Članki

Rad imam barve

Datum: 4. 3. 2020 Besedilo: Vladimir Habjan

Aleš Nežmah, razvojni inženir I, Elektro Celje.

Rad imam barve

Vsak ima v sebi določene sposobnosti, ki jih lahko ali pa tudi ne odkrije. Če jih, je na dobri poti, da si osmisli življenje. Aleš Nežmah je v sebi odkril veselje do slikanja in pesnjenja. To ga izpolnjuje. Slikanje zanj ni le hobi, pač pa način življenja.

Aleš Nežmah je rad risal že v osnovni šoli, potem pa je ta žilica vse do konca devetdesetih let zamrla. Takrat se je nekje zagledal v neko sliko in si rekel, da jo bo prerisal. Tako je tudi naredil, pa potem še eno in še eno. Tako se je začelo, je povedal. Kmalu se je dogovoril za prvo razstavo in še drugo … in tako jih je do danes naneslo prek 30. Precej je razstavljal v slikarskih kolonijah, med drugim je osvojil dve nagradi na razstavi Ex tempore v Piranu, v letih 2004 in 2008, lani pa so njegovo sliko izbrali za razstavo v razstavišču Monfort Portorož. Veliko slik je tudi prodal. Nikoli ni obiskoval nobenega šolanja, le tu in tam mu je kdo kaj svetoval. Večinoma se je priučil sam, in to z delom.

Aleš že od srednje šole piše tudi pesmi. Leta 2000 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko z naslovom Lectova srca, več pesmi pa je objavil v šentjurskem zborniku Z besedami, ki ga izdaja Literarno društvo Šentjur. Lani je uglasbil prvi dve pesmi, ki ju vrtijo tudi na radiu. Ima svoj ansambel z imenom David.

Aleš Nežmah je sicer zaposlen na Elektru Celje v službi za razvoj, v oddelku za posege v prostor. Kot je povedal, je njegovo delo kompleksno – nujno je dobro poznavanje elektrotehnike, zakona o upravnem postopku, pa tudi vrste pravnih zadev. Na Elektru Celje je zaposlen že polnih 31 let. Po izobrazbi je inženir elektroenergetike, ob delu pa je končal še višjo strokovno šolo ICES. Doma je iz Šentjurja pri Celju.

Kaj je tisto, kar vas žene v slikanje? So to morda vaša notranja občutja?

Rad imam barve in kompozicijo, da se barve ujamejo, da se uravnotežijo. Rekel bi, da težim k neki popolnosti, odličnosti in iz tega naredim sliko. To je zame notranji vzgib, zagotovo. Pa ustvarjanje. Ves čas moram nekaj ustvarjati. To je tudi takrat, ko nič ne delam. Takrat čakam, da bo spet prišla neka nova ideja. Lahko samo sedim, gledam in poslušam glasbo. Pa tudi končno zadovoljstvo, ko sliko naredim in si rečem »vau«, to sem pa jaz naredil. Tudi to me žene, da vidim končni cilj. Zadovoljstvo je, če ljudje sliko vidijo in v njih to sproži nek občutek. Ne gre samo zame, pač pa, da dam ljudem nekaj, da razmišljajo, da doživijo občutek lepote, tudi skozi barve … Naredil sem tudi veliko abstraktnih stvari, tam je drugače, tam gre res za občutke, bolj kot kaj za drugega.

Kakšne motive rišete? Ste jih spreminjali skozi čas?

Veliko je abstraktnih zadev, zadnje čase pa se bolj osredotočam na figuraliko. Zadnje slike so matematične zadeve, prenesene v človeške odnose. Nekaj takih slik sem narisal, npr. Pitagorov izrek, trikotnik, vendar namesto a2 + b2 = c2, sem narisal m2 + t2 = n2, kar pomeni, moje plus tvoje je najino. Tako se v bistvu da tudi matematiko prenesti v človeške odnose. Če sta dva skupaj, izračunaš, da ti več prinese, kot če si sam.

Ima vsaka slika svojo vsebino?

Vsaka ima neko zgodbo, čeprav se večinoma tistih izpred petnajstih let ne spomnim več, razen nekaterih, ki so izstopale. Ker vsaka tudi ni taka. Na zadnji razstavi v Rogaški Slatini v mestni galeriji je moja slika, na kateri je Kristus na križanju, naš gospod, spodaj pa je svet. Kar pomeni, on je nad celim svetom in nas gleda. Tej sem dal naslov Poznam vas. To je močna slika in ima močno sporočilo.

Ste se vseeno kaj pozanimali o študiju risanja? Nekje ste se morali tega naučiti? Ste prebrali kako knjigo?

Večinoma sem se vsega, kar znam, naučil predvsem z delom. Ko sem začel risati, sem prvo desetletje samo risal. Ko sem se vrnil iz službe, sem do poznih ur samo slikal. In bil zadovoljen. Ko sem prišel naslednji dan domov, sem ugotovil, da slika ni v redu, zato sem nanesel novo barvo. Naslednji dan spet ni bilo v redu. Tako sem tako dolgo popravljal slike, da sem se skozi to delo tudi učil. Za barve imam dober občutek, to so mi rekli tudi drugi. V začetku pa tega nisem znal in nisem dobro vedel, h kateri barvi gre katera. Sčasoma pa sem spoznal prava razmerja. Res je, da mi je nek makedonski slikar pokazal nekaj »fint«, ki jih sam nisem znal. To je bila vsa moja izobrazba. Prebral sem teorijo o barvah. Pozneje, ko sem šel na kakšno razstavo in poslušal, kaj govorijo, sem spoznal, da sem tako tudi sam delal, le da nisem vedel, da je to ta in ta tehnika.

Kako velike slike delate in kakšne tehnike uporabljate?

Slike so večji formati, najmanj meter krat meter, raje pa še večje. Manjših formatov nimam veliko. Delal sem z oljem, risal oljne kolaže, pa z blagom, uporabljal sem vrvice, zadnje čase delam tudi z barvnim peskom. Te matematične risbe so vse predvsem olje in pesek, čeprav je nekaj tudi drugih kombinacij.

Imate kakega vzornika?

Všeč so mi naši impresionisti, pa Miró, Matisse in Salvador Dali in še bi lahko našteval, ker mi je veliko stvari všeč. Dali je zame svetovni fenomen. Imam eno njegovo malo grafiko, mogoče je celo original, a to moram še preveriti.

Kako gledajo na slikanje v službi? Vas spodbujajo? Morda vaše slike visijo na hodnikih?

Pozitivno, imajo veliko razumevanja. Tudi slike so že kupili in so razstavljene v prostorih našega podjetja. Tudi sam se trudim po najboljših močeh, da prispevam svoj delež k uspehom podjetja in da mi je to v zadovoljstvo. Brez ekipnega dela, dobre komunikacije in pozitivnih odnosov ne bi bili tako uspešni.

Kako pa gredo skupaj slikanje in upravni postopki?

Da napišeš dobro odločbo po upravnem postopku, je to tudi svojevrstna umetnost. Jaz na to tako gledam. Dejansko na vse gledam skozi oči umetnosti.

Ali obstajajo stične točke med slikarstvom in pesmimi?

Slike pišejo svoje pesmi, le da je na mestu črke barva. Tudi pesmi slikajo, barve tudi oddajajo valove in tudi tisto je pesem, le da jo moraš občutiti. Dogaja se v tišini, pesem ima pa glas. Slika je brez glasu, ti ga moraš sam najti.

Katere vzornike pa imate med pesniki?

Pablo Neruda je moj najljubši pesnik. Ni zaman dobil Nobelove nagrade. Zadnje čase berem tudi Lorco. To so take pesmi … Občuduješ pesnikov um in se vprašaš, le kako so lahko tako pisali, kako so se tega spomnili? Pesmi, ki so mi všeč, si zapomnim. Te pesmi vzbudijo silne vtise; že ko bereš, vse skupaj nekako skoči ven.

 

Jesen

Zadržal sem solze,

ko sem gledal, da se jesen poslavlja.

Brez poljuba, brez rumenega objema

in brez ptic, ki so že odletele, in tvojega gnezda.

Poljubil sem jo na lice,

pa je bil že mraz.

Spet sem odprl vrata

in bilo je novo leto.

Avtor: Aleš Nežmah

 


Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 1, skupna ocena: 5)
PRIKAŽI:
Leto:
januar 2020 (5)
februar 2020 (4)
marec 2020 (3)
april 2020 (1)