V družbi Elektro Primorska so tik pred uvedbo digitalnih radijskih postaj, ki bodo zamenjale analogne. Projekt, ki naj bi prvotno potekal dve leti, so speljali v enem samem in ga bodo dali v produkcijo predvidoma še letos.
Največ zaslug za to ima ekipa, ki je zadolžena za telekomunikacije. V ekipi so zaposleni le trije, vsak od njih pa obvlada prav vsa področja dela. Največ dela s »papirji«, kot sam pravi, ima Branko Ožbolt, z zanimivim poimenovanjem delovnega mesta: vodenje telekomunikacij. Ožbolt je dipl. inženir elektrotehnike in je v družbi Elektro Primorska celih 33 let, kar je tudi njegova prva in edina zaposlitev. Na tem delovnem mestu je 23 let, prej pa je bil na delovnem mestu inženirja za razvoj, projektiranje in vzdrževanje.
V ekipi ste le trije. Kako vam uspeva pokrivati tako široko področje, kot so telekomunikacije?
Elektro Primorska je po tem specifična. Res smo le trije. Sem neuradni vodja, kolega sta inženirja in moja leva ter desna roka, a delujemo kot eden. Žal se je treba ukvarjati tudi s papirji in to počnem jaz. Vsak dan se dobimo in skušamo glede na obseg razporediti delo, pri tem pa poznamo vsi skoraj vse.
Kdaj ste začeli s projektom prenove radijskih postaj?
Projekt je začel nastajati že leta 2008, vendar se je zaradi določenih nesoglasij in premalo poguma ustavil, tako da smo med elektrodistibucijskimi podjetji (EDP) s tem projektom skoraj zadnji. S tehničnega stališča to niti ni tako slabo, ker smo se na osnovi tega, kar so naredili kolegi na Elektru Maribor, Ljubljana in Celje, bolje spoznali s tehnologijo, z njihovim pristopom do omrežja, med tem časom pa smo ugotovili tudi, kakšne so naše potrebe. Prišli smo do zaključka, da moramo izhajati iz našega današnjega UKV analognega omrežja, ki smo ga postavili pred 20 leti.
Kakšne so tehnične značilnosti digitalnih omrežij?
Bistvo delovanja današnjih digitalnih UKV omrežij je, da so se s prehodom na digitalizacijo začela ta omrežja obnašati kot majhna gsm omrežja in se prenašajo na UKV področje. To pomeni, da je možen en pogovor na širšem območju, kot je bilo to mogoče z analogno tehniko. To nam veliko pomaga, ker smo danes omejeni, če repetitor ne dela. Danes mora na postaji izvesti ročni preklop, če npr. želimo speljati pogovor med Ajdovščino in Novo Gorico. Digitalna tehnologija pa to omogoča samostojno, ker povezujemo repetitorje med sabo in vzpostavljamo omrežje. To je bistvena prednost.
So kakšne posebnosti omrežja Elektra Primorska?
Kot je znano, ima Elektro Primorska 20 nadzorništev. Prej smo imeli na sedmih kanalih možne istočasne pogovore, danes pa omrežje gradimo tako, da bo imelo vsako nadzorništvo svoj kanal. To pa zato, ker je bila izražena potreba, da se morajo zaposleni pogovarjati med sabo, ne pa s sosedi. Celjani imajo npr. le štiri področja, kjer se vsi med sabo slišijo. Mi pa imamo takih področij 20. Nadzorništvo je zaključena celota, imamo pa še gradbene skupine, ki so spet zaključene celote. Ko smo snovali omrežje, smo nastavili skoraj 100 takih možnih kanalov, s tem da smo ohranili današnji način delovanja. Ker ne vemo, kako se bodo uporabniki odzvali, smo uredili nov način in ga vkomponirali tako, da bosta možna dva načina delovanja, istočasno pa bo možen tudi individualen klic. To pomeni, da bo možen pogovor iz Kopra v Bovec in se bosta slišala le dva – torej podobno kot pri gsm. Delovanje sloni na devetih repetitorskih postajah. Vse postaje smo z radijskim linkom povezali do najbližje točke v dolini, po optičnem omrežju pa so vse repetitorske postaje povezane med sabo. Tu je spet razlika z nekaterimi EDP, ki dopuščajo, da so tudi radijsko povezane, vendar smo s tem želeli dati največjo možno zanesljivost delovanja omrežja.
Kakšen sistem imate zdaj? Zakaj ga menjate? Kakšne so slabosti sedanjega sistema?
Slabost je ta, da se ga ne da več vzdrževati. Funkcionalno sicer še vedno ustreza potrebam delovanja in uporabnikom. Sicer pa z analognim sistemom nismo imeli nobenih težav, vse je delovalo, kot bi moralo, težava je bila le pri dobavi električne energije na repetitorjih. Ker na analognem omrežju ni toliko tehničnih naprav in nadzorov, smo lahko zagotavljali delovanje brez električnega omrežja do pet dni, danes pa garantiramo le tri dni. To je zato, ker se je na vsaki lokaciji zaradi tehnologije povečala poraba elektrike. Ni vse, kar je novo, za vse tudi najboljše. Naj povem še kot zanimivost: največje težave v digitalnem omrežju nam povzroča poziv vsake radijske postaje distribucijskega centra vodenja (DCV). V analognem sistemu smo to lepo rešili s pettonskim pozivom, z digitalnimi postajami pa imamo težavo, namreč ko nekdo pokliče center, se center odzove in ga ne sliši vsa skupina. Digitalne postaje razberejo poziv kot individualni pogovor in poziv centru, npr. iz Kopra v Bovec se zaradi DMR (digital mobile radio) omrežja razbere kot individualni poziv. Center se odzove le tistemu, ki je klical, ne pa tudi vsem ostalim. To je tehnični problem in naš dobavitelj, podjetje Kompas, že praktično celo leto išče rešitev zanj. Videti je, da ga brez človeške pomoči sodelavcev v centru ne bo možno rešiti. Danes je dovolj, da se z enim klikom z miško ali tipkovnico javi, v DMR pa bo moral narediti tri poteze, da se bo lahko pogovarjal. Najprej bo moral individualni klic registrirati, potem pa se odzvati celi skupini. Takšno je trenutno razmišljanje. Tehnika nam torej tu ne gre na roke. Ena od lastnosti digitalnih naprav je daljinski nadzor. S tem ko gremo na daljinski nadzor, imamo tudi nadzor nad delovanjem repetitorja, radijskih linkov in nadzor napajalnih naprav. S sistemom DMR smo na vseh lokacijah obnovili objekte in postavili nove napajalne postaje.
Nam lahko poveste, kako je potekal projekt?
Ko je pred dobrima dvema letoma uprava dala zeleno luč, smo začeli z razpisno dokumentacijo. Dobavitelj je bil izbran na razpisu, pred tem pa smo izvedli še en preizkus, čemur smo rekli poligon. Nastavili smo vse parametre oz. naloge, za katere smo želeli, da jih ponudnik izpolni. Poligon smo izvedli in tam so bile osnovne značilnosti, ki smo jih želeli, praktično preizkušene še pred podpisom pogodbe. Po opravljenem preizkusu smo podpisali pogodbo. To je bilo konec leta 2015, pri čemer je bilo v vseh terminskih planih zapisano, da bo projekt trajal dve leti. Ko je v planu investicij konec 2015 ostalo nekaj sredstev, smo kupili vse radijske postaje in jih imamo že na zalogi v skladišču, zato smo odločno zavihali rokave in projekt, ki je bil predviden v dveh letih, spravili v življenje v enem samem letu. Celo pomlad in poletje smo »skakali« po hribih in urejali repetitorje ter vzpostavljali omrežje.
Kdo je izdelal idejni projekt?
Z idejnim projektom smo začeli že v letu 2008. Bolj ali manj smo sodelovali s podjetjem Kompas, vendar smo ves čas bedeli nad vsemi fazami, tako da so upoštevali vse naše pripombe, saj je naša družba drugače organizirana; npr. v družbi Elektro Celje je delo organizirano tako, da vse vodi center, zato ima pri njih center štiri skupine, štiri pogovore. Dva sta v službi, eden se pogovarja s severnim delom, drugi z južnim. In to je to. Elektro Primorska je drugačna. Pri nas imamo 20 nadzorništev in dva dispečerja, zato ne moremo narediti drugače, kakor da je v centru tišina in se center aktivira v pogovor šele takrat, kadar ga nekdo od teh 20 nadzorništev potrebuje. Ne moreta dva človeka poslušati deset pogovorov, že dva je nemogoče. To je torej naša specifika.
S katerimi partnerji še sodelujete?
Kompas nam zagotavlja tehnologijo Motorola DMR, programirali so postaje, uredili licence, software in dispečerski pult. Sitel nam je uredil repetitorje, dobavil napajalne naprave ter montiral omare. Smartcom nam je uredil omrežje, pomagali so pri snovanju in nastavljanju DMR in optičnega omrežja, pri povezavi repetitorjev in organiziranju prometa v omrežju. Delamo pa veliko sami, partnerji so nam bolj v pomoč. Spoznali smo namreč, da izbira dobavitelja, ki postavlja omrežje, pomeni, da določene zadeve diktirajo oni. Zato pri vsem tem sodelujemo mi trije iz naše ekipe. Kar sam narediš, je najbolj prilagojeno našim potrebam in nam zato najbolj ustreza.
V kateri fazi je zdaj projekt? Je na terenu že vse urejeno? Kako boste usposobili uporabnike za delo s postajami?
Vzpostavljanje omrežja je bil naš cilj. To je postavljeno, vse repetitorske točke so opremljene in funkcionalne. Trenutno (stanje sredi novembra, op. p.) se dogovarjamo, da s Kompasom dorečemo, kako sprogramirati grupe, potem pa še postaje. Sledi deljenje radijskih postaj po štirih enotah, usposabljanje uporabnikov in slovesnost ob zaključku projekta. Za uporabnike sami pišemo navodila, pravzaprav pišemo povzetke uradnih obvestil, skrajšano verzijo, tako da bo vsak uporabnik znal uporabljati osnovne funkcije. Kasneje jim bomo zadeve pokazali še v živo.
Koliko je vredna naložba?
Pogodba je vredna približno 300.000 evrov, dodatna dela pa okoli 50.000. V naslednjih letih bo verjetno treba nabaviti še kakšno dodatno radijsko postajo ali repetitor, tako da bo celoten znesek okoli 500.000 evrov.
Kje pričakujete največ težav?
Po izkušnjah bodo težave pri ljudeh, saj imajo do radijskih postaj odpor. Vidijo jih namreč kot konkurenco gsm aparatom. Poskušam jim dopovedati, da funkcionalnost enega in drugega nista ista. Še posebej ne marajo uporabljati postaj s funkcijo »man down« s senzorjem, ki zazna, če se postaja poleže, saj se takrat sproži alarm. Te postaje pridejo prav takrat, ko je monter sam in v nevarnosti. Le ob primeru žleda so vsi ugotavljali, kako postaje dobro delujejo.
Pri postavitvi DMR omrežja so nam zelo pomagali tudi kolegi s telekomunikacijskega področja na ELES-u, saj so nam na treh lokacijah dovolili postavitev naše opreme v njihove omare, istočasno pa omogočajo, da se repetitorske postaje povezujejo v njihovo optično omrežje.