Članki

Na obisku: David Brusnjak, fotograf

Datum: 31. 3. 2011 Besedilo: Vladimir Habjan

Kaj pomislimo, ko vidimo lepo fotografijo?

Na obisku: David Brusnjak, fotograf

Kako mu je to uspelo ali takšno bi lahko naredil tudi jaz? 

Pogosto smo prepričani, da je naša fotografija dobra. Pa je to res tudi takrat, ko bomo naše fotografije primerjali z drugimi, občutno lepšimi? David Brusnjak, mojster fotografije in nosilec častnega naslova EFIAP – excellence/odličnik, ki mu ga je podelila Mednarodna zveza za fotografsko umetnost, pravi, da je značilnost začetnika, da mu je vsaka njegova fotografija všeč. Temu pravi nezavestno neznanje. Pozneje, ko fotograf napreduje, se šele začne zavedati, da mogoče pa vse slike niso tudi kakovostne in za oči drugih.  

Brusnjak se s fotografijo ukvarja že od rane mladosti. Fotografska kamera mu je postala stalna spremljevalka na vseh potepanjih in potovanjih doma in v tujini, v resnega fotografa pa se je preobrazil z vztrajnim delom in izobraževanjem pri priznanih mojstrih fotografije. Prelomnice so njegova fotografska druženja v Pragi, Washingtonu, New Yorku in članstvo v Društvu fotografov SVIT iz Celja, ki je po kriterijih Fotografske zveze Slovenije že peto leto najboljše v državi. Velik del življenja je posvetil raziskovanju narave in ljudi, v zadnjih letih pa se ukvarja s še fotografijo neponovljivih dogodkov, portretov in akta. Prejel je vrsto domačih in tujih priznanj. David Brusnjak je doma iz Celja in že več kakor dve desetletji zaposlen kot elektronik v službi zaščite in daljinskega vodenja Elektra Celje.  

Kdaj ste začutili, da vam fotografija leži?  
Fotografija je rdeča nit mojega življenja. Sem bolj vizualni tip in izražanje s fotografijo sem začutil že v ranih letih. Imel sem srečo, da sem za darilo dobil fotoaparat in da so me pozneje izobraževali razni mojstri fotografije. Ko človek »pade« v fotografske sfere, začuti potrebo, da se izrazi in svoja dela tudi pokaže.

Kako je potekala vaša pot? Kje ste dobili znanje?  
Največji poudarek je bil na samoizobraževanju in iskanju mojstrov, ki so bili pripravljeni prenašati znanje. Največja ekspanzija v razvoju je pomenila ustanovitev društva Svit, kjer sem ustanovni član in podpredsednik. Ne oziram se preveč na druge, vzamem pač skupek znanja, ki ga imam, in želim ustvariti nekaj dobrega. Veseli me, če imam pri tem uspeh. Moja pot je konceptualna in izrazno avtorska fotografija.

Vaši motivi so podobe iz narave, portreti in akti. Koliko razstav imate za sabo?  
V začetku sem slikal vse, pozneje pa sem našel svoje teme. Števila vseh razstav ne štejem več. Fotografije sem objavljal na skupinskih razstavah kluba, na samostojnih razstavah, sodeloval sem na mnogih natečajih in razstavah po Sloveniji in vsem svetu. Leta 2009 sem bil na povabilo zunanjega ministrstva predstavnik Slovenije na kulturnih dnevih na Portugalskem.

Kaj vam fotografija pomeni? Kaj želite s fotografijo povedati? Kaj bi si želeli, da ljudje najdejo v vaših slikah?
Fotografija je zelo širok pojem. S tem se ukvarjaš, če imaš veselje. Lahko bi rekel, da s fotografijo prevrednotiš vrednote, je neke vrste terapija skozi življenje, prek nje se človek lahko izraža. Mogoče na drug način poveš okolici, kaj dejansko čutiš. Danes fotografiramo že skoraj vsi, od najmlajših otrok pa do najstarejših. S fotografijo kot tako na nek način izražam tisto, kar čutim in sem vesel, da gledalec najde delček sporočilne vrednosti, da najdejo zgodbo. Srečen sem, da fotografija da misliti. Če ljudje najdejo sporočilno vrednost, sožitje v gledanju, sem najbolj zadovoljen.

Je razstava tudi zgodba?  
Ja, razstava je zgodba, vsaka fotografija je zgodba. Na razstavah so vedno zgodbe, opusi, ki izražajo sporočilo, izrazno vrednost avtorja. Zato je treba vsako razstavo postaviti s pravim občutkom.

Kakšen preskok je pomenila digitalna fotografija proti analogni? Se je takrat spremenila tudi tehnika slikanja? Koliko ima fotografija zdaj sploh še avtentično vrednost?  
Zanimivo vprašanje. Tu fotografi nismo imeli enakega mnenja. Starejši so se na nek način držali starega načina filma, težko jim je bilo sprejeti novo tehnologijo, niso bili vešči novih orodij in predvsem novega medija. Sam sem v tem našel precej izzivov in dobil celo dodatni elan in veselje. To ne pomeni, da fotografijo spreminjam v ključnih elementih, čemur rečejo montažno dodajanje drugih elementov, pač pa predvsem, da pridem do končnega rezultata. Vsi podatki se v digitalnem zapisu zapišejo, gre torej za kakovost. Včasih si moral na izdelek čakati, danes pa lahko narediš hitro in vse sam. Pa saj včasih so tudi delali podobno - retuširali v studiih, dodajali ali odvzemali kontraste. Sem zagovornik, da fotografija ostane avtentična. Barve, kontrasti, izostritve in podobno so seveda dobrodošle, tako prej prideš do končnega rezultata.

Čemu dajete večji poudarek, barvam, kompoziciji, motivu, kontrastom …, kombinaciji tega?  
Različno glede na motive. Kompozicija je pomembna v vsakem primeru. Pri ustvarjanju podob narave je vsekakor treba upoštevali barvno komponento in posebni zorni kot. Pri črno-beli fotografiji barv seveda ni, pride pa do izraza vsebina, sporočilna vrednost, zgodba. Dobro fotografijo je težko narediti, če niso vsi ti dejavniki združeni v eno. Tu gre za avtorsko delo in prepoznavnost fotografa.

Kaj pa je sporočilna vrednost portreta?  
Pri portretni fotografiji je pomemben izraz človeka. Ujeti ga moraš v tistem trenutku, ko se ne zaveda, da je fotografiran. Na prvem mestu so oči, ki povejo največ, so odraz duše. Tu mora biti poudarek. Zelo pomemben je kontakt med fotografom in portretirancem. Ne smeš vdreti in ga slikati, nekateri imajo namreč občutek, da mu s tem vzameš del duše. Komunikacija obeh je torej nujna. Največja umetnost je, če ujameš portretiranca v sproščenem vzdušju, na nevsiljiv način. Če ujameš njegov karakter, si naredil največ.

Kako komu razložiti, kako dobra ali slaba je njegova fotografija? Kdaj se zavedamo kakovosti svoje slike?  
Težko vprašanje in še težji odgovor. V fotografiji imamo štiri stopnje. Začetniku je všeč vsaka fotografija, ker se ne zaveda, da ni vse dobro in ni vse za pokazati. Ko se tega zaveš, prehajaš do končnega zavestnega znanja. V začetku vsi pokažejo vse, na koncu pa le izbrane fotografije. Po milijonu videnih fotografij dobiš tudi občutek, kaj je dobra fotografija. Obstaja pa razlika med umetniško in dokumentarno fotografijo, konec koncev pa ni lahko narediti niti dobre razglednice, če ni neke note, če ni nekaj drugače. Tehnično mora biti slika seveda vrhunska, ampak malo drugačna, imeti nekaj, kar gledalca pritegne, to je značilnost dobre fotografije.

Kakšen napotek imate za tistega, ki bi ga fotografija šele začela zanimati?  
Če ima dovolj veselja, takemu vsekakor svetujem, da se vpiše v klub, saj se tam pridobi največ znanja. Sicer pa ni recepta. Veselje druženja s fotografijo človeka zapelje in začne razmišljati drugače, skozi oči fotografa vidi okolico drugače. Vsak mora to v sebi začutiti sam. Ljudem bi priporočal: ukvarjajte se s fotografijo in delajte tisto, kar čutite v srcu.

Avtor: Vladimir Habjan

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 14, skupna ocena: 3,71)