do ponesrečenca, smo šli mi. Dobili smo ga na 35 metrih. Tik preden sem se priključil enoti, so moji kolegi reševali tudi v Bosni, v Mostarju, kjer so našli ponesrečenca na 90 metrih globine. Vendar na občinskem nivoju ne rešujemo, to sodi v področje reševanja podvodne reševalne službe.

 

Kaj razmišljate, ko se potopite v tišino? Kaj vas tam tako privlači?
Meni je vsak potop lep. Za sabo jih imam že več kot tisoč, pa mi je še vedno vsak zanimiv na svoj način. Na morju uživam v favni in flori. Lepo je tudi v Fiesi, kjer sem s tem začel, lepo je na večjih globinah, kjer so večji pritiski in moraš razmišljati, katere mešanice boš uporabil, da bo vse potekalo v redu. V Egiptu je res nekaj posebnega, tam gre za ene najlepših potopov, saj je toliko različnih barv in rib, kot bi plaval v akvariju. Res nekaj neprecenljivega.

Ste imeli pod vodo že kdaj težave?
Ne, ne vem pa, kako bo jutri. Imam res veliko izkušenj, navajen sem slabih razmer. Ko sem se potopil v gradbeno jamo HE Krško, je bilo, kot bi plaval v čokoladi. Vse sem moral opraviti na otip. Takrat smo reševali črpalke, ki so potem izčrpavale vodo iz jame. Včasih me pokličejo na spodnjo Savo v HE Boštanj in HE Blanco za čiščenje rešetk ali kakšna druga dela. Bil sem tudi na pripravljalnih delih na HE Krško, ko so delali zid, da so preusmerili Savo. To je bilo težko delo. Tu ne moreš delati v paru, če ni vidljivosti, lahko drug drugega motita, in je zato nevarno. Dober preizkus živcev, enega najtežjih potopov pa sem imel, ko sem se v rudniku v Mežici potopil na 111 metrov. Šlo je za potop za trening. Ko sva s kolegom zaplavala, je bila voda kristalno čista. Vendar so bile stene zaradi vrtanja polne prahu – rudnik pa so pozneje zalili – in ko sem na sto metrih pogledal navzgor, je bil pogled grozljiv – samo »mleko«! Nisem videl nobenih inštrumentov in podatkov, niti globine, niti nujnih podatkov za dekompresijo. Tam je bilo res nevarno. Sem pa enkrat pomagal v težavah kolegu, ko ga je na globini 60 metrov obšla slabost in sva se skupaj dvigala skoraj celo uro.

V morju je gotovo lepše …
Res je. Vidljivost je do dvajset metrov, potem se barve izgubijo, ob luči pa se spet povrnejo. Naše morje je precej umazano zaradi planktona, v Egiptu je bolj čisto in tudi toplejše. Že v Dalmaciji je bolje, večja vidljivost, rib pa je pri nas čedalje manj. V okviru jamarskega društva Sežana odkrivamo tudi podvodni svet jam, na primer na reki Reki in v bližnji jami Kanjaduce. Najprej se moraš spustiti z vrvno tehniko, potem se šele začneš potapljati. Ampak tam odkrivaš neodkrito. Ko za sifonom priplavaš v dvorano, kamor še ni stopila človeška noga, veš, da si prvi … To je velik izziv.

Je treba biti zdrav za potapljanje? Kako se kontrolira strah?
Za izenačevanje pritiska je nujno treba imeti čiste sinusne cevi, ne smeš biti prehlajen. Kogar je strah, hitro vidiš že po očeh, pa tudi prehitro diha in nemirno plava. Vsak pač ni za to.

Vam ni žal, da ste se lotili tega športa?
Niti najmanj. Skozi potapljanje sem odkril podvodni svet, pa tudi veliko tujih krajev. Že devetkrat sem bil v Egiptu, najlepše je križarjenje proti Sudanu, južni safari, kjer je narava res še neokrnjena, potapljamo se tudi v Franciji, Italiji v Španiji na Kanarskih otokih, pa seveda na Hrvaškem.

Avtor: Vladimir Habjan

 

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 5, skupna ocena: 4,4)