»Če se odločimo, da to potrebujemo, je Slovenija več kot sposobna to izpeljati,« je o investiciji v JEK2 zatrdil minister za finance, Klemen Boštjančič, ob svojem uvodnem nagovoru ob današnji drugi javni tribuni o projektu JEK2. Pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo so po energetskih vidikih projekta, o katerih so razpravljali na prvi tribuni, tokrat pozornost usmerili še na finančne razsežnosti.
Minister Boštjančič je poudaril, da je država s finančnega vidika zmožna speljati projekt JEK2, ki se bo financiral delno z lastniškim kapitalom, delno z dolgom. To pomeni, da bo projektno podjetje v državni lasti obdržalo večinski delež, jasno pa se bo moral določiti poslovni model.
Pri financiranju obstaja tako možnost državnega posojila, ki je ugodnejša, kot tudi možnost državnega jamstva in zadolžitve projektnega podjetja, kar pa je dražja možnost. Obseg zadolžitve države bi imel relativno majhen vpliv na državni proračun in Slovenija ga zmore zagotoviti, ne da bi se njen položaj v mednarodnem dolžniškem prostoru poslabšal, je poudaril Boštjančič. Dodal je še, da se bodo do predvidenega konca gradnje obrestne mere spreminjale, vendar denar ne bo zastonj.
Kakšna pa bo cena novega reaktorja? Točne cene, koliko nas bo stal JEK2, namreč še ni. Finančna konstrukcija bo zaprta, ko bo znan izbor dobavitelja in bo projekt umeščen v prostor, je poudarila Nada Drobne Popovič. Predvideno finančno konstrukcijo so pripravili s predpostavko 25-odstotnega lastniškega kapitala. Preostalo pa je 35 odstotkov izdaje obveznic in 40 odstotkov dolga. V stroškovno oceno projekta so sicer že vključili tudi spremljajoče stroške, kot so prestavitev stikališča, vodovodov, daljnovodov, cest in druge infrastrukturne ureditve.
Da bo tveganje izjemno veliko tako v času gradnje kot obratovanja, je prepričan prof. dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Prepričan je, da se bogate države izogibajo državnim poroštvom za tovrstne projekte, tako obsežen projekt pa naši državi medtem jemlje druge priložnosti, v katere bi lahko vlagali.
»JEK2 je za Slovenijo izjemno tvegan projekt, čeprav jedrsko energijo podpiram tudi v prihodnje,« je ob tem poudaril direktor družbe ELES, mag. Aleksander Mervar, ki je opozoril na neznanke prihodnosti, kot so inflacija in cene električne energije ali pa vloga države v projektu. V tem trenutku manjkajo ključne informacije, opozarja, predvsem pričakuje, da projekta JEK2 ne bomo ustavili, saj gre za trenutno edini projekt zagotavljanja stabilne energije v državi. Dodal je še, da bi morali ustanoviti skupino, ki se bo ukvarjala s SMR, GEN-u pa pustiti, da dela na JEK2, in leta 2028 se nato odločimo.
Med ključnimi finančnimi tveganji so zamude, je poudarila Nina Štros, ekonomistka Greenpeace Slovenija. Dodatni stroški se namreč lahko pojavljajo tako v povezavi z gradnjo, ki se ob zamudah draži, kot v povezavi s financiranjem, ki se prav tako draži v primeru zamude. Če država ne bo mogla sama pokriti financiranja, bi lahko enoletna zamuda pomenila dodatno milijardo stroškov, je prepričana, in dodaja, da zamuda pri dokončanju elektrarne povzroči tudi izpad prihodkov, ki ga prav tako ocenjuje na milijardo evrov.
Na hitro rast stroškov ob zamudah projekta opozarja tudi dr. Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist iz nevladne organizacije Umanotera, ki hkrati opozarja tudi na izzive na področju kadrov in dobavnih verig, saj se z jedrsko renesanso povečujejo potrebe po dobaviteljih.
Dr. Janez Kopač, dolgoletni direktor Evropske energetske skupnosti, opozarja na tveganja za gospodarstvo, ki naj bi ga povzročilo zadolževanje države, in dodaja, da bi Slovenija bistveno lažje prenesla izgradnjo malega modularnega reaktorja kot pa megalomanski JEK2. Medtem pa Vesna Nahtigal, direktorica GZS predlaga, da slovensko gospodarstvo v 20-25 deležu vstopi v sofinanciranje jedrske elektrarne, s čimer bi domače gospodarstvo dobilo možnost sodelovanja pri investiciji, domači odjemalci pa bi si zagotovili tudi ceno elektrike.