Piše:Prof. dr. Peter Novak, zaslužni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Novem mestu in znanstveni svetnik MIK Celje
Še nikoli v zgodovini človeštva ni bil prehod z ene vrste energentov na drugo tako hiter. Uporaba biomase je bila osnovni vir energije tisočletja, fosilna goriva so v širši rabi dobrih sto petdeset let, obetajoča jedrska energija dobrih petdeset let. Rast prebivalstva in s tem rast porabe fosilnih goriv sta pustila svoje posledice v okolju in še zlasti v podnebnem sistemu planeta.
Slovenski politiki, ki so sprejemali skupne obveznosti EU, niso poskrbeli za sprotno oceno njihovih posledic na družbeni in še posebej gospodarski razvoj. Kljub dobri zakonodaji (EZ-1/2014) še danes nimamo sprejetega EKS, akcijski načrti se uresničujejo z veliko težavami in včasih z zamudo, lokalni energetski koncepti se pripravljajo brez EKS in s premalo kvalificiranimi podatki ter zato pogosto ostajajo le na papirju.
Energijska odvisnost Slovenije je bila v letu 2018 formalno 50,3-odstotna, v resnici pa, ker gorivo za JEK kupujemo v tujini, več kot 64-odstotna. Delež OVE je 22,2-odstoten in naj bi celo padal, zato bo cilj 25 odstotkov v letu 2020 zelo težko doseči, predvsem zaradi napačne politike pri spodbudah. Spodbude za fosilna goriva so bila v letu 2018 enake ali celo večje, kot znašajo vsa sredstva podnebnega sklada. V tej situaciji je težko pripravljati programe, ki bi spremenili sedanjo politiko in naše cilje uskladili z obvezami EU. Osnutek NEPN, ki je v javni razpravi, je kakovostno povzel sedanje stanje, vendar ima nedorečene končne cilje.
Slovenija ima dovolj OVE, da pokrije vse svoje dolgoročne potrebe po končni energiji. Vprašanje je samo, v kolikšni meri naj bomo energijsko neodvisni in kakšna bo cena te neodvisnosti.
Takoj je treba sprejeti pripravljen in dopolnjen osnutek EKS z vključenimi cilji EU do 2030 in 2050. Pri tem mora Slovenija izkoristiti svojo majhnost, odlično strukturo sedanje oskrbe z energijo in svojo prilagodljivost ter v največji možni meri pridobiti evropska sredstva za hiter prehod v nizkoogljično družbo. Prehod na OVE je v Sloveniji lahko hiter in cenovno uspešen, saj obvladamo večino prihajajočih tehnologij.
Dilema o nadaljnji rabi JE v Sloveniji zdaj ni ključna, saj imamo za to odločitev najmanj deset let časa. Najbolj bolečo točko, tj. rabo energije in emisije v prometu, je treba urediti s socialnim dialogom in množičnim prehodom prebivalstva na javni promet.
Osnutek NEPN je treba dopolniti tako, da bomo v letu 2030 v Slovenji presegli 32,5-odstotni delež OVE in zmanjšali emisije za 40 odstotkov. Ključno pri tem je vlaganje v slovensko industrijo, ki mora s svojimi izdelki (v pretežni meri) zagotoviti predviden prehod in zmanjšanje emisij. Imamo torej vse pogoje, potrebujemo le jasno politično usmeritev in usmeritve finančnih tokov v te namene, vključno s prihranki prebivalstva, ki ležijo v bankah.