To pomeni, da bi se zmogljivosti OVE do leta 2030 povečale za 2,7-krat, kar bo preseglo sedanje ambicije držav povečanja OVE za skoraj 25 odstotkov, še vedno pa ne bi bilo dovolj za dosego cilja potrojitve zmogljivosti OVE po vsem svetu, ki si ga je zastavilo skoraj 200 držav na lanskem podnebnem vrhu COP28. Glede na obstoječe politike in tržne razmere 5.500 GW novih zmogljivosti OVE, ki bodo začele delovati do leta 2030, to pomeni, da se bodo globalne dodane zmogljivosti OVE vsako leto povečevale in do leta 2030 dosegle skoraj 940 GW letno, to je 70 več od rekordne ravni, dosežene lani. Sončna in vetrna energija skupaj predstavljata 95 odstotkov vse rasti zmogljivosti OVE do konca tega desetletja zaradi vse večje gospodarske privlačnosti v skoraj vseh državah.
Glede na to, da je sončna energija vodilna pri hitri uvedbi novih zmogljivosti, bodo OVE na poti, da bodo do konca tega desetletja zadovoljili skoraj polovico svetovnega povpraševanja po električni energiji. Podnebne in energetske varnostne politike v skoraj 140 državah so imele ključno vlogo pri tem, da so OVE postali stroškovno konkurenčni elektrarnam na fosilna goriva. To sprošča novo povpraševanje zasebnega sektorja in gospodinjstev, medtem ko industrijske politike, ki spodbujajo lokalno proizvodnjo sončnih panelov in vetrnih turbin, spodbujajo domače trge.
Zaradi podpornih politik in ugodnega gospodarstva je pričakovati, da se bo svetovna zmogljivost OVE do konca tega desetletja močno povečala, globalni prirastki pa bodo približno enaki trenutni energetski zmogljivosti Kitajske, EU, Indije in ZDA skupaj.
V skladu s poročilom IEA naj bi Kitajska predstavljala skoraj 60 odstotkov vseh globalnih zmogljivosti OVE, nameščenih do leta 2030. Tako bi Kitajska do konca tega desetletja imela skoraj polovico vseh svetovnih zmogljivosti OVE.
Hiter tempo globalnega napredka pri širitvi zmogljivosti OVE nakazuje priložnost za države, da v naslednjem krogu nacionalno določenih prispevkov povečanja zmogljivosti OVE, ki naj bi bil predviden v letu 2025, objavijo višje cilje. Trenutno skoraj 70 držav, ki skupaj predstavljajo 80 odstotkov globalnih zmogljivosti, dosegajo ali presegajo svoje trenutne cilje za leto 2030. Močno prevladuje Kitajska, vendar druga velika gospodarstva, kot so Brazilija, Indija in ZDA, k temu močno prispevajo. Potrebna je tudi krepitev mednarodnega sodelovanja pri zniževanju visokih stroškov financiranja v gospodarstvih v razvoju, ki zavirajo rast OVE v regijah z velikim potencialom, kot sta Afrika in jugovzhodna Azija.
Kar zadeva tehnologije, naj bi samo fotovoltaika predstavljala 80 odstotkov rasti svetovnih zmogljivosti OVE do leta 2030, kar je rezultat izgradnje novih velikih sončnih elektrarn in povečanja strešnih sončnih elektrarn do leta 2030 podjetij in gospodinjstev. Kljub velikim izzivom je na poti okrevanja tudi vetrni sektor, saj se bo stopnja širitve med letoma 2024 in 2030 podvojila v primerjavi z obdobjem med letoma 2017 in 2023. Vetrne in sončne elektrarne sta že zdaj najcenejši možnosti za dodajanje novih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije v skoraj vsaki državi.
Rast zmogljivosti hidroelektrarn ostaja stabilna, poganjajo jo Kitajska, Indija, regija ASEAN in Afrika. Vloga drugih OVE, vključno z bioenergijo, geotermalno energijo, koncentrirano sončno energijo in energijo oceanov, naj bi se zmanjšala zaradi pomanjkanja politične podpore. Globalni podnebni cilji ne zahtevajo e pospešitev uvajanja obnovljive energije, ampak tudi znatno pospešitev uvajanja trajnostnih biogoriv, bioplinov, vodika in e-goriv, ugotavlja poročilo. Ker so ta goriva še vedno dražja od fosilnih, bo njihov delež v svetovni energiji leta 2030 ostal pod šestimi odstotki. To poudarja potrebo po namenski politični podpori za razogljičenje sektorjev, ki jih je težko elektrificirati.
Kljub povečani politični podpori bo vodik, proizveden iz OVE, leta 2030 predstavljal le štiri odstotke celotne proizvodnje vodika, predvsem zaradi nezadostnega ustvarjanja povpraševanja. Na splošno naj bi vodik do leta 2030 poganjal le 43 GW novih zmogljivosti OVE ali manj kot odstotek globalne širitve zmogljivosti OVE.
Po napovedih naj bi se do konca tega desetletja le delež vetrnih in sončnih elektrarn v svetovni proizvodnji električne energije podvojil na 30 odstotkov. Vendar pa poročilo poudarja potrebo, da vlade povečajo svoja prizadevanja za varno vključitev teh spremenljivih obnovljivih virov v energetske sisteme.
Hitra rast zmogljivosti OVE spodbuja dekarbonizacijo industrije, prometa in stavb
V zadnjem času se stopnje omejevanja priključevanja zmogljivosti OVE močno povečujejo in danes v več državah dosegajo že približno deset odstotkov. Za reševanje tega se morajo države osredotočiti na ukrepe, kot je povečanje prožnosti elektroenergetskega sistema. Z usklajenim prizadevanjem za obravnavo političnih negotovosti in racionalizacijo postopkov izdajanja dovoljenj ter za izgradnjo in posodobitev 25 milijonov kilometrov omrežja ter doseganje 1 500 GW zmogljivosti shranjevanja energije do leta 2030, bi omogočili še večje deleže proizvodnje iz OVE.
Naložbe v omrežja zaostajajo, saj številni projekti čakajo na priključitev, čeprav reforme omrežij v nekaterih državah že dajejo rezultate. Vsaj 1 650 GW zmogljivosti OVE je trenutno v napredni fazi razvoja in čaka na priključitev na omrežje, kar je 150 GW več lani. Vendar pa se projekti zamikajo v prihodnost ali umikajo. Da bi lahko povečevali zmogljivosti OVE, pa so pomembne tudi naložbe v hranilnike energije.
Uporaba električne energije iz OVE v prometnem, industrijskem in stavbnem sektorju predstavlja več kot tri četrtine celotnega povečanja napovedanega svetovnega povpraševanja po obnovljivi energiji. To povečanje bo povečalo delež obnovljivih virov v končni porabi energije na skoraj 20 odstotkov do leta 2030 medtem, ko je ta leta 2013 znašal 13 odstotkov. Vendar bo skoraj 80 odstotkov svetovnega povpraševanja po energiji še vedno pokrito s fosilnimi gorivi. Poleg električne energije obnovljiva goriva – vključno s tekočo, plinasto in trdno bioenergijo ter vodikom in e-gorivi – predstavljajo 15 odstotkov napovedane rasti. Preostali delež predstavljajo toplota okolice, sončna in geotermalna energija.
Hitrost rasti zmogljivosti OVE v prometu, industriji in stavbah se do leta 2030, v primerjavi s stopnjo rasti od leta 2017 do 2023, podvojila. Pri prometu električna energija iz OVE predstavlja polovico te rasti, predvsem zaradi električnih vozil, Kljub temu se bo ta delež do leta 2030 poveča le za dve odstotni točki na šest odstotkov. Pri toploti se bo poraba OVE do leta 2030 povečala za več kot 50 odstotkov zaradi porabe OVE za ogrevanje v energetsko neintenzivnih panogah in stavbah, sledi pa ji bioenergija. Vendar pa globalno povpraševanje po toploti prehiteva širitev zmogljivosti OVE, kar vodi v vse večjo uporabo fosilnih goriv in pet-odstotno povečanje letnih emisij CO2 iz sektorja od leta 2024 do 2030.
Poročilo obravnava tudi stanje tehnologij OVE. Globalna proizvodna zmogljivost fotovoltaike naj bi do konca leta 2024 presegla 1100 GW, kar je več kot dvakrat več od predvidenega povpraševanja. Medtem, ko je ta prenasičenost ponudbe, skoncentrirana na Kitajskem, povzročila padec cen fotovoltaičnih modulov, ki so se od začetka leta 2023 več kot prepolovile, to po drugi strani pomeni, da številni proizvajalci doživljajo velike finančne izgube. Glede na vse večjo mednarodno osredotočenost na industrijsko konkurenčnost se bo po napovedih proizvodna zmogljivost fotovoltaičnih panelov do leta 2030 potrojila tako v Indiji kot v ZDA, kar bo pripomoglo k globalni diverzifikaciji. Vendar pa proizvodnja fotovoltaičnih panelov v ZDA stane trikrat več kot na Kitajskem in dvakrat več kot v Indiji. V skladu s poročilom bi morali oblikovalci politik razmisliti o tem, kako najti ravnovesje med dodatnimi stroški in koristmi lokalne proizvodnje, pri tem pa pretehtati ključne prednostne naloge, kot sta ustvarjanje delovnih mest in energetska varnost.