Na obisku pri Igorju Zimicu

Likovni ustvarjalec Igor Zimic je najprej ustvarjal realistične slike, pozneje pa so ga znani akademski slikarji usmerili v abstraktno ustvarjanje. Letos je pripravil svojo prvo samostojno razstavo v avli mestne občine Nova Gorica.  

Igor se je rodil leta 1960 v Postojni. Svoje otroštvo in mladost je preživel v Plavah. Že skoraj tri desetletja živi in ustvarja na Ajševici, kjer biva z družino. Hči je sociologinja in se ukvarja s komponiranjem elektronske glasbe, sin študira gradbeništvo.

V Soških elektrarnah zaposlen že od leta 1981  

Glede poklicne poti je Igor Zimic povedal, da je v Soških elektrarnah Nova Gorica (SENG) zaposlen od leta 1981. Trenutno opravlja delo vodje službe za električne meritve na področju obratovanja. Skupaj s sodelavci obvladujejo obratovalne in števčne meritve na elektroenergetskih objektih na reki Soči in njenih pritokih. Opravljajo tudi meritve električnih  inštalacij, strelovodov strojev, opreme postrojev in naprav. Strokovno sodelujejo pri vseh izgradnjah novih objektov in obnovah. Probleme rešujejo timsko.  

Pri tovrstnih delih se, kot je poudaril, zahteva preciznost in doslednost. Potrebna so široka strokovna znanja in delovne izkušnje, ki si jih pridobijo z dolgoletno prakso. Pri delu morajo biti pripravljeni na nenehno strokovno izpopolnjevanje, saj tehnika zastari že v nekaj letih.  

Igorjeva prva samostojna likovna razstava Utrinki  

Igor že od rane mladosti goji ljubezen do umetnosti. Je član Društva likovnih ustvarjalcev Dablo v Goriških brdih, kjer je njegov mentor znani akademski slikar mag. Bojan Bensa. Doslej je Igor sodeloval na številnih skupinskih razstavah, delavnicah, ex-temporih in kolonijah.  

Prvo samostojno likovno razstavo slik z naslovom Utrinki je imel aprila 2016 v avli Mestne občine Nova Gorica. Na tem dogodku se je zbralo okoli 200 ljudi, od katerih večina prej sploh ni vedela, da se v elektroinženirju Igorju skriva tudi umetniška duša.  

Kot je bilo omenjeno na otvoritvi razstave, se Igorjeva slikarska dela nanašajo na družbeno-politične dogodke, o katerih premišljuje skozi likovno govorico. Avtor se na slikah dotika občutljivih tem in dogodkov, kot so na primer volilne obljube, problematika plinskega terminala v Tržaškem zalivu, nasedla ladja Costa Concordia, vojna v Bosni, begunci in migracije, nadzor in omreženost, neozdravljiva bolezen in podobno.  

Umetniški duh ga je prevzel ob očetu in nonotu  

Ob tej priložnosti, je bila na kratko orisana tudi Igorjeva življenjska zgodba, vsekakor zelo zanimiva. Ob obrežju reke Soče sta njegov nono in oče imela obrtniško delavnico, kjer sta najprej izdelovala kovane predmete za cerkve, kapelice in druge detajle, pozneje pa sta vlivala razne betonske izdelke. Prav z njima je preživel veliko ur v opazovanju, učenju in ustvarjanju.  

Čeprav ga je poklicna pot, navkljub želji po srednji oblikovni šoli, zapeljala na področje elektrotehnike, je nadaljeval nonotovo in očetovo dejavnost. Posvečal se je estetskim elementom iz betona in tako okrasil številne zasebne in javne površine z raznolikimi predmeti (park gradu Kromberk, stopnišče in ograja samostana na Kostanjevici in drugo).  

Mentorji so ga usmerili v abstraktno ustvarjanje  

Nadalje je bilo ob odprtju razstave omenjeno, da so prva Igorjeva slikarska dela nastala v tehniki krede, pastela in akvarela. Občudoval je umetnost Dore Plestenjak, Franca Slane, Klavdija Tutte in Silvestra Komela. V začetnih delih prepoznavamo sorodnosti s Slanovimi tihožitji, Tuttovimi detajli, v delih zadnjih let pa zaznavamo namige na kompozicijske in barvne sorodnosti s Komelovimi platni.  

Pričel je s tečaji slikarstva pod okriljem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Njegov prvi mentor je bil akademski slikar Bogdan Vrčon, ki ga je spodbujal k velikim formatom platen. Sledil je tudi mentorjem Aleksandru Peci in Francu Golobu. Zadnja leta pa ga usmerja akademski slikar Bojan Bensa, ki ga spodbuja k izraziti barvitosti in abstraktni oblikovnosti.  

Igor z navdušenjem odkriva izpovedno moč barv  

Kot je v spremni besedi ob otvoritvi razstave zapisala umetnostna zgodovinarka Petra Paravan, je Igor kolorist. Njegova najljubša barva je črna, najdemo jo v vseh slikah, četudi le v detajlih. Ker mu obrt nikakor ni tuja, svoje slike postavi v črni okvir, ki ga sam izdela. Seveda so močno prisotni tudi modri in zeleni odtenki, kar ostaja zapisano v njegovi podzavesti mladostnega obsoškega življenja ter bivanja v zelenem okolju ajsarskih obronkov.  

Če se na platnih starejšega datuma barva skorajda impresionistično in nežno preliva, pa so v zadnjih delih prehodi med barvnimi ploskvami bolj ostri in  zarezani. Postopoma odkriva tudi druge barve: spoznal je izpovedno moč rdeče, spogleduje se z rjavo in njenimi novimi razsežnostmi.  

Občutje umetnika lahko zazna le tankočutno oko  

Petra Paravan je omenila tudi, da Igorjeve stvaritve nakazujejo raziskovanje oblikovnih zakonitosti, ki so podprte z vsebinskimi poudarki. Le-ti ostajajo opazovalcu prikriti, saj jih je težko razbrati brez slikarjeve usmeritve z naslovom ali obrazložitvijo. Tankočutno oko pa morda le zazna občutje umetnika, ki ga je prenesel na slikarsko platno.  

Sicer pa Igorju predstavlja slikanje preusmeritev čustvenih doživljanj, kanalizacijo določenih psihičnih stanj. Kot buden opazovalec družbenih, političnih in osebnih dogodkov se nanje odziva skozi barvito in sporočilno likovno govorico, meni Paravanova.