Članki

»Zaradi kolesarjenja sem bolj vztrajen«

Datum: 8. 12. 2014 Besedilo: Vladimir Habjan

Na obisku pri Borisu Prazniku

»Zaradi kolesarjenja sem bolj vztrajen«

Kaj pomeni v dveh dneh in dveh nočeh praktično brez večjih postankov prekolesariti traso dolgo 1206 kilometrov s 15 tisoč metri višinske razlike, ve samo tisti, ki to premaga. Ja, dobesedno premaga, saj sta za ta podvig potrebni tudi psihična priprava in zbranost, ne samo fizična pripravljenost. Kolesarsko dirko Dos Extreme, ki je bila v Sloveniji letos organizirana že osmič, je tretjič prevozil Boris Praznik, inženir elektrotehnike in delovodja skupine nadzorništvo Zagradec v Elektru Ljubljana.

 

Boris Praznik je z delom začel v Elektroservisih, leta 2002 se je zaposlil v Elektru Ljubljana kot elektromonter, od leta 2007 pa je delovodja skupine nadzorništvo Zagradec. Z delom je zelo zadovoljen, pravi, da gre za dobro kombinacijo terena s pisarno, prednost pa je tudi ta, da lahko dela v domačem kraju. V skupini je 10 zaposlenih, največ je monterjev. Letos je tudi njihovo območje prizadejal žled, so pa uspeli priskočiti na pomoč tudi nadzorništvu v Logatcu.

 

Nam lahko kaj več poveste o sami dirki, kdo jo organizira, kako poteka …?

Dirka Dos Extreme je vedno organizirana v začetku maja, organizator pa je Športno kulturno društvo Notranjec. Idejo zanjo je dobil njen predsednik Andrej Berginc na RAAM-u, to je največja kolesarska ekstremna dirka v ZDA, kjer prevozijo kar 5500 km. Takrat se je odločil, da bo takšno dirko organiziral tudi v Sloveniji in danes je res na zavidljivem nivoju. Takšne dirke imajo skoraj vse evropske države, pri nas pa smo jo imeli celo med prvimi. To je dirka za ekstremne kolesarje, za tiste, ki imamo radi daljše razdalje. Dirka poteka okoli Slovenije, približno po mejah, kjer pa to ni možno, zavije nekoliko bolj v notranjost. Pot je ves čas asfaltirana. Vmes je 12 kontrolnih točk, kjer se tekmovalci zaradi gledalcev malo ustavimo, vmes pa se še podpišeš. Start je vedno v četrtek zvečer, zaključek pa od sobote na nedeljo, pač odvisno kako hiter si. Vsak tekmovalec ima vgrajeno sledenje, prek katere te spremljajo. V čas je všteto vse, tudi počitki.

 

Kako ste začeli s kolesarjenjem? Kje ste dobili znanje?

Od malih nog sem treniral nogomet, saj je bil to šport mojega okoliša. Pred leti sem se poškodoval in bil eno leto na bolniški. Imel sem tri operacije, zdravniki pa so mi priporočili kolesarjenje in tako sem začel. Znanje sem poiskal sam, veliko sem bral in spraševal kolege. Na Dos Extreme sem šel prvo leto zato, da bi videl, kako bo. Prvo leto misliš, da vse veš, zdaj pa vem, da vsega ne vem. Zdaj je vse lažje, saj se načrtno pripravljam in redno treniram. To zame ni dirka, je cilj. Skozi vse leto sem aktiven, s 1. novembrom pa začnem s pripravami. Poleg vsakdanjih treningov malo bolj pazim tudi na prehrano in kot se za športnika spodobi ne uživam nobenega alkohola.

 

Kako pa poteka trening?

Preko leta večino časa preživim na kolesu, v zimskem času pa so treningi malo bolj raznoliki. Za vikende hodim tudi preko zime ven na kolo tudi v malo bolj ekstremnih razmerah. Sosedje se pohecajo in pravijo, ko plužijo ceste sem za plugom takoj jaz s kolesom. Večkrat grem tudi peš na kakšen bližnji hrib, grem na smučarski tek in včasih v fitnes. Ob večerih vodim skupinsko kolesarjenje imenovano Spinning. Letos sem odprl športni studio 82, ker imam tudi na Dos Extreme to številko. Ta rekreacija je prišla iz ZDA in je kar popularna. V najetih prostorih v Trebnjem 4x na teden vodim treninge, kar mi pomeni dodaten zaslužek, pa tudi kvaliteten trening. Gre za vadbo na notranjem kolesu. Spin je odkril Američan, ki je vozil RAAM in je hotel preko zime narediti kolo čim bolj podobno zunanjemu, kar se je prijelo po vsem svetu. To je konstrukcija cestnega kolesa, na katerem kolesariš s pomočjo glasbe, ki ti pove, kdaj boš šel v klanec ali kdaj boš izvajal intervale, šptinte idr. Opraviti sem moral tudi licenco. Imam 20 koles in za 20 ljudi vodim uro. Spining izvajam četrto leto, od letos v večjem prostoru.

 

Ste se pred Dos Extreme udeležili tudi kakšne druge dirke? Zakaj vas je ta dirka pritegnila?

Vozil sem tudi maraton Franja, pa vzpon na Vršič, vendar ne prav velikokrat. Ko je šel enkrat znanec na Dos Extreme, sem ga šel v soboto ob polnoči spremljat in bil eno uro z njim. Ko sem videl njegove muke - kolo je od jeze kar metal ob tla - sem si rekel, da bom šel na to dirko še sam.

 

Kako je bilo prvič, drugič in tretjič?

Prvič je bilo najlažje, ker sem imel plan le prevoziti traso. Imel sem soliden tempo in nisem imel problemov. Vozil sem 2 dni in 12 ur. Letos sem bil za 8 ur boljši. Ker nisem profesionalec, je to kar dober rezultat, kar dobra povprečna hitrost od začetka do cilja. Imel sem le en postanek za 20 minut. Drugič smo dosegli enak čas, vendar so podaljšali traso za 100 km, kar pomeni, da sem vozil še hitreje. A takrat je bilo precej slabo vreme, vse tri dni je deževalo. Zato sem imel tudi probleme z dehidracijo, zaradi dežja in mraza izgubljal preveč tekočine in dehidriral. Letos smo imeli soliden čas, a so se mi vnele mišice.

 

Zakaj govorite - smo?

Ker pomeni ekipa ogromno. Oni me kontrolirajo, da pijem, jem, podajajo stvari. Meni na kolesu je lažje kot pa njim zadaj. Predstavljate si, da voziš ves dan s kombijem po 30 na uro, vmes preverjaš, če smo na pravi trasi, odpravljaš vse okvare na kolesu, kar mora biti hitro izvedeno … Zdaj smo že dobro uigrani, na prvi dirki pa je bilo vse na novo. V spremljevalni ekipi so sami prijatelji, vaščani, eden je tudi z mojega podjetja.

 

Kaj vam pomeni kolesarjenje?

Ogromno, to je moj način življenja, pomeni mi tudi kulturo, vse … Zdi se mi, da sem zaradi kolesarjenja drugačen, bolj vztrajen, pa ne le na kolesu, tudi drugače. Če hočeš vse to izvesti, moraš imeti vse splanirano in to mi je všeč. Načrtuješ pa vse, domače opravke, službo, treninge. Vsak dan imam tako planiran, ker vem, da bom treniral. Le en dan v tednu si vzamem prosto.

 

Kaj razmišljate med kolesarjenjem?

Razmišljam ogromno. Ne razmišljam samo o kolesu ali kako bom boljši. Mislim koristne reči, ki jih tudi realiziram. Idej imam veliko, naredil sem spining, pa sončno elektrarno. Razmišljam o tem, da bom delal to, kar rad delam in da bom čim bolj prost oz., da bom imel čim več časa za šport in družino.

 

Koliko vam pomeni rezultat in koliko doživetje?

Na dirko nikoli nisem šel na rezultat v primerjavi z ostalimi, me ne zanima, kateri sem. Moja motivacija je le moj lanski čas, ki ga želim izboljšati. Nisem obremenjen s tem, kdo me je prehitel. Pravijo, da se prvih 800 km ukvarjaš sam s sabo, zadnjih 300-400 km pa malo dirkaš, taktiziraš, npr. če ti ravno kdo 'diha za ovratnik'. Na dirki se bolj ukvarjaš sam s sabo, s svojo glavo.

 

Vas zanima tudi dirka RAAM?

Niti ne. To je povsem drugo okolje v katerem bi se težko znašel. Mogoče kdaj kakšna podobna dirka, ki je krajša in je v Evropi.

 

Kakšno kolo imate?

Če sem že toliko v tem, gledam da pridem do čim boljšega in vlagam v kolo. Kupim ga pri nas, tudi rezervnega, katerega imam novega. Prvo leto sem si ga namreč sposodil. Moraš pa ga imeti, saj na tehničnem pregledu pregledajo oba. Prvo leto sem prevozil z enim, zdaj ko sem hitrejši, ga pa tudi zamenjam, na primer za vožnjo v klanec.

 

Kako je, ko je kriza?

Ne gre za tako hudo krizo kot se morda zdi. Videl sem že tekmovalce, ki so prišli v cilj nenormalno izmučeni, ko jim glava ne deluje. Take krize nimam, imam pa krize bolečin. Te so tako ali tako ves čas, a večinoma ni omembe vredno. Nikoli pa ni bilo tako hudo, da bi razmišljal o tem, da bi odnehal. Ni me še bilo treba prepričevati, naj nadaljujem, imam trezno glavo. Edini problem je spanec, a se ga da premagati. Doma pred TV nisem sposoben do konca pogledati enega filma in ga prespim, na dirki pa zdržim dve noči. Na celi dirki si vzamem za spanje 15 min. Dan pred dirko se čez dan poskušam naspati, kolikor mi to zaradi adrenalina uspe. Prvo noč je lažje, druga noč pa je tista, ko se odloča, kako ti bo šlo. Takrat pride do krize. Če si počasen, padeš celo v tretjo noč.

 

Kaj bi še radi dosegli?

Letos sem bil že kar blizu najboljšim, vsekakor se jim želim še bolj približati. Toliko sem se že spoznal v tem športu, da vem kje je moja meja in to si želim doseči. V primerjavi z letošnjim letom pomeni to še par ur boljši čas. Čeprav gre za zelo dolgo razdaljo moraš progo prevoziti v podobnem tempu kot, da bi šel na 200 km vožnjo. Trasa je zelo naporna in razgibana. Vzponov je precej, tudi v Prekmurju, kjer je ravninski svet kolesariš čez vse gorice …

Vladimir Habjan

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 12, skupna ocena: 4,67)