Članki

Razmislek o energiji

Datum: 20. 5. 2014 Besedilo: Brane Janjič

Aktualne razmere opozarjajo na nujnost večjega sodelovanja energetskih politik.

Razmislek o energiji

Slovenski energetski svet ( SNK WEC) in Energetska zbornica Slovenije sta včeraj v Ljubljani pripravila mednarodno konferenco o nujnosti sodelovanja energetskih politik, ki se jo je udeležilo blizu 120 strokovnjakov iz domovine in tujine.
Kot so poudarili organizatorji, je aktualnih tem za razpravo s področja energetike v Evropi vedno več, zaradi česar postaja vse bolj kompleksno tudi odločanje v energetiki. Evropsko gospodarstvo se namreč bolj kot  kadarkoli prej staplja s svetovnimi gospodarstvi, pri čemer nekatera od njih presenečajo z   gospodarsko rastjo in s tem povezano porabo energije, ki se ne ozira na okoljske cilje.  Evropska  energetska politika ima sicer začrtane skupne smeri, ki se zrcalijo v poenoteni zakonodaji, skupnih energetsko podnebnih ciljih in v odnosih s tretjimi državami, pri čemer pa zaradi različnih gospodarskih razmer v posameznih državah članicah vendarle prihaja do razlik. Unijo sestavljajo regije, v katerih imamo dejansko množico razdrobljenih nacionalnih energetskih politik, ki poskušajo bolj ali manj učinkoviti delovati regionalno. Primeri v Uniji   kažejo, da enostranski ukrepi ene države bistveno spremenijo razmere sosednjih držav, kar posledično tudi pomeni, da nacionalni energetski programi niso omejeni le z mejami držav in Unije ter da je nastajanje nacionalnih energetskih politik znotraj evropskega prostora nujno povezano tudi z dialogom s sosednjimi državami in regijami. Navzven oziroma v odnosu do tretjih držav pa se še posebej kaže potreba po zagotovitvi enotnega in skupnega evropskega nastopa ter vnovičen razmislek o energiji.  

Zanesljivost, konkurenčnost in trajnostni razvoj

Rdeča nit vseh razprav je potekala glede treh ključnih elementov oskrbe evropskih držav z energijo, razpravljalci pa so z različnih kotov skušali osvetliti odgovore na vprašanje, kako evropskim državam še naprej zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo in hkrati povečati konkurenčnost evropskega gospodarstva, ne da bi pri tem ogrozili nadaljnji razvoj obnovljivih virov in uresničitev zastavljenih podnebnih ciljev. Uvodoma je predsednik SNK WEC dr. Franc Žlahtič zato izpostavil dilemo, ali so evropske države sploh zmožne delovati v skupni smeri in iti po poti regionalnega sodelovanja, glede na to, da se srečujemo z nehomogenim vlaganjem v obnovljive vire energije in posledično finančnimi težavami ter tudi nadaljnjo rastjo rabe fosilnih goriv in povečevanjem energetske odvisnosti. Delni odgovor na njegova vprašanja je v nadaljevanju podala generalna sekretarka evropskega združenja za plin Eurogas Beate Raabe, ki je izpostavila, da smo na ravni EU sicer zagotovili ključne skupne zakonodajne okvire in zarisali vse potrebne ukrepe. Pri njihovem uresničevanju pa se žal pogosto srečujemo z dejstvom, da posamezne države kljub danim skupnim zavezam stremijo k ohranitvi samostojnosti in kršenju postavljenih pravil, kar vse skupaj zelo otežuje prizadevanja za vzpostavitev enotnega energetskega trga. Da v EU še nismo uspeli izpeljati vseh zastavljenih ciljev in da je nujno nadaljnje ukrepanje, je bil mnenja tudi Hans van Steen iz Evropske komisije za energijo, ki je podal tudi nekaj zanimivih primerjav z drugimi svetovnimi gospodarstvi. Tako denimo energetska odvisnost Evropske unije kljub vsem ukrepom narašča in je med konkurenčnimi gospodarstvi na slabšem le Japonska, ZDA pa imajo celo negativno rast in se vse bolj gibljejo v smeri samozadostnosti. Skrb zbujajoča je tudi navezanost evropskih držav na tradicionalne dobavitelje energentov, med katerimi je v ospredju Rusija. Po njegovih besedah evropski svet zato načrtuje nov načrt za zmanjšanje energetske odvisnosti, nadaljnjo diverzifikacijo virov in poti, vzpostavitev enotnega energetskega trga in poenotenje energetskih politik.
Da je evropski parlament že doslej teh problematiki namenjal veliko pozornosti, je bila mnenja evropska poslanka Romana Jordan, ki je ob tem poudarila, da je kljub drugačnim namenom aktualna evropska energetska mešanica postala zeleno-črna, razloge temu, pa gre delno iskati tudi v pomanjkanju sredstev in gospodarski krizi. Razmere naj bi se izboljšale že z novo finančno perspektivo, ker je v okviru programa Obzorje 2020 vendarle zagotovljenih kar precej sredstev za uresničitev programov iz energetsko podnebnega paketa. Kot je še dejala, je skupna evropska energetska politika šele v nastajanju, nuja po njenem čimprejšnjem oblikovanju pa se še zlasti kaže v času, ko so odnosi EU z Rusijo na najnižji točki. Da gre v primeru evropske energetske politike za potrebo po nekem kompromisu, pa je bil mnenja državni sekretar mag. Bojan Kumer, ki je dejal, da je evropska energetska politika relativno mlada (začrtana je bila z Lizbonsko pogodbo 2007) in kot takšna še vedno išče neko ravnovesje med skupno in nacionalnimi politikami, čeprav se že 80 odstotkov zakonodaje sprejema na ravni EU. Podobnega mnenja o nujni vzpostavitvi ravnovesja med zanesljivo oskrbo, trajnostnim razvojem in konkurenčnostjo, je bil tudi predstavnik WEC Einari Kisel, ki je poudaril, da je med temi cilji tudi precej kontradiktornosti.

Rusija se obrača na vzhod

Pot do bolj konkurenčnega energetskega trga EU je, kot že rečeno, tudi diverzifikacija virov energije. Tako je kar nekaj govornikov poudarilo, da je pretirana odvisnost od enega samega dobavitelja energije, nesprejemljiva, še zlasti, ker se to lahko, kot v aktualnem primeru rusko-ukrajinskega spora, izrablja tudi v politične namene. Kot je bilo slišati, trenutno dobro tretjino vse energije EU uvozi iz Rusije, kar pa naj bi se tudi po besedah raziskovalke ruskega Inštituta za energetske raziskave Anne Galkine kmalu spremenilo. Pa ne na željo Rusije, ki ima v regiji še vedno velike geopolitične interese, temveč predvsem zaradi ukrepov EU na področju energetske učinkovitosti, podnebnih ciljev, zmanjšanja investicij v plinovode ter povečanja deležev energije iz OVE. Kot je še dejala, bo srednjeročno Gazprom še skušal ohraniti svoj vpliv v Evropi, dolgoročno pa so za Rusijo bolj zanimivi rastoči azijski trgi, zlasti Kitajska in Indija, kjer naj bi se povpraševanje po energiji v prihodnje še močno okrepilo.

Povezovanje energetskih politik in držav je nuja

V drugem delu včerajšnje razprave so energetski strokovnjaki največ pozornosti namenili regionalnemu sodelovanju in medsebojnim vplivom energetskih trgov, pri čemer so si bili edini, da se del rešitev skriva v večjem povezovanju. Direktor hrvaškega Energetskega inštituta Hrvoje Požar Goran Granič je ob tem izpostavil, da se evropski emisijski trg ni obnesel in bi zato bilo treba izoblikovati novo enotno podnebno politiko. Ukrepi na tem področju bi se financirali iz davka na CO2, ki bi bil po njegovem mnenju tudi najbolj pravičen, saj bi zajel vse poglavitne onesnaževalce, med nji tudi ključnega, to je promet. Po mnenju mag. Krešimirja Bakiča, predsednika slovenskega komiteja CIGRE, pa bi morali rešitve odprtih energetskih vprašanj v Evropi iskati tudi v širšem regionalnem sodelovanju, kamor bi bile vključene tudi države zunaj EU, okrepitvi tranzitnih poti in novih tehnologijah, ki so že na voljo.

Brane Janjić

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 2, skupna ocena: 5)