Piše:
dr. Maks Babuder
Dolgoletni
direktor EIMV
Je avtor
številnih strokovnih člankov in član uglednih mednarodnih in domačih strokovnih
organizacij
»Strateški razvoj energetike, zlasti za daljše
časovno obdobje, je težko načrtovati, ne da bi pred tem izračunali in ocenili
tveganja.«
Slovenska energetika postaja
vse bolj elektroenergetika, kjer se odvijajo dinamični razvojni procesi kot
neke vrste hibridni pojav – nekaj se odvija načrtovano in kontrolirano, drugo
spet naključno po atraktivnih zgledih in inerciji pljuskov valov zunanjih
vplivov.
Razmišljam o Energetskem konceptu Slovenije. Pred
več kot dvema desetletjema smo veliko govorili o celovitem načrtovanju
energetskih virov. Uveljavljene so bile zapletene analitične metode in verjeli
smo (upravičeno?) v tako pridobljene razvojne usmeritve.
Pri napovedovanju prihodnosti uporabljamo metode
za ocenjevanje tveganj. Pri tem gre vselej za kredibilnost rezultatov. Vendar
drugih resnih metod za obvladovanje te problematike ni na voljo. Ne nazadnje je
do danes metodologija napovedovanja globalnih ekonomskih gibanj napredovala do
te mere, da nam omogoča vsaj dobro korelacijo napovedi in tveganj.
Veliko težko predvidljivih skokovitih sprememb
smo doživeli v preteklem pol stoletju in ko teče beseda o energiji, se v dober
poduk lahko spominjamo gibanj cen nafte in plina. Pa še en pomemben skokovit in
pred dvajsetimi leti načrtovalcem energetskega razvoja težko predvidljiv proces
velja omeniti, namreč masovno uvajanje obnovljivih virov ob izdatnih državnih
subvencijah.
Kako naj se v teh razmerah odzove stroka, ne da
bi tvegala post festum kritiko s strani »generalov po bitki«? V okvirih, ki jih
nudijo organizacije CIGRE, IZS, EZS, specializirani raziskovalni inštituti in
visokošolske ustanove, naj se začne v to tematiko usmerjen proces razprav,
katerih zbornike naj vladne inštitucije sintetizirajo v dokument, ki lahko
prejme naziv koncept. Kaj več v ta namen ne bo mogoče storiti v tako kratkem
roku, kot je bil že nekajkrat najavljen.
Dokument, kot je opredeljen v našem EZ-1, so denimo
na Češkem izdelovali nekaj let. Pri tem bi morda kazalo omeniti in opozoriti tudi
na razliko med pojmoma koncept in
program, kot jo vidimo v
strokovnih krogih.
Zelo enostavno lahko ugotovimo, da dovolj
konsistentnega in za bodoče odločanje uporabnega programa na hitro in ob nezadostno angažirani stroki ni mogoče
sestaviti, še zlasti ne ob upoštevanju pričakovanega temeljitega tehnološkega
prestrukturiranja celotne elektroenergetike v naslednjih dveh dekadah. Da samo
na grobo naštejemo: izboljšanje zanesljivosti in zmogljivosti primarnega
distribucijskega omrežja ob upoštevanju masovne uporabe razpršenih obnovljivih
virov in e-mobilnosti, okrepitev primarnega prenosnega omrežja in interkonekcij
ob upoštevanju sprememb dosedanjih ENTSO-E obratovalnih paradigem, uvedba
upravljanja s porabniško stranjo ter intenzivne racionalne rabe in uvedba pametnih
omrežij ob uporabi vrhunske informacijske tehnologije.