Članki

Energetika in okolje 19  

Datum: 14. 5. 2019 Besedilo: Brane Janjič, Foto: Vladimir Habjan

Zastavljene cilje glede deleža obnovljivih virov in razogljičenja družbe bomo brez jasne razvojne vizije težko dosegli.

Energetika in okolje 19

V Ljubljani je danes potekal že 9. forum na temo Energetika in okolje, na katerem so ugledni strokovnjaki iz domovine in tujine razpravljali o novostih v energetski zakonodaji povezanih z naraščajočim številom obnovljivih virov, se seznanili z globalnimi trendi na področju izrabe sončne energije, spremembami na trgu z električno energijo, izkušnjami avstrijske prestolnice pri zagotavljanju trajnostne oskrbe s toplotno energijo in projektom energetske obnove Ljubljane ter konceptom celostnega razvoja infrastrukture za masovno polnjenje e-vozil. Kot je uvodoma povedal predstavnik ministrstva za infrastrukturo mag. Erik Potočar, nas pri izpolnjevanju ciljev glede doseganja dogovorjenega deleža obnovljivih virov energije v končni rabi energije v prihodnje čakajo še večji izzivi, saj naj bi na evropski ravni ta delež do leta 2030 dosegel 32 odstotkov, pri čemer se o deležu posameznih držav še dogovarjajo. Junija naj bi bil znan prvi predlog, Slovenija pa lahko pričakuje najmanj 30-odstotni delež, kar pred vse nas postavlja resne naloge, sploh glede na dejstvo, da je delež konec leta 2017 znašal 21,5 odstotka (cilj do 2020 je 25 odstotkov) in da smo v zadnjih nekaj letih ta delež uspeli povečati zgolj za odstotek in pol. Z drugimi besedami, proizvodnjo iz obnovljivih virov bi morali povečati za 2 TWh, kar se sliši neuresničljivo, čeprav na ministrstvu ostajajo optimisti. Še največ možnosti se sicer kaže v povečanju deleža biogoriv, kjer od predvidenih deset odstotkov dosegamo zgolj 2-odstotni delež, naj bi ga pa po zadnji uredbi uspeli dvigniti na sedem odstotni delež. V kombinaciji še z nekaterimi drugimi ukrepi – subvencije za OVE in soproizvodnjo, razne oblike pomoči Eko sklada, povečanje energetske učinkovitosti, podpora samooskrbi – naj bi se tako vendarle približali 25-odstotnem deležu, je pa seveda ob tem odprto tudi vprašanje, kako naprej.  In kje smo trenutno pri pripravi nacionalno energetsko podnebnega načrta? Po besedah mag. Potočarja moramo do konca leta pripraviti in evropski komisiji poslati končni dokument s konkretnim opisom ukrepov, s katerimi bomo zastavljene cilje tudi dosegli, hkrati pa mora načrt biti usklajen tudi z dolgoročno strategijo o zmanjšanju emisij do leta 2050, ki jo moramo prav tako še poslati v Bruselj. Gre za zelo zahtevne naloge, v okviru katerih bomo morali odgovoriti na več razvojnih izzivov – razogljičenje, povečanje energetske učinkovitosti, vprašanja energetske varnosti, vzpostavitve notranjega energetskega trga ter spodbujanja raziskav, inovacij in doseganja konkurenčnosti.
Da delo, ki nas čaka, ne bo lahko, se je strinjala tudi mag. Duška Godina iz Agencije za energijo, ki je dejala, da za nacionalnimi cilji ta hip še najbolj zaostajamo na področju prometa, čeprav jih ne dosegamo tudi pri proizvodni električne energije. Zastavljen cilj pri proizvodnji elektrike iz OVE do leta 2020 je namreč bil 38,6 odstotka, konec leta 2017 pa je znašal 32,4 odstotka, pri čemer največji delež še vedno prispevajo hidroelektrarne. Ob tem je izpostavila, da ne gre govoriti le o ukrepih za pospešitev gradnje obnovljivih virov energije, ampak je treba razmišljati tudi o ustrezni zakonodaji, pri čemer v ospredje stopa tudi priprava novega koncepta trga z vključevanjem aktivnih odjemalcev, ki dobivajo novo vlogo v smislu zagotavljanja prožnosti. Posvetovalni dokument na to temo naj bi šel kmalu v javno obravnavo, pri čemer je Agencija že v tem regulativnem obdobju upoštevala elemente spodbujanja inovacij, pilotnih projektov in novih tehnoloških rešitev ter prenove tarifnega sistema, ki naj bi bolje odražal dejanske razmere na trgu. Nekateri poskusni projekti (Flex for grid in Premakni porabo) so dali spodbudne rezultate, ki bodo osnova za posodobitev tarifnega sistema. Ob tem je še poudarila, da gre pri odločitvah glede prihodnjih investicij tudi za vprašanja odgovornosti do okolja in celotne družbe, saj na koncu vsak strošek bremeni uporabnika.


Fotovoltaika podira rekorde
Dr. Marko Topič, predsednik Evropske tehnološke in inovacijske platforme Fotovoltaika, je dejal, da je 21. stoletje sončno stoletje, pri čemer se je število sončnih elektrarn v zadnjih dveh letih skokovito povečalo. Tako so zmogljivosti teh konec lanskega leta na globalni ravni že dosegle 500 GW, pri čemer stopamo v novo dobo fotovoltaike in se vse hitreje bližamo TW instaliranih zmogljivosti, kar je zavidljiva številka.  Zasluge skokoviti rasti gre pripisati hitremu zniževanju cen sončnih panelov in spremljajoče opreme, saj se je cena panelov v desetih letih znižala kar za 70 odstotkov, s čimer postajajo sončne elektrarne vse bolj konkurenčne drugim virom tudi v državah z manj sončnih dni (v Nemčiji so denimo padle pod 50 evrov za MWh, v Mehiki in nekaterih arabskih državah pa se že sklepajo pogodbe celo za 20 evrov za MWh. Hkrati se izboljšujejo tudi izkoristki (Pilotni projekti obetajo celo 28-odstotne izkoristke) in uvajajo nove tehnologije, kot so denimo plavajoče sončne elektrarne, tankoslojni in upogljivi paneli, tandemske sončne celice in podobno. Kot je še dejal, analize kažejo, da bo fotovoltaika v prihodnosti postala temelj trajnostne energetike in v letu 2050 prispevale kar dve tretjini vse obnovljive energije. V Sloveniji so rezultati po začetnem zagonu sicer nekoliko manj spodbudni, saj je denimo lani bilo postavljenih le 1303 sončnih elektrarn s skupno močjo skromnih 13,5 MW, kar je še daleč od želenih številk.

Da je sončna energija energija prihodnosti, je bil mnenja tudi dr. Robert Golob iz GEN-I, ki je izpostavil, da je njena največja prednost ta, da je lahko z vidika izrabe prostora povsem nevtralna in kot takšna omogoča tudi individualno odločitev o njeni izrabi. Možnosti za namestitev sončnih elektrarn je še ogromno, in sicer ne le na individualnih hišah oziroma z integracijo v stavbe, temveč tudi na poslovnih objektih in degradiranih območjih. Posodobljena zakonodaja je precej olajšala njihovo izrabo, bi se pa dalo glede poenostavitve postopkov še marsikaj izboljšati, pri čemer je ključnega pomena za boljšo integracijo tovrstnih elektrarn v omrežje digitalizacija in učinkovitejša obdelava obstoječih podatkov.  

Obnovljivi viri že spreminjajo model trga 

Mag. Borut Rajer, direktor energetskega področja v Borzenu, je v nadaljevanju na vprašanje, ali bodo obnovljivi viri vplivali tudi na spremembe na trgu, odgovoril, da se to že dogaja. Obnovljivi viri namreč že predstavljajo četrtino vseh instaliranih zmogljivosti, polovica vseh novih investicij se nanaša na naložbe v obnovljive vire in ta delež naj bi se v prihodnje še povečeval, narašča tudi delež naprav namenjenih samooskrbi in nastaja trg novih storitev, v katerega se vključujejo posamezni agregatorji. Vrednost trga prožnosti je na globalni ravni že zdaj ocenjena na več sto milijonov evrov, zato ne preseneča, da se odpirajo tudi vprašanja novih tržnih modelov in oblikovanja ustrezne zakonodaje. Zanimiva je bila tudi predstavitev dr. Matjaža Eberlinca, izvršnega direktorja sektorja proizvodnje v HSE, ki je izpostavil, da se v HSE zaradi težav z umeščanjem novih objektov v prostor vse bolj osredotočajo na digitalizacijo in optimizacijo poslovnih procesov na obstoječih objektih s ciljem doseganja pozitivnih sinergijskih učinkov, Tako so se lotili nadgradnje centra vodenja in vgradnje dodatnih funkcionalnosti, uvajajo orodja za preprečitev nenačrtovanih ustavitev, vzpostavljanjem virtualnih elektrarn, zmanjševanjem odstopanj od voznih redov in podobno.
Uroš Podgoršek iz Elesa je v nadaljevanju predstavil koncept celostnega razvoja infrastrukture za masovno polnjenje e-vozil, ki so ga razvili z zavedanjem, da bo množična e-mobilnost vplivala tudi na dogajanja v omrežju. Poglavitni namen omenjenega koncepta je  združitev vseh akterjev, da bi skupno začeli iskati odgovore na ključna razvojna vprašanja, kot so zagotavljane proizvodnih virov, obvladovanje koničnih obremenitev, nadaljnja izgradnja omrežja in izpolnitev pričakovanj ključnih deležnikov. Koncept temelji na osmih načelih optimalnega razvoja in uravnoveša vse ključne razvojne vidike, pri čemer je temeljno izhodišče, da bo v prihodnosti 80 odstotkov polnjenj e-vozil potekalo na zasebnih polnilnicah, ki jih bo treba ustrezno vključiti v sistem oziroma trg storitev. Eles bo s ciljem raziskovanja uporabniških izkušenj še letos postavil 21 polnilnic in nabavil 15 električnih avtomobilov, ki bodo namenjeni izobraževanju zaposlenih, pa tudi predstavitvi konkretnega modela najboljših rešitev. 

Ljubljana med uspešnejšimi pri energetski prenovi objektov

Alenka Loose, energetska upravljavka v mestni občini Ljubljana, je predstavila projekt energetske prenove stavb v lasti mestne občine Ljubljana, ki so ga uspešno izpeljali s sklenitvijo energetskega pogodbeništva s Petrolom in Resalto. Zanj so pridobili tudi kohezijska sredstva, in sicer so v okviru omenjenega projekta obnovili 48 objektov, od tega jih je bilo 25 deležnih celovite prenove, vrednost projekta pa je znašala 15 milijonov evrov (40 odstotkov je bilo kohezijskih sredstev). Kot je še povedala, se vsi prenovljeni objekti v najmanj četrtinskem deležu oskrbujejo iz obnovljivih virov energije, v pripravi pa je že tudi nov projekt, v okviru katerega bodo na podoben način prenovili še 11 objektov.
Da je mogoče z uvedbo sodobnih tehnologij precej izboljšati učinkovitost in tudi ekonomiko posameznih projektov, pa je v nadaljevanju izpostavil dr. Ruzbeh Rezania iz Wien Energie, ki se poleg dobave električne energije in plina 380 tisoč prebivalcem Dunaja, ukvarja tudi z e-mobilnostjo, dobavo toplotne energije in hlajenjem. V družbi so si zastavili cilj, da bodo do leta 2030 delež obnovljivih virov energije v ogrevanju povečali na 40 odstotkov ter dosegli 35-odstotni delež OVE pri proizvodni električne energije ter povečali energetsko učinkovitost in se zato lotili temeljite analize svojih odjemalcev ter obstoječih proizvodnih virov. Po proučitvi analize so se odločili za namestitev toplotne črpalke in integracijo drugih alternativnih virov energije v sistem daljinskega ogrevanja avstrijske prestolnice, s čimer niso bistveno izboljšali le ekoloških, ampak tudi ekonomske parametre svojega poslovanja.

Hidroelektrarne prinašajo vrsto koristi

Bogdan Barbič, direktor družbe HESS, je povedal, da so hidroelektrarne element, ki z eno potezo izpolnjujejo tri ključne sestavine za obstoj človeštva, in sicer ohranjajo vodo, proizvajajo energijo in z namakanjem omogočajo tudi proizvodnjo hrane. Hkrati so tudi paradni konj slovenskega gospodarstva, saj lahko zanje večino opreme, razen generatorjev, proizvedemo doma, s svojo več namenskostjo pa izpolnjujejo več ciljev. Tako pomembno prispevajo k doseganju deleža obnovljivih virov v končni proizvodnji energije in zmanjševanju izpustov CO2, prispevajo k ohranjanju podtalnice, zagotavljajo vodo za namakanje polj, preprečujejo poplave in omogočajo razvoj turizma. Kot je dejal, se je večnamenski projekt izgradnje verige petih hidroelektrarn na spodnji Savi začel že leta 2002, pri čemer je bilo prvotno načrtovano, da bi eno elektrarno zgradili na štiri leta, a se je po spodbudnem začetku, zaradi zamud pri izdaji dovoljenj, začelo vse bolj zapletati. Tako je prva elektrarna od pobude do začetka obratovanja potrebovala šest let, naslednja že deset, HE Brežice enajst in HE Mokrice bo verjetno že kar osemnajst, kar nikakor ni spodbuden signal za potencialne investitorje in tudi ne dobra popotnic našim željam, da bi pravočasno dosegli zastavljene cilje in izpolnili dane zaveze. Bogdan Barbič je ob tem še poudaril, da nova gradbena zakonodaja žal ni prinesla želenih poenostavitev postopkov in bo, če želimo zadeve na tem področju resnično premakniti, nujno potrebna dodatna korekcija.

Potrebujemo usklajen razvojni dokument
Da so postopki umeščanja energetskih objektov v prostor nesprejemljivo dolgi in od investitorjev zahtevajo vrsto različnih študij je na okrogli mizi z naslovom Ambicije dekarbonizacije in realnost opozoril tudi direktor Elesa mag. Aleksander Mervar, ki je ob tem spomnil na primer Renč, kjer se postopki za izgradnjo dveh kilometrov prenosnega daljnovoda, s katerim bi zagotovili dvostransko napajanje širše regije vlečejo že desetletje, pa tudi na zaplete z izgradnjo 400 kV povezave z Madžarsko na relaciji Cirkovce-Pince, kjer je bila trasa določena po vprašljivem mejnem območju. Veliko se govori o dekarbonizaciji in povečevanju deleža obnovljivih virov, je dejal mag. Mervar, na drugi strani pa smo priča nasprotovanju vsemu in pozabljamo,
da je Slovenija neto uvoznica električne energije ter, da smo glede izrabe obnovljivih virov omejeni na hidroenergijo, sonce in nekaj vetra. Da virov nimamo na pretek, je bil mnenja tudi mag. Rok Vodnik iz Petrola, ki je poudaril, da gre trenutno solidno energetsko oskrbo pripisati predvsem odločitvam v preteklosti. Z vpeljavo obnovljivih virov pa močno zaostajamo za razvitimi državami, pri čemer še nimamo niti jasno postavljene nacionalne strategije. Tudi zaradi tega in omenjenih zapletenih postopkov pridobivanja vseh potrebnih dovoljenj se Petrol z naložbeno politiko v OVE vse bolj usmerja v sosednje regije. Zavedati se je treba, je dejal mag. Vodnik, da obnovljivi viri postajajo vse bolj konkurenčni, zamude pri njihovem uvajanju pa pomenijo tudi določena cenovna tveganja. Ker virov nimamo dovolj, je treba v čim večji meri izrabiti to kar imamo in najti nek kompromis tudi pri umeščanju v prostor. Da se nekaj glede tega vendarle da narediti, je dejal dr. Peter Novak iz Energotecha, je dokaz postavitev tovarne Magna v enem letu na najboljšem kmetijskem zemljišču. Zavlačevanje z izgradnjo hidroelektrarn in drugih energetskih objektov je tako po njegovem mnenju zgolj posledica dejstva, da nimamo izdelane jasne energetske strategije, ki bi bila podprta tudi z političnimi odločitvami. Pomanjkanje strateškega energetskega dokumenta, je dejala mag. Tanja Bolte iz Ministrstva za okolje in prostor, povzroča precej preglavic tudi zaposlenim v pristojnih organih, pri čemer bi takšen dokument, ki bi bil usklajen z vsemi ključnimi deležniki, nujno potrebovali. Ob tem je opozorila, da je v pripravi tudi zakon o ohranjanju narave, spreminja se gradbeni zakon in prostorska zakonodaja in bo treba doreči, kaj dejansko želimo.
Dr. Tomislav Tkalec iz Fokusa pa je izpostavil, da na energetskem konceptu delamo že kar nekaj časa, pa smo še vedno na točki nič, kar kaže na pomanjkanje dolgoročne vizije. Vsi sodelujoči so se sicer strinjali, da bomo morali v kratkem že zaradi zahtev EU vendarle ključne stvari doreči in sprejeti nek razvojni dokument ter se ga bomo morali, če resnično želimo izpolniti zastavljene cilje, potem tudi držati. Pot do njega pa ne bo lahka, ker smo priča velikemu pomanjkanju zaupanja vseh in zato tudi nasprotovanja vsemu. 


Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 0, skupna ocena: )
PRIKAŽI:
Leto:
januar 2019 (5)
februar 2019 (4)
marec 2019 (6)
april 2019 (10)
maj 2019 (6)