Članki

S posveta o pametnih omrežjih  

Datum: 17. 9. 2020 Besedilo: Brane Janjič

Za zdaj še vedno več vprašanj kot odgovorov

S posveta o pametnih omrežjih

V organizaciji Elektrotehniške zveze Slovenije je včeraj v Mariboru potekalo strokovno posvetovanje na temo naprednih omrežij, na kateri so osvetlili nekatera aktualna vprašanja povezana s povečevanjem deleža razpršenih virov proizvodnje, polnilnih postaj za električna vozila, toplotnih črpalk in baterijskih hranilnih sistemov. Kot je bilo slišati v razpravi so odgovor na številne izzive, s katerimi se trenutno sooča elektroenergetski sistem, tudi pametna omrežja podprta s storitvami trga prožnostne energije. Rudi Zorko iz Elektrotehniške zveze Slovenije je v pozdravnem nagovoru poudaril, da gre za vprašanja, ki jim tudi v njihovem združenju namenjajo veliko pozornosti, pri spremljanju razvoja in novih tehnologij pa izkušnje izmenjujejo tudi s krovno organizacijo Elektrotehniških nacionalnih zvez EUREL ter drugimi mednarodnimi strokovnimi organizacijami. 
Rudi Zorko je ob tem izpostavil, da Elektrotehniška zveza poleg obravnave aktualnih razvojnih vprašanj, veliko pozornosti namenja tudi spodbujanju mladih, pripravi novih in obnovi obstoječih tehniških predpisov in standardov, dodatnemu usposabljanju inženirjev ter iskanju slovenskih izrazov za nove tehnologije.
Profesor dr. Gorazd Štumberger, dekan Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, je v uvodnem predavanju dejal, da smo program razvoja pametnih omrežij v Sloveniji zastavili že leta 2012, pri čemer je bilo doslej sicer izvedenih že nekaj uspešnih demo projektov, žal pa do množičnega uvajanja sodobnih rešitev vsaj v distribucijsko omrežje še ni prišlo. Po njegovem naj bi bil razlog tudi v tem, da nimamo ustrezno urejenega vrednotenja tovrstnih investicij in rezultatov distribucijskih podjetij in se pri ocenjevanju rezultatov ne upoštevajo tudi širše družbene koristi. Težavo predstavlja tudi dejstvo, da trenutno ni mogoče vzpostaviti sistema, ki bi ločeval meda aktivnimi in pasivnimi odjemalci, s čimer tudi ni prave motivacije, ki bi morala, kot je dejal, biti ekonomska in ne regulatorna. Oviro predstavlja tudi dejstvo, da imajo zainteresirani omejen dostop do meritev in potrebnih podatkov, pri čemer se odpira tudi vprašanje cene prenosa podatkov. Po besedah dr. Štumbergerja je problematično tudi to, da sicer radi govorimo o uvajanju rešitev pametnih omrežij, hkrati pa se držimo obstoječega koncepta njihovega načrtovanja in obratovanja. V nadaljevanju je omenil še nekatere priložnosti in pasti povezane z uvajanju novih storitev, pri čemer je poleg njihove ekonomske sprejemljivosti ključnega pomena tudi to, ali lahko z njihovo pomočjo izpolnimo ključno nalogo elektroenergetskega sistema, to je zagotavljanja zanesljive, kakovostne in konkurenčne oskrbe odjemalcev z električno energijo.

Za prilagoditev omrežja bodo potrebna ogromna sredstva

Mag. Boris Sovič iz Elektro Maribor je v imenu GIZ distribucije predstavil nekaj zanimivih številk, povezanih z danimi obljubami in zavezami ter cilji zapisanimi v NEPN, pri čemer je poudaril, da smo si zastavili zelo ambiciozne cilje, ki imajo tudi velike finančne posledice, katerih se mogoče celo premalo zavedamo. Kot je dejal, Slovenija že zdaj zaostaja za zastavljenem cilju o 25-odstotnem deležu obnovljive energije v končni rabi do konca tega leta, zaveze do leta 2030 in 2050 pa bodo kot kaže sedanja razprava na ravni EU še bistveno bolj zahtevne in bodo tudi za Slovenijo imele pomembne tehnološke in finančne posledice. V primeru zahteve po doseganju vsaj 37-odstotnega deleža OVE do leta 2030 za Slovenijo pomeni dodatnih 10 TWh električne energije iz OVE, kar glede na sedanje nasprotovanje vsem virom razen soncu, pomeni naložbe v kar 10.300 MW sončnih elektrarn in posledično petkratno ojačitev obstoječega omrežja ter posledično tudi postavitev 16.000 hranilnikov. Stroški takšnega početja naj bi znašali med 14 in 18 milijard evrov oziroma med 7 in 9 tisoč evrov na vsakega državljana. Zahteve do leta 2050 ko naj bi dosegli ogljično nevtralnost so še bistveno ostrejše, saj moramo do takrat z obnovljivimi ali brezogljičnimi viri nadomestiti še dve tretjini sedanje proizvodnje, kar pomeni, da bi morali do leta 2050 iz navedenih virov proizvesti kar 39 TWh. Kot je dejal mag. Sovič, gre za zelo zahtevno nalogo, pri čemer bodo potrebne korenite spremembe v vseh sektorjih, predvsem pa v prometu. Ob tem se je treba zavedati, da je distribucija odjemalcem najbližja in bodo zato na tem področju še posebej potrebne ustrezne prilagoditve in posodobitve omrežja, da bo lahko sledilo naraščajočim zahtevam. Potrebe po dodatni energiji in moči se nenehno povečujejo, pri čemer se v omrežje priključuje vse več novih naprav in tudi proizvodnih virov. Po ocenah EU naj bi se število toplotnih črpalk do leta 2030 povečalo kar za štirikrat, pri čemer je trend naraščanja opazen tudi v Sloveniji, pri čemer se je njihovo število lani povečalo za 53 odstotkov, skupna moč pa dosegla že 270 MW. Naglo narašča tudi število razpršenih virov, pri čemer skupna moč dosega že 610 MW, pri čemer je denimo delež proizvodnje iz teh elektrarn v treh do skupno 20 TP na območju Elektra Maribor lani že presegel 40 odstotkov. Razmerja med prenosom in distribucijo se tako spreminjajo, velike proizvodne objekte pa naj bi v prihodnosti nadomestila množica manjših, s temi spremembami pa bodo naraščale tudi potrebe po dodatnih naložbah v distribucijsko omrežje. Podjetja sicer sledijo sodobnim trendom in pospešeno uvajajo sodobne merilne sisteme, saj se zavedajo, da bo, če želimo, da bodo odjemalci aktivno sodelovali v procesih upravljanja sistema, ključnega pomena komunikacija z vsakim izmed njih. Tako so na ravni distribucije že uspešno zaključili vzpostavitev enotnega informacijskega sistema in merilnih centrov, pospešeno se izvaja zamenjava števcev s sodobnimi merilnimi sistemi nove generacije ter posodabljanje in vzpostavljanje dodatnih komunikacijskih poti, distribucijska podjetja pa aktivno sodelujejo tudi v vrsti razvojnih projektov povezanih z uvajanjem naprednih tarif in sodelovanja na trgu prožnosti.
Dejstvo, da bo pri prihodnjem razvoju elektroenergetskih sistemov poudarek na posodabljanju distribucijskega omrežja, pa se odraža tudi v potrebah po novih investicijah, pri čemer naj bi za izpolnitev vseh zahtev morali v omrežje v naslednjih desetih letih vložiti v povprečju dobrih 400 milijonov evrov na leto ali skoraj štirikrat več kot doslej.

Na razvoj bo treba gledati tudi zunaj okvirjev elektroenergetskega sistema

Spremembe, ki jih elektroenergetskemu sistemu narekujejo sprejeti podnebno energetski cilji, presegajo okvire elektroenergetike in napovedujejo nujnost čezsektorskega povezovanja razvojnih strategij. Z načrtovano novo dobo elektrifikacije vsega se po besedah mag. Uroša Salobirja iz Elesa, dejavnost vezana na področje čiste energetike širi vsaj še na področje prometa ter zagotavljanja toplote in izrabe čistih plinov, pri čemer bo pri oblikovanju prihodnjih razvojnih načrtov treba razmišljati tudi o integraciji in potrebah teh velikih integriranih sistemov. Kot je dejal, ni  mogoče optimirati elektroenergetskega sistema, ne da bi spremljali, kaj se dogaja na teh mejnih področjih, ki postajajo nerazdružljiv trojček.
Kot poseben izziv na področju prometa je izpostavil načrtovano ogromno proizvodnjo sončne energije, pri čemer se postavlja vprašanje, ali jo je mogoče spraviti neposredno v električna vozila oziroma ta vir v prihodnje še bolje izrabiti tudi za potrebe prometa. Eles je na dileme povezane z razvojem e-mobilnosti sicer skušal odgovoriti z konceptom E-8, ki naslavlja ključna vprašanja – od postavitve mreže polnilnic, načinov priključevanja, ozaveščanja uporabnikov, strateškega upravljanja in več ravensko integracijo vodenja moči, pri čemer se v zadnjem času v sodelovanju s Telekomom Slovenije kot partnerjem vse bolj osredotoča na vprašanja povezana z elektrifikacijo flot poslovnih vozil. Po besedah mag. Salobirja za javno masovno polnjenje profesionalnih flot potrebujemo intermodalna vozlišča z velikim številom hitrih polnilnic za različne tipe vozil. Pri tem morajo lokacije intermodalnih vozlišč  izpolnjevati tudi določene kriterije, če želimo doseči zastavljene cilje, in sicer biti morajo blizu izvoza/dovoza na avto ceste, omogočati neomejen dotok energije in neomejeno širjenje, s čimer naj bi uporabnikom zagotovili možnost zanesljivega polnjenja, ter ponujati dodaten spremljevalni program. Če se kot elektroenergetiki osredotočamo le na vprašanja polnilnic, je dejal mag. Salobir, obstaja nevarnost, da ne bomo razumeli dejanskih težav prometa, tega, kaj se bo z njim dogajalo v prihodnosti in posledično, kako tesno sta promet in elektrifikacija med seboj povezana. Promet ima namreč veliko skritih pasti, in če razmišljamo samo o osebnih vozilih, lahko hitro izpustimo cel segment prometa, ki pa naj bi v prihodnje odigral ključno vlogo. 
Še večji izziv kot promet, pa po mnenju mag. Salobirja predstavljajo ogrevalni sistemi, ki so velik porabnik različnih virov energije. Cilji EU o spremembi energentov nimajo za cilj le zmanjšanje izpustov CO 2, temveč še vrsto drugih, od zmanjšanja izpustov trdnih delcev, zagotovitve zanesljivosti, zmanjšanja uvozne odvisnosti, za njihovo dosego pa bo treba povezati in optimizirati vsa infrastrukturna omrežja. Zato je pri iskanju najboljših rešitev, je sklenil mag. Salobir, treba pogledati tudi, kaj se dogaja in kakšni so trendi tudi na teh mejnih področjih, kot sta promet in oskrba s toploto. 

Eno od ključnih vprašanj je zagotovitev potrebnih kadrov

V nadaljevanju posveta je potekala še splošna razprava povezana s ključnimi izzivi oblikovanja elektroenergetskih sistemov prihodnosti, pri čemer je bilo slišati, da se elektroenergetska omrežja soočajo z naraščanjem deleža razpršenih virov, novimi obremenitvami kot posledico elektrifikacije transporta, ogrevanja in hlajenja, vključevanjem hranilnikov in regulatornimi izzivi ob nadaljnjemu razvoju trga. Možni odgovori nanje se kažejo v večji spoznavnosti, povečanju vodljivosti in digitalizaciji sistema ter stabilnem regulatornem okviru. Pomenljivo je bilo tudi opozorilo, da bo na prihodnje izzive težko odgovoriti brez ustreznih kadrov, da uspešni pilotni projekti še ne pomenijo enakih odzivov tudi v praksi, da odjemalce ne zanimajo težave snovalcev in upravljalcev elektroenergetskih sistemov, temveč si predvsem želijo kakovostne in zanesljive oskrbe z električno energijo.


Oceni novico:
ocena: Article Rating (število glasov: 0, skupna ocena: )