Članki

Energetska prihodnost Slovenije je še neznanka  

Datum: 27. 12. 2018 Besedilo: Vladimir Habjan

Mag. Bojan Kumer, državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo .

Energetska prihodnost Slovenije je še neznanka

Ena najpomembnejših nalog vlade na področju energetike je sprejetje Energetskega koncepta Slovenije, kar je tudi zaveza koalicijske pogodbe. Napori bodo šli v smeri dodatnega povečanja subvencijske sheme in penetracije razpršenih proizvodnih virov. Približuje se tudi odločitev o drugem bloku jedrske elektrarne, ki bo za tisto vlado, ki bo odločala o tem, močna preizkušnja.

Magister elektrotehnike Bojan Kumer je svojo poklicno pot začel leta 2001 v Elektru Celje, kjer se je ukvarjal s trženjem električne energije. Od leta 2009 dalje je bil zaposlen v družbi GEN-I, ki ji je pomagal na poti do največjega dobavitelja električne energije v Sloveniji. V letih 2013 in 2014 je bil državni sekretar na MzI za področje energetike. Med leti 2014 in 2018 je družbo Elektro energija vodil v časih združitve z GEN-I in bil direktor prodaje za celotno skupino GEN-I.

Na mesto državnega sekretarja se po štirih letih spet vračate. Kako ste se seznanili s spremembami tega obdobja? Kaj so bili vaši prvi koraki?

Lahko rečem, da so bile leta 2014 drugačne razmere, kot so danes. Takrat na koncu obdobja sem bil nekako ujetnik te funkcije v smislu, da si sicer prisoten, a ne moreš nič spremeniti. Mislim, da me večina ljudi pozna kot človeka akcije, v tekočih poslih na takšni funkciji pa si le človek, akcije pa ne moreš izvrševati, zato sem poiskal čim prejšnji izhod.

Štiriletni mandat, ki ste ga začeli letos, je sicer videti veliko, vendar ta doba pri dolgoročnih projektih ni tako dolga. Kaj si želite, da bi v tem času začeli ali dokončali na področju energetskih projektov?

Štiri leta je in ni veliko. Rad bi spet pustil določen pečat. Od več energetskih strokovnjakov sem slišal, da se je spet nabralo precej zadev, ki jih je potrebno urediti. Prejšnja ekipa na ministrstvu se je veliko ukvarjala z bolj ne-energetskimi temami, zdaj pa je spet čas, da mora to ministrstvo ponovno vsaj enakovredno obravnavati energetiko. Absolutno moramo sprejeti EKS. Osnutek Resolucije o EKS je bil v javni obravnavi, ki se je zaključila 15. oktobra 2018. Pripombodajalcev je bilo 25. Trenutno preučujemo posredovane pripombe zainteresirane javnosti. Po preučitvi pripomb se bomo odločili, kako naprej, vsebinsko in postopkovno. Če bomo osnutek spremenili do te mere, da bo ponovno potrebna okoljska presoja, bo njegov sprejem terjal dalj časa. Trenutno težko rečem natančni datum, kdaj pričakujemo sprejem Resolucije, naš cilj pa je uresničiti zaveze iz koalicijskega sporazuma, kjer smo si zadali cilj sprejema na vladi do konca leta 2019. Upam, da bo takšen, za katerim bo stala celotna energetska in tudi ostala zainteresirana javnost. Prejšnja vlada je zamujala s sprejemom Nacionalnega energetskega podnebnega načrta (NEPN), zato sem na tem področju pospešil aktivnosti. Popraviti in implementirati moramo določene anomalije energetskega zakona, saj poslušamo očitke, da nismo dobro implementirali nekaterih določb energetskih direktiv, odločbe ustavnega sodišča itn. Prejšnja vlada je to nekajkrat poskušala, a ni uspela. To so prve prioritete poleg ogromno ostalih tekočih aktivnosti.

Slovenija je že zdaj neto uvoznica električne energije, poraba pa še naprej narašča in naj bi v prihodnje imela še vidnejšo vlogo. Če ne bomo v kratkem sprejeli odločitve o novih proizvodnih enotah, se utegne delež uvoza v prihodnje še povečevati. V kakšni smeri bo šla vaša politika na tem področju?

Kakorkoli obrnemo, ima Slovenija še vedno zelo dober energetski miks. Še vedno smo na tretjinskem, kar nam priznavajo tudi tuje neodvisne organizacije in študije. To pomeni, da so bile v preteklosti vsaj strateške odločitve dobro zasnovane in danes žanjemo rezultate tovrstne odločitve. Do vključno 2016 statistika kaže, da slovenski izvoz elektrike presega uvoz, razen za leti 2006 in 2007, tik pred krizo, ko je bil uvoz dejansko nekoliko višji od izvoza. V slovenskih razpravah se običajno iz teh številk odšteje polovico proizvodnje NEK, ki gre v izvoz po meddržavni pogodbi, potem je naenkrat uvoza več kot izvoza in se govori o »neto uvoznici«.

Enostavna resnica pa je, da poraba v Sloveniji narašča, še posebej zdaj, v času konjunkture. Naraščala bo tudi zaradi vse večje uporabe toplotnih črpalk za ogrevanje, naraščala bo z uporabo električnih vozil, narašča tudi zaradi vse večjega deleža električnih naprav, tako v gospodinjstvih kot v gospodarstvu. Ukrepi za učinkovito rabo sicer obetajo zmanjšanje porabe energije na sploh, a poraba elektrike vseeno narašča.

Na drugi strani je na vidiku konec življenjske dobe NEK, ne ve se, kako dolgo bo lahko obratoval TEŠ, maksimalno do 2054. To sta vira, ki ta hip proizvedeta več kot dve tretjini elektrike, proizvedene v Sloveniji. Zatika se pri izgradnji savske verige, močno nasprotovanje obstaja tudi v zvezi z Muro, na MOP se zatika pri umeščanju vetrnih elektrarn in malih hidroelektrarn, po drugi strani pa ta isti MOP želi čim višje cilje OVE! Edino, kar dokaj dobro deluje, je politika spodbujanja in izgradnje fotovoltaike.

V energetiko bo potrebno uvesti mehanizem razogličenja, to je svetovni trend, ki se mu ne bomo mogli izogniti. Le od nas je odvisno, kakšen tempo bomo ubrali. Če bomo kakšno proizvodno enoto ugasnili, se moramo vprašati, kje bomo manjkajočo energijo nadomestili. Mi se pripravljamo na to, da bomo enkrat v prihodnosti morali večje enote nadomestiti z razpršenimi proizvodnimi viri na obnovljiv način. Danes je predaleč govoriti, kaj bo, ko bo ugasnjen TEŠ 6. Dokler bo ta vir zanesljiv, varen in bo zagotavljal slovenskemu gospodarstvu in potrošniku podpovprečne cene v miksu na nivoju EU, nimamo boljše alternative, če seveda ne zagotovimo drugih, boljših rešitev. Kot rečeno že prej, imamo velik problem umeščanja v prostor alternativnih OVE virov (HE in VE). Enako je z jedrsko energijo. To pa nas ne sme uspavati. Ko se bodo ti mejniki v prihodnosti zgodili, moramo zdaj delovati, da bomo pripravljeni na morebitne alternativne scenarije.

Kot ena večjih dilem se je v razpravah o EKS pokazala možnost gradnje drugega bloka JEK2. Kakšno je vaše stališče o tem? In kolikšna naj bi bila njena moč? Koalicijska pogodba v zvezi s tem predvideva izvedbo referenduma. Naj bo po vaše ta odločilen ali naj prevlada mnenje stroke? Smo sploh sposobni sprejeti tako pomembno odločitev? Bo država še kdaj tako pogumna, kot je bila vlada v sedemdesetih letih, ko je sprejela daljnosežno odločitev o gradnji NEK?

To je dobra iztočnica. Jedrska energija je bila vedno državnega pomena in tukaj bo vsaka vlada na močni preizkušnji. Pogum, ki ste ga omenili v sedemdesetih letih, bo dejansko moral biti prisoten. Včeraj je bilo govora o generalu Rudolfu Maistru (pogovor posnet 23. 11., op. p.) in potrebnem pogumu. Prihajajo časi, ko bo potrebno biti pogumen. Kot vemo, je slovenska javnost glede jedrske opcije zelo polarizirana, imamo močne zagovornike jedrske opcije in tudi močno opozicijo. Vendar Slovenija trenutno je jedrska država. Imamo odlične jedrske strokovnjake, imamo ogromno jedrskega znanja, to nam dajejo jasno vedeti mnoge institucije, tudi izven SLO. Vse to zavreči zaradi populizma in neizdelanih scenarijev, ni prava pot. Kot država imamo dobre izkušnje s proizvodnjo elektrike v NEK, tako z vidika zanesljivosti kot z vidika varnosti in konkurenčnosti te proizvodnje, zato s tega zornega kota nimam argumenta proti. Navsezadnje smo pred kratkim prejeli obvestilo WEC, kjer je SLO napredovala še za 4 mesta in se na svetu uvrstila kar na 6. mesto glede na kriterije energetske trileme.

V medijih se pojavljajo različne velikosti elektrarne, nazadnje sem ujel, da naj bi bila krepko večja, kot je trenutna, ki jo delimo s Hrvaško, to je 727 MW. Gre za ekonomijo obsega, a to ni in tudi verjetno ne more biti edino merilo. Tako velike elektrarne navadno gradijo večja nacionalna elektrogospodarstva. Menim, da bi bilo samostojno graditi izredno tvegano. Sam sem pristaš konzorcijskega pristopa, po možnosti tudi z investitorjem, da bi prevzel del tveganj.

Zaenkrat trenutno nimamo prave alternative, ki bi pokrila izpad NEK. To pa ne pomeni, da je v letu 2043 ne bomo imeli. Kaj pa sploh so možne alternative? Absolutno še dodatno penetrirati razpršene obnovljive vire. Vemo pa, in spet se ponavljam, kakšne težave imamo pri umeščanju npr. vetrne in hidro energije v prostor. Vetrni potencial Slovenija ima, ni sicer ogromen, a ga zagotovo premalo izkoriščamo. Sonca imamo na zadovoljivi ravni, a še se lahko kar veliko naredi. Lesna biomasa je tudi opcija, pa geotermalna energija je neizkoriščena, tudi plin se kaže ob vsem tem vse bolj realen potencial.

Ker se varnostne razmere v bližini regiji spreminjajo, moramo znati poskrbeti tudi sami zase, o primerni samozadostnosti govorim. Nujno moramo imeti konkurenčne cene za gospodarstvo, za prebivalce, večati BDP itn. Jedrska energija na vse te izzive pozitivno odgovarja. Če iščemo alternativo, imamo dovolj časa, da jo najdemo. Dokler pa je ne realiziramo, se bojim, da moramo ustrezno skrbeti za jedrski objekt, ki je mimogrede varen, zanesljiv in daje Sloveniji absolutno dobre rezultate. Ta vlada ima srečo, da še ne rabi biti pogumna glede tega. Lahko je, ni pa tako močan časovni pritisk glede tega. Ampak bliža se čas, to bo v 2-3 vladah, ko pa bo ta odločitev morala biti sprejeta. Zato je potrebno zelo dobro premisliti, ko se sprašujemo o tako velikih objektih, ki posledično nosijo pomembno vlogo v slovenskem elektroenergetskem sistemu.

Na področju hidroelektrarn smo v preteklosti naredili veliko, spodbudno je tudi dejstvo, da večino opreme izdelajo domača podjetja. Čeprav je hiba proizvodnje iz HE nihanje proizvodnje oziroma velika odvisnost od hidrologije, pa gre za dragocene obnovljive vire energije, ki jih nujno potrebujemo za izpolnitev danih zavez. Vendar gradnja HE Mokrice že precej zamuja za načrti, prav malo je premikov na srednji Savi, HE na Muri pa po koalicijski pogodbi sploh naj ne bi gradili, čeprav so Dravske elektrarne oziroma HSE v ta projekt vložile že nekaj milijonov evrov. Kakšne bodo vaše nadaljnje poteze v zvezi s temi projekti?

Strinjam se z vašo oceno stanja na področju HE. Kot je že izjavila ministrica Bratuškova, se v tem mandatu HE na Muri ne bodo gradile, niti ne bomo vodili kakšnih aktivnosti. To se lahko odloži v prihodnost. Bomo pa intenzivno delali na sprejetju EKS in NEPN. Javne razprave glede teh dveh strateških dokumentov, ter nato odločitev na vladi, bodo pokazale, v katero smer bomo razvijali proizvodne zmogljivosti v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Je pa v koalicijski pogodbi zaveza, da mora ta vlada doseči podpis koncesijske pogodbe in končati spodnje savsko verigo elektrarn. Obveščen sem, da dela pospešeno potekajo, pripravlja se projektiranje, celostna presoja vplivov na okolje itn. V Sloveniji imamo žal zelo dolge procese umeščanja kakršnekoli infrastrukture v prostor, še posebno energetske, obenem pa govorimo, kako bi jih potrebovali. Želimo in že delujemo tudi v smeri, da bi vendarle prišlo do podpisa najprej koncesijske pogodbe vsaj za spodnje tri srednje savske HE. Na tem področju sta se oba ministra, tako minister za okolje kot naša ministrica polno angažirala. Trenutno je večino dela potrebno opraviti na MOP, saj pri umeščanju HE v prostor ločimo energetski in ne-energetski del. Zaenkrat dobro kaže in sem optimist. Upam, da bo res kmalu prišlo do podpisa. S sklepom iz leta 2005 je določeno, da je za srednjo Savo koncesionar HSE, pripravljena pa je pomagati tudi skupina GEN energija. Na takšnih projektih je smiselno združevati energetske in finančne potenciale.

Elektroenergetske strategije in bilance bodo tudi v prihodnje po vsej verjetnosti kot enemu ključnih omejitvenih dejavnikov temeljile na podnebni sprejemljivosti. Ali in v kolikšni meri bo pri tem upoštevan kriterij »samozadostnosti«, torej možnosti zagotavljanja potreb iz lastnih virov?

Kriteriji zanesljivosti, konkurenčnosti in podnebne sprejemljivosti imajo pri vprašanju oskrbe z elektriko v EKS zaenkrat prednost pred kriterijem samozadostnosti. To je tudi posledica majhnosti in dobre električne povezanosti Slovenije, kar oboje omogoča precej večji delež uvoza, kot bi bil možen pri kakšni večji evropski državi. Seveda je z gospodarskega vidika dobro elektriko proizvajati v državi, a ta proizvodnja mora biti konkurenčna proizvodnji v soseščini. V zadnjem osnutku EKS je zapisano, da uvoz nekje do 20 % elektrike v Slovenijo ni problematičen. Kar seveda ne pomeni, da si ne prizadevamo za samozadostnost, če je seveda ekonomsko smiselna in skladna s cilji države. Ne podpiramo pa samozadostnosti kot poglavitnega kriterija, saj elektrika za vsako ceno lahko pomeni tudi nekonkurenčne pogoje za našo gospodarstvo.

Naš cilj je energetika oz. energetsko omrežje prihodnosti, kjer bodo vse naprave med seboj povezljive, komunicirale, se dopolnjevale. To je poenostavljena preslikava doma prihodnosti, ki je danes precej drugačen kot pred 20 leti, pa vendar vse dobro deluje v našo dobrobit. To nam omogočajo sodobne tehnologije, digitalizacija in napredna regulativa. Elektroenergetsko omrežje prvič v zgodovini dobiva dve novi funkciji in sicer funkcijo pretoka podatkov in funkcijo hranjenja energije. Upam in verjamem, da bomo v energetiki to znali izkoristiti v dobrobit državljank in državljanov.

Elektrogospodarstvo je že dobro desetletje organizirano med dva stebra, vendar v tem času stalno potekajo razprave o smiselnosti takšne organiziranosti. Prav tako se že nekaj časa izpostavlja vprašanje sedanje razdrobljenosti distribucijskih podjetij. Ali v tej smeri v prihodnje načrtujete kaj sprememb?

Zelo malo verjetno je, da bi bila združitev obeh stebrov dopustna z vidika varuha konkurence. Po drugi strani gre pri elektrodistribucijskih družbah za regulirani naravni monopol, zato tu te ovire za združevanje sicer ni, a je vprašanje smiselnosti bolj na mestu. Je pa jasno, da morajo elektrodistribucijske družbe primerno izločiti svoje tržne dejavnosti (maloprodaja ter proizvodnja elektrike), samoumevna opcija je na steber, ki lastne maloprodaje še nima. Obstaja tudi namera, da se doseže 100 % lastništvo države nad elektrodistribucijskimi družbami, kar bi lahko vodilo v samostojno izvajanje vloge distribucijskega operaterja. V preteklosti je več teže dogajanj bilo na prenosnem omrežju, ki smo ga zgledno integrirali s sosednjimi državami. V prihodnosti pa sem mnenja, da se bo teža dogajanja selila na distribucijski nivo omrežja, bližje odjemalcu, kar je pravilno in smiselno glede na vse trende. To je tudi prava pot in imamo srečo, da imamo v distribucijskih družbah odgovorne, izredno strokovne in predane ljudi, ki znajo realizirati ta izziv.

Kako nameravate na ministrstvu spodbujati e-mobilnost?

Rad bi rekel, da z zgledom. A vseeno lahko rečem, da smo tudi tukaj na pravi poti, saj raste iz meseca v mesec število službenih poti, ki jih opravimo z e-avti. Ozelenitev prometa je cilj, na katerem bo treba močno delati. Slovenija namreč zelo zaostaja za ciljem, kar se tiče prometa, kjer je zaveza 10 % iz OVE do 2020. Pristojno za to je sicer naše ministrstvo, nima pa vsega v svojih rokah. Določene spodbujevalne ukrepe bo potrebno sprejeti na vladi, kjer pa bo potrebno doseči konsenz z ostalimi resorji, še posebej financami. Ni vprašanje ali v prihodnje spodbujati e-mobilnost, pač pa tempo in načini spodbujanja. Slovenija je idealno zasnovana, da bi lahko bila zgled pametne e-mobilne politike v EU, zato je to naša naloga in poslanstvo.


Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 0, skupna ocena: )
PRIKAŽI:
Leto:
januar 2019 (2)