Članki

Na obisku pri Andražu Zlobcu

Datum: 26. 5. 2014 Besedilo: Brane Janjič

Računalničar zapisan glasbi

Na obisku pri Andražu Zlobcu

Andraž Zlobec je v Borzen prišel pred tremi leti, ko ga je v Ljubljano iz Nove Gorice pripeljala ljubezen. Na Goriškem je sprva delal kot serviser, potem je bil vodja servisa, v Borzenu pa je zaposlen kot sistemski administrator in skrbi za celotno Borzenovo informacijsko omrežje in sisteme, za uvajanje novih rešitev in podporo uporabnikom,  sodeluje pa tudi pri novih projektih oziroma je povsod tam, kjer se govori o skrbi za tehnologijo. Razlog za naš tokratni pogovor z njim, pa ni njegovo delo, ampak predvsem njegova druga največja ljubezen, to je tista do glasbe, ki je, kot sam pravi, že prerasla skoraj v obsedenost.
Andraž pravi, da se je vse skupaj začelo že zelo zgodaj, v osnovnošolskih letih, ko je očetu skrivoma jemal kasete in jih z veseljem poslušal . Zanimanje za glasbo se je z leti samo še stopnjevalo, v srednji šoli pa je velikokrat tudi »preskočil« malico, da bi lahko privarčevani denar zapravil za kakšen nov CD. Iz te prve faze poslušanja in kupovanja glasbe, se je pozneje razvila želja po lastnem ustvarjanju in s privarčevanimi prihranki si je tako kupil tudi svojo prvo kitaro. V mladosti ga je mama skušala zainteresirati tudi za klaviature, a ob njih ni začutil tiste prave strasti kot ob brenkanju na strune. Sprva je začel s posnemanjem kitaristov iz najbolj priljubljenih skladb, si vmes naročil tudi nekaj literature in zgoščenk za samoučenje in s prijatelji zaigral tudi v prvih glasbenih skupinah, ki pa niso dolgo obstale.
V študentskih letih se je lotil še ene dejavnosti povezane z glasbo, in sicer organizacije koncertov v Novi Gorici, kjer so si sčasoma priborili tudi svoj prostor – kulturni Center Mostovna.
» Ob organiziranju takšnih dogodkov, spoznaš zelo veliko različnih ljudi, ki so tudi sami ljubitelji glasbe in igrajo kakšen instrument, pa nimajo svojih skupin, ter imajo tudi močno željo, da ne bi le spremljali delo drugih, ampak tudi sami kaj naredili. Tako sem tudi jaz začel igrati z različnimi manjšimi skupinami, sledili so prvi koncerti in tudi krajše turneje po sosednjih državah«, se svojih začetnih bendovskih korakov spominja Andraž.

Znanje računalništva in poznavanje tehnologij v veliko pomoč tudi pri glasbenem ustvarjanju

Današnja tehnologija mladim glasbenikom in skupinam precej olajšuje delo, saj vendarle omogoča dokaj dobre demo  posnetke brez pretiranih stroškov. Ker smo tudi sami želeli posneti svoje »komade«, pravi Andraž, je postopoma v Gorici nastal tudi manjši studio in začeli smo tudi s snemanjem drugih skupin, predvsem z željo, da bi jim olajšali pot do večje prepoznavnosti.
Ko začneš tovrstno glasbeno pot, se namreč ne znajdeš najbolje in takrat je še kako dobrodošlo, da pride kakšen »star maček« in ti svetuje. V mladosti sem imel občutek, da bi lahko s prijatelji iz benda naredili več, če bi imeli več denarja in bi lahko kakšno idejo tudi bolj profesionalno posneli. Zato sem si zadal tudi cilj, da bom  zdaj, ko imam za to več možnosti, pomagal mlajšim skupinam. Tako imam tudi manjšo založbo, ki sicer deluje bolj na underground sceni, a omogoča neznanim skupinam, da pridejo do svojih prvih posnetkov.
Imam občutek, pravi Andraž, da jim s tem lahko dam nek nov zagon, spodbudo , da delajo naprej oziroma motivacijo, da ne odnehajo in svoje zamisli razvijajo naprej in tudi to se mi zdi pomembno poslanstvo.

V pričakovanju nove zgoščenke in jesenske turneje

Kot že rečeno, je Andraž svojo bendovsko kariero začel že zelo zgodaj, trenutno pa igra predvsem v skupini Hellcrawler,skupaj z še štirimi prijatelji, ki jih druži strast do ustvarjanja in igranja težko metalne glasbe. Z njimi je posnel tudi prvo zgoščenko za eno italijansko založbo, del materiala so izdali skupaj z neko avstralsko skupino tudi na vinilki, v pripravi pa je tudi material za novo zgoščenko, ki naj bi jo posneli v poletnih mesecih in nato odšli tudi na krajšo turnejo.
Štiri nastope v Dalmaciji imamo že dogovorjene, napovedana je mini turneja vse do Srbije, vabila pa prihajajo tudi iz Avstrije, Italije, Skandinavije in drugih evropskih držav. Naša zvrst glasbe ima sicer številčno omejeno publiko in gre bolj za klubske in manjše nastope, kar pa nam ni niti toliko pomembno. Igramo predvsem zato, ker v tem uživamo, pri čemer nam nastopi v prvi vrsti pomenijo priložnost za druženje.
Kot pravi Andraž, ima trenutno odprtih tudi nekaj drugih projektov in igra tudi za nekatere druge skupine, pa tudi kot studijski glasbenik. Z samimi glasbenimi zvrstmi se ne obremenjuje, saj, kot poudarja, rad posluša dobro glasbo, pa naj si bo to narodno zabavna, jazz ali elektronska. Doma ima kar 2.000 klasičnih vinilnih plošč in 4.000 CD-jev, pri čemer pogostokrat, če mu je kakšna skupina ali izvajalec izjemno všeč, kupi ploščo v obeh formatih. 
»MP3 –je sploh ne cenim, čeprav gre za nek tehnično računalniški vidik, saj še vedno raje ploščo vzamem v roke, si z ovitka kaj preberem in si zlasti na vinilkah ogledam še kakšno sliko. Tudi posnetki na klasičnih vinilkah, ki postajajo znova popularne, so povsem drugačni in imajo nek poseben čar, ki ga z digitalizacijo ni mogoče poustvariti,« pravi Andraž in dodaja, da se mu zdi nakup originalov pomemben tudi z vidika, da na ta način lahko podpreš izvajalca in njegovo založbo.
»Ob tem smo bili tudi sami presenečeni, ko smo nekaj naših komadov objavili na spletu brezplačno, pa vendarle potem prodali kar lepo število digitalnih izvodov.«
Drugače pa, pravi Andraž, je doba računalništva in novih tehnologij ter razvoja programske opreme, precej spremenila tudi njihovo delo. Čeprav se na vajah še vedno dobivajo konec tedna v Gorici, ostali člani skupine, ki so domačini, pa včasih tudi že med tednom, se precej dogaja tudi kar prek spleta. Tako si na ta način izmenjujejo ideje in posnetke, pa tudi povadijo kak komad.
Zanimivo je, da je splet tudi »krivec« za omenjeno slovensko avstralsko vinilko, saj je , kot nam je zaupal Andraž, nastala prav s pomočjo svetovnega spleta. Vanj so namreč naznanili svojo željo, da bi posneli vinilno ploščo in oglasil se jim je nek založnik iz Avstralije, ki mu je bila njihova glasba všeč. Ker pa ni imel dovolj sredstev za samostojen projekt, je predlagal to nenavadno kombinacijo in člani Hellcrawlerja so jo z odprtimi rokami sprejeli. Dodelali so nekatere že posnete pesmi in posneli nekaj novih, jih sami prilagodili za objavo na vinilu in prek spleta poslali. In čez nekaj časa je plošča na njihovo veliko veselje tudi res ugledala luč sveta.
Želimo jim še več takšnih srečnih glasbenih trenutkov.

Brane Janjić

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 11, skupna ocena: 4,27)