Združenje evropskih akademij znanosti EASAC je prepoznalo zmanjševanje emisij stavb kot enega od pomembnejših dejavnikov za doseganje zavez Pariškega sporazuma, zato je lani sprožilo analizo in jo končala v začetku junija letos. Na osnovi rezultatov so izoblikovali tudi napotke ustvarjalcem nacionalnih politik. Analiza emisij toplogrednih plinov v EU sicer kaže, da jih gre kar četrtino pripisati stavbam. Zmanjševanje teh emisij zato terja temeljito spremembo gradenj, uvedbo primernejših materialov in konstrukcij, primernejše tehnologije vzdrževanja bivalnega okolja ter posega tudi v samo bivanje. EASAC poudarja, da ocena stavbnega fonda kaže, da je kar 75 odstotkov vseh stavb v EU energetsko neučinkovitih in potrebnih prenove. Še več, če želimo do leta 2050 obnoviti evropski stanovanjski fond v skladu z emisijskimi standardi, bi morali obnoviti kar 90.000 domov na teden.
Zdaj se na leto obnavlja med 1 in 1,5 odstotka evropskega stavbnega sklada, za izpolnjevanje Pariškega dogovora pa bi bilo treba, kot rečeno, delež obnov na letni ravni vsaj potrojiti. Pri oceni emisij je treba upoštevati emisije nastale v procesu izdelave vgrajenih materialov, gradnje ter obratovanje stavb, kar vključuje vse njene energetske potrebe in potrebe za vzdrževanje bivanja.
Analiza EASAC še izpostavlja, da so stavbe kompleksen sistem, ki vsebuje ogrevanje, hlajenje, vzdrževanj primerne vlage oziroma kakovosti zraka, osvetljavo in energijo za njeno delovanje ter bivanje. Stavbe so povezane z energetskimi sistemi, ki jo oskrbujejo z električno energijo, plini, toploto ter drugimi komunalnimi sistemi, kot so tudi kanalizacija, voda ter odpadki. Stavbe postajajo proizvajalci energije, v njih je treba zajeti odpadno energijo, zaradi tega jih je treba povezati in vključiti v energetske sisteme ter tudi sisteme transporta. S tem stavbe postajajo aktivne in celostni del energetskih sistemov.
Kot rečeno, strokovnjaki nacionalnih akademij znanosti in umetnosti so v analizi Decarbonisation of buildings - Make it happen for climate, health and jobs! https://easac.eu/publications/ zbrali tudi konkretne ukrepe, ki so namenjeni predvsem ustvarjalcem nacionalnih politik. Ključni predlogi EASAC dokumenta oblikovalcem politik za razogljičenje stavb so:
1.
Opustitev vseh fosilnih goriv do leta 2030 za proizvodnjo elektrike in toplote za potrebe stavb, industrije in transporta.
2.
Potrebno je promoviranje, spodbujanje zdravja in dobrega počutja v stavbah, z namenom podvojiti oziroma potrojiti prenovo stavb zaradi izboljšanja kakovosti zraka, boljše osvetljenosti, primernejših temperatur in vlage bivalnega okolja ter tudi zmanjšanja emisij.
3.
Potrebujemo nove uredbe in sheme certificiranja in spodbude za zagotavljanje novih in obnovljenih stavb, ki delujejo s skoraj nič emisijami toplogrednih plinov, in 2 do 3-krat hitrejšo stopnjo prenove.
4.
Uravnavati je treba ravni emisij toplogrednih plinov v gradbenih materialih in sestavnih delih ter spodbujati reciklažo, ponovno uporabo gradbenih komponent in prenovo namesto rušenja.
5.
Potrebna je širitev in posodobitev gradbene industrije z uporabo modelov krožnega gospodarstva ter znanj in veščin, kar bo po oceni zaposlilo 3 milijona novih, visokokakovostnih delovnih mest v procesu novogradenj in obnove.
6.
Nujno je aktivno spodbujanje s strani javnih organov in lokalnih skupnosti v postopkih nudenja olajšav in podpor ter sprejemanju zavez za razogljičenje stavb ter zmanjševanja energetske revščine.
7.
Določiti je treba ravni emisij toplogrednih plinov v gradbenih materialih in gradbenih sestavnih delih ter spodbujati uporabo recikliranih materialov, ponovno uporabo gradbenih elementov - komponent in dajati prednost prenovam pred rušenjem.
8.
Uporaba nepovratnih sredstev in spodbud je pomembna za spodbujanje financiranja in zmanjševanja tveganj zasebnih prizadevanj pri temeljiti prenovi stavb.
9.
Nujna je posodobitev evropske zakonodaje (EPBD, EED, RED, ETS, CPD, taksonomija) z integriranim pristopom k fosilnim gorivom, povečati je treba oskrbo z energijo iz obnovljivih virov in zmanjšati kumulativni ogljični odtis. (bj)
Dr. Franc Žlahtič in prof. dr. Andrej Kitanovski