Članki

Na obisku pri Romanu Šafhalterju

Datum: 21. 5. 2012 Besedilo: Brane Janjič

Potapljač na Dravi.

Na obisku pri Romanu Šafhalterju

Drava – reka raznolikih barv

Ste kdaj pomislili, da bi lahko v elektrogospodarstvu delali kot potapljač? Verjetno, kot tudi jaz, ne! Pa vendarle so včasih na hidroelektrarnah delali tudi poklicni potapljači. Naš tokratni sogovornik Roman Šafhalter je bil eden takšnih.
Romana so globine voda privabljale že v rani mladosti, ko je z masko na obrazu in dihalko na ustih veselo raziskoval podvodni svet. Pri svojih 18 letih je nato naredil izpit za potapljača in vse radosti in težave tega poklica nato preizkusil še v vojski, kjer se je pobliže seznanil z rokovanjem s težko podvodno opremo. Pridobljene izkušnje so mu prišle zelo prav, ko se je leta 1983 na takratnih Dravskih elektrarnah Maribor zaposlil kot poklicni potapljač. S sodelavcem sta nato na elektrarnah opravljala različna podvodna dela vse do leta 1991, ko je bilo delovno mesto potapljača ukinjeno, Roman pa je po tragični nesreči sodelavca na HE Vuzenica, poklicno pot na Dravskih elektrarnah nadaljeval kot vzdrževalec. To seveda ne pomeni, da je svoje podvodno delo takrat tudi opustil, ampak le, da je prišlo do spremembe odnosa med podjetjem in potrebami po tovrstnih storitvah. Roman danes tako potapljaške storitve za Dravske elektrarne opravlja kot eden izmed članov zasebnega podjetja Dravski bobri, ki se je specializiralo za podvodna dela na elektrarnah.

Ste verjetno eden redkih, ki elektrarne na Dravi pozna ne samo od zunaj in znotraj, ampak tudi od spodaj. Kakšno pa je sploh delo potapljača na elektrarnah?
Dravski bobri z DEM sodelujemo že enajst let in v vseh teh letih smo se srečali z različnimi nalogami, ki sem jih del sicer poznal že prej. Kot potapljač sodelujem pri vseh remontih, pri čemer gre večinoma za delo v zimskem času in torej posredno za potapljanje v izjemno neugodnih razmerah. Večina dela je povezanega z vstavljanjem in dvigovanjem zapornic, kjer se pogosto srečujemo s težavami s škarjami zapornic oziroma različnimi zagozdami, pa čiščenjem in pregledovanjem delov elektrarne, ki so pod vodno gladino. Na HE Ceršak denimo čistimo tudi naplavine, ko se te tako zagozdijo, da si ni več mogoče pomagati s strojem. Včasih smo več delali tudi na rednih pregledih pretočnih polj, a se je število takšnih del zaradi splošnih varčevalnih ukrepov v zadnjih letih precej zmanjšalo in gremo v vodo, le ob izrednih naročilih. Gre pa pri tem za zelo težavna in naporna dela, ki jih je treba pogosto opravljati ob zmanjšani vidljivosti in na omejenem ozkem prostoru s posebnimi orodji ter ob temperaturah, ki pogostokrat sežejo le nekaj stopinj nad ali pa so celo precej pod ničlo. V vodi smo lahko le nekaj minut, pa tudi do par ur, odvisno pač od tipa elektrarne in dela, ki ga je treba opraviti. Denimo, ko se dvigujejo zapornice na HE Fala, je treba pregledati kar šest zapornic, kar drugače rečeno pomeni, da moramo preživeti v potapljaški obleki in skakati v Dravo in ven po šest ur in več. Ker gre za delo večinoma pozimi, prihaja tudi do podhladitev, zamrzovanja delov opreme in podobnih okvar. Letos smo denimo z deli začeli takoj po novoletnih praznikih in smo delali vse do srede aprila. Tudi drugače večino oziroma dobrih 90 odstotkov potopov opravimo v zimskem času, poleti pa gremo v reko le v izrednih primerih. Sicer pa smo letos imeli že zelo veliko potopov, saj smo delali na HE Fala, pa pri črpalnem jašku za hladilno vodo na HE Mariborski otok in pri vstavljanju merilcev za kalnost vode v Vuzenici. Skratka, gre za delo, nič kaj podobno splošni predstavi o idiličnem svetu potapljačev…

Pravite, da vse Dravske elektrarne poznate že do najmanjših podrobnosti. Pa ste se mogoče potapljali tudi v kakšnih drugih naših rekah ali jezerih?
Kot rečeno, je moje sedanje delo vezano predvsem na elektrarne na Dravi. Na začetku kariere, ko sem delal kot poklicni potapljač, pa sva s sodelavcem sodelovala tudi pri delih na elektrarnah na Savi, na HE Medvode in pri izgradnji HE Mavčiče. Z Dravskimi bobri sem sodeloval tudi na HE Blanca, preko Metalne pa smo leta 1986 opravljali tudi podvodna dela na elektrarni Hadita v Iraku. Potapljal sem se tudi že v Muri, pa seveda še v Jadranu in zadnja leta tudi v Rdečem morju.

Kako sicer osvežujete potapljaško znanje? Je potrebno kakšno posebno šolanje?
Veliko izkušenj sem pridobil že v mladosti in med službovanjem v vojski, saj si včasih moral doseženo kategorijo znanja potrjevati vsako leto z določenim številom potopov. Drugače pa je treba za varnost na splošno poskrbeti še preden se greš potapljati, kar z drugimi besedami pomeni, da je treba vsak potop podrobno načrtovati – na katero globino se bo šlo, koliko časa bo potop trajal, kaj se bo delalo in podobno. Na drugi strani je treba poskrbeti tudi za prenos znanja in tako ta hip za podvodna dela usposabljamo dva naša mlajša člana. Včasih smo precej sodelovali tudi z gasilci, ki pa imajo danes že svoje posebno izurjene ljudi za delo v Dravi.

Kakšna pa je pravzaprav Drava od znotraj?
Moram reči, da je v zadnjih letih dosti bolj čista, kot je bila. Pozna se namreč, da so zaprli tovarno svinca v Mežici in dve tovarni papirja v Avstriji ter da je tudi vse več čistilnih naprav. Drava zna tako pozimi biti tudi kristalno čista in greš lahko pri dnevni svetlobi tudi 15 metrov globoko, pa še vedno vidiš pet metrov okrog sebe. Drava je sicer reka več barv, saj spomladi postane bela od snežnice, aprila je zaradi deževja in številnih potokov, ki se vanjo zlivajo, pogosto rjava, poleti pa se spet izčisti in zna biti tudi svetlo zelena. Mi med delom zaradi hrupa, ki ga povzročamo, kaj dosti rib ne vidimo, se pa te pogostokrat ujamejo med zapornice elektrarn, s trofejnimi primerki pa se znajo pohvaliti tudi lokalni ribiči. Zanimivo je, da smo ob Dravi spet zasledili tudi bobre in da se v zadnjem času vse bolj razmnožujejo školjke, kar so vse znamenja precejšnje čistosti dravske vode.

O kakšnih globinah lahko sploh govorimo v Dravi?
Globina Drave se giblje od 12 do 17 metrov in pol, na pretočnih poljih HE Fala pa znaša tudi 21 metrov. Podobno globoka je tudi Sava, na Soči pa delajo tudi na 35 metrov globine in več.

In kakšen je vaš osebni globinski rekord?
Najgloblje sem se potopil 60 metrov globoko v južnem Jadranu. Moram pa reči, da me te globine niti ne privlačijo, saj tako globoko dejansko ni kaj videti. Sploh je Jadran za potapljače postal precej nezanimiv, saj v njem žal ni več kaj dosti življenja. Veliko bolj zanimivi so tako potopi v Rdečem morju, kjer raznobarvnih rib kar mrgoli. Ti potopi so šele tisti pravi, ljubiteljski. Ker pa Rdeče morje ni ravno za ovinkom, dogajanje v tamkajšnjem izjemno bogatem podvodnem svetu rad tudi fotografiram. Z ogledovanjem posnetkov s teh potopov in obujanjem spominov vezanih nanje, pa si nato popestrim tudi kakšen pust in siv  dan med letom.

Brane Janjić

Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 5, skupna ocena: 3,8)