Ne zgodi se pogosto, da bi vlogo operaterke v komandni sobi jedrske elektrarne, kjer je središče vsega dogajanja in vodenja obratovanja, opravljala ženska. Čeprav elektrarna uspešno deluje že več kot 30 let, število operaterk lahko preštejemo na prste ene roke, trenutno pa je le ena. Ekipa izmene, ki osem ur upravlja z elektrarno, mora biti homogena v rednih in morebitnih izrednih razmerah ne glede na okoliščine in akterje. Tudi z operaterko v ekipi.
Ta operaterka je Lara Topol, letnik 1990, mlada in samozavestna magistra elektrotehnike in informacijske tehnologije. Ujeli smo jo ravno med usposabljanjem za glavnega operaterja v komandni sobi tik pred končnim izpitom. Ne dvomimo, da ga je uspešno opravila.
Lara je iz Zagreba, kjer je končala osnovno in srednje šolanje. Mama je zdravnica in, kot jo je opisala Lara, posebna ženska. V zgodnih 90. se je zaradi ljubezni preselila v Zagreb in se zaposlila v vojski. Bila je že na dveh NATO-misijah v Afganistanu kot častnica. Mama ji je s svojim zgledom pokazala, da tudi ženska lahko dela zahtevna dela, da ni razlik med spoloma, predvsem pa, kaj je pogum. Ta pogum je, pravi Lara, prevzela po njej. Oče je inženir strojništva in kadar koli je kaj popravljal po hiši, je bila z njim. Pri dveh tako različnih poklicih je bila sama med dvema ognjema, kaj izbrati za študij, oba pa sta jo nagovarjala vsak za svoj poklic. Kot je povedala, je tehnična stran značaja prevladala in je po srednji šoli, ki ji je šla dobro od rok, vpisala inženirsko smer. Magistrirala je na fakulteti za elektrotehniko in računalništvo univerze v Zagrebu, smer elektroenergetika, med desetimi najboljšimi v generaciji. V NEK je prišla kot štipendistka, se zaposlila takoj po šolanju in že po treh dneh začela z dveletnim šolanjem. V NEK je zaposlena pet let.
Vam je pridobljena izobrazba dala dovolj znanja za delovno mesto operaterke, ki ga zdaj opravljate?
Zanimivo vprašanje. V komandni sobi smo operaterji tako z visoko kot s srednjo izobrazbo. Operaterji s srednjo izobrazbo so imeli drugačno pot do operaterja. Oni so po začetnem šolanju, ki traja eno leto, postali lokalni operaterji oziroma strojniki opreme. Svoj poklic so brusili na lokalnih delovnih mestih, na katerih so se izkazali, in ko so se pokazale potrebe po novih zaposlitvah v komandni sobi, so začeli z enakim šolanjem, kot sem ga imela sama. Rekla bi, da visokošolska izobrazba za moje trenutno delovno mesto ni nujna, vendar vsekakor pomaga, saj vedno preverjamo različne parametre, če so kaka odstopanja; treba je razumeti fizikalne procese, ki tečejo v ozadju, od termodinamike, elektrotehnike do reaktorske fizike. Mi inženirji hitro vzamemo v roke kalkulator in se poglobimo v zadeve. Vendar imajo tudi operaterji, ki so prej delali kot strojniki opreme, neprecenljive delovne izkušnje, saj so določeno opremo že spoznali. Najboljša izmena je sestavljena iz bivših strojnikov opreme in operaterjev s fakultetno izobrazbo, saj vsak po svoje pripomore k skupnemu uspehu tima oz. izmene.
Kako to, da ste se odločili za delo v NEK?
Precej mojih kolegov je šlo delat v tujino in tudi sama bi šla, če ne bi našla tako kakovostne zaposlitve, kot je v NEK. Razmišljala sem o ZDA ali Švici, saj so mi ocene na fakulteti to omogočale. Tudi magisterij sem končala na norveški univerzi v Trondheimu, prakso pa opravljala v Ameriki. Vendar sem se odločila za NEK in ni mi žal.
Kot ste povedali, ste že četrti dan službe odšli na dveletno šolanje za pridobitev dovoljenja za obratovanje reaktorja. Kako je to potekalo?
Res je, takoj po zaposlitvi sem začela s šolanjem, ki je razdeljeno v tri faze. Prvi del so teoretične osnove; to traja pet mesecev v ljubljanskem Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo. Predmetov je cela vrsta – od elementarne matematike, jedrske in reaktorske fizike, elektrotehnike, kemije, termodinamike in podobno. Potem smo se vrnili v elektrarno in začeli drugo fazo šolanja, ki traja sedem mesecev in kjer smo se učili o vseh sistemih na elektrarni, tudi »v živo«, na terenu. V zaključni tretji fazi se usposabljamo na simulatorju in delovnem mestu operaterja reaktorja, kar traja še osem mesecev. Celotno šolanje pa traja slabi dve leti. Po koncu vsake faze je izpit, pisni in ustni. Najpomembnejši del celotnega šolanja je izobraževanje na simulatorju, takrat pa se oblikuje tim. Tam se vadijo različni scenariji odpovedi komponent in nezgodnih stanj. Pri našem delu je namreč najpomembnejše timsko delo.
Torej je izpitov cela vrsta?
Ja, vsak teden ob petkih. Enkrat na mesec pa so še ustni izpiti. Potem ima vsaka faza šolanja svoj zaključni pisni in ustni izpit. Vrhunec celotnega šolanja je izpit za pridobitev dovoljenja za operaterja reaktorja. Komisija Uprave RS za jedrsko varnost ocenjuje posameznika na pisnem, simulatorskem in več ustnih izpitih. Pridobljeno dovoljenje se enako periodično obnavlja.
Kako ste se znašli v komandni sobi kot operaterka? Ali ste kot štipendistka že vnaprej vedeli, kam vas bodo dali?
Nisem. Vsak novozaposleni inženir začne svojo pot enako, sicer ne po treh dneh kot jaz (smeh). Večina gre čez prvo in drugo fazo, saj moramo vsi spoznati vse sisteme. Odločanje, kam bo kdo šel naprej, je odvisno od sposobnosti in značajskih lastnosti posameznika ter potreb delovnega procesa.
Kaj ste počeli po zaključku šolanja?
Po šolanju sem bila usposobljena za delo v komandni sobi, kjer delam tri leta. Razporedili so me v eno od šestih obratovalnih izmen oziroma ekip. Eno leto in pol sem delala kot operaterka reaktorja in se vzporedno na delovnem mestu usposabljala za operaterja ostalih sistemov, kamor sodijo turbine, sekundarne črpalke in podobno, vse do generatorja. Po opravljenem simulatorskem preverjanju delam na tem delovnem mestu leto in pol. Delo je zelo dinamično, nenehno se kaj učimo. Postopkov v elektrarni je toliko, da če bi vsak dan prebral enega, bi jih bral več let … Od operaterja se pričakuje konstantno učenje, da se pridobijo nova znanja in obdržijo že pridobljena.
Za zdaj ste edina ženska v šestih izmenah. Kako si to razlagate?
Res je, trenutno sem edina. Sicer je v izmeni pred kratkim delala kolegica Gloria, sošolka s fakultete in tudi bivša štipendistka. Pred nama so bile v komandni sobi tri operaterke. Vse so še vedno zaposlene v NEK, le na drugih delovnih mestih. Večina inženirjev začne kot operater v komandni sobi, kjer hitro pridobiš neprecenljiva znanja in izkušnje. Tu spoznaš bistvo obratovanja elektrarne in vse postopke ter načela, vsadijo ti varnostno kulturo, priučiš se timskega dela. Nadaljevanje je potem odvisno od vodstvenih odločitev in ambicij posameznika.
Koliko operaterjev sestavlja tim?
Pogonski tim sestavljajo štirje lokalni operaterji, operater reaktorja, operater ostalih sistemov, dodatni operater ostalih sistemov, glavni operater in vodja izmene. Glavni operater nadzoruje delo vseh ostalih, tudi lokalnih operaterjev, nad vsem skupaj pa bdi vodja izmene. Pogonska izmena tudi štirikrat na leto po en teden trenira različne nezgodne scenarije na simulatorju in obnavlja teoretična znanja. V sklopu tega obnovitvenega šolanja se trenutno usposabljam za prvo pridobitev dovoljenja za glavnega operaterja reaktorja (pogovor je potekal sredi novembra, op. p.), vendar pridobitev dovoljenja še ne pomeni nič, če tega dela ne opravljaš. To je podobno, kot če bi opravil izpit za avto, potem pa ga ne bi vozil. Vodje morajo oceniti, ali je kandidat sposoben za to delo. Sam proces pridobitve dovoljenja jim pomaga pri tej odločitvi.
Nam lahko razložite, kako poteka vaš delovnik?
Izmensko delo poteka 24 ur na dan, 7 dni v tednu, v treh izmenah po 8 ur. Primarna naloga vsakega operaterja je nadzor obratovanja. Ko pridem v službo, od predhodnika prevzamem izmeno in se pripravim za izmenski sestanek, ki ga vodi vodja izmene. Takrat se vsi seznanimo s planom dela in morebitnimi odstopanji, ki so bila zabeležena in so se reševala med našo odsotnostjo. Moramo ločevati dve zgodbi: ena je v obdobju stabilnega obratovanja na moči in druga med remontom. Med stabilnim obratovanjem izvajamo teste varnostne opreme, da smo prepričani v njeno brezhibno delovanje. Med remontom je delo povsem drugačno in še bolj intenzivno. Takrat aktivno uporabljamo postopke, da se elektrarna nadzorovano zaustavi in ohladi. Potem se del sistemov izprazni. Izvedejo se potrebni preventivni ali korektivni posegi na opremi. Najpomembnejša remontna aktivnost je zamenjava goriva v reaktorju, pri kateri sem v letošnjem remontu sodelovala prvič. Imamo tudi veliko modifikacij, ker se elektrarna vedno posodablja v skladu s priporočili svetovnih organizacij. Po koncu remonta se vse pod nadzorom vzpostavi nazaj.
Kako ste se znašli pri delu v skupini, vam to odgovarja? Ali to delo zahteva kakšne posebne sposobnosti?
Gotovo so potrebne. Pred zaposlitvijo smo imeli celo vrsto pregledov in preizkusov pri zdravniku in psihologu, kjer so preverjali od inteligence do koncentracije, motoričnih sposobnosti ... Zelo pomembno je, kako reagiraš v stresnih situacijah, kajti med stabilnim obratovanjem je vsak operater lahko dober. Če pa bi šle zadeve v kakšno drugo smer, je treba hitro ukrepati in pri tem uporabljati prave postopke in se pravilno odločati. Takrat dejansko pridejo do izraza značajske lastnosti vsakega posameznika. V izmeni smo skupaj osem ur na dan in ni možnosti, da bi šel na zrak, na cigareto … Vse se dogaja v komandni sobi, nimamo možnosti izhoda. Glede na vse to je jasno, da moraš biti dovolj odprt, imeti rad ljudi in biti nekonflikten.
Ali ste se že kdaj znašli v kaki nesimulirani konfliktni situaciji?
Do zdaj še ne in tega tudi ne pričakujem. Z vsemi kolegi se dobro razumem. Včasih se med sabo šalimo, kar ni nič narobe, ko pa se dela, se dela resno. Seveda je malce neobičajno, da je v izmeni ženska. Na začetku sem imela občutek, da je bilo vse, kar sem naredila, še bolj pod drobnogledom, vendar sem kmalu dobila pozitivne povratne informacije. Mislim, da so me v kolektivu dobro sprejeli, v izmeni se odlično počutim in ne želim še končati svoje izmenske kariere. Tudi vodja izmene redno spremlja dogajanje in medosebne odnose v izmeni. Če bi se dogajalo kaj neobičajnega, bi vsekakor posredoval.
Se je bilo težko navaditi na izmensko delo?
To me pogosto sprašujejo, predvsem kako prenašam nočno delo. Ker pa sem bila tudi med študijem nočna ptica, s tem nimam težav. Več problemov imam zjutraj, a mora biti človek discipliniran in paziti, da dobi dovolj spanca, saj je delo zelo odgovorno. Gotovo je zasebno življenje podrejeno službi, a me moje delo zelo izpolnjuje in sem za to pripravljena žrtvovati del zasebnega življenja.
Kaj za vas pomeni dejstvo, da ste zaposleni v NEK – edini jedrski elektrarni v Sloveniji in edini na Hrvaškem?
Na to sem res ponosna. Ob srečanjih z ljudmi prepoznam začudenje v očeh, posebno še, če povem, da delam kot operaterka v NEK. Verjetno tudi zato, ker sem ženska. Čutim posebno spoštovanje, pa tudi veliko odgovornost. Vesela sem, da mi je uspelo, in bom z veseljem vztrajala naprej in poskušala napredovati. Upam, da bodo to prepoznali tudi moji nadrejeni in se bodo naši načrti za prihodnost srečali.
V NEK so zaposleni tako Slovenci kot tudi Hrvatje. Ste mešanje narodnosti kakor koli čutili kot problem?
Ne. Na to gledam zelo pozitivno in menim, da če bi države bolj sodelovale, bi vsi zrasli. Probleme iz preteklosti bi morali čim prej pustiti ob strani in si prizadevati za skupne ekonomske in druge prednosti sodelovanja. Če me vprašate, kako se razumemo, povem, da se vsi zavedamo, da delamo za višji cilj, da je naša tehnologija zelo resna in da tukaj ni prostora za konflikte. Družba NEK je tudi odlično organizirana, vse je natančno določeno, kdo je zadolžen za katero stvar, območje ... Nimam slabih izkušenj in vsi zelo dobro sodelujemo.
Kakšne načrte imate za prihodnost?
Kratkoročno želim, da bi v petek opravila izpit za glavnega operaterja (ki ga je tudi uspešno opravila, op. p.) in začela z usposabljanjem za tretje delovno mesto, to je dodatni operater ostalih sistemov, kar je moja primarna stroka. Ta namreč skrbi za električni sistem in napajanje cele elektrarne. To se bo zelo zanimivo učiti naprej. Dolgoročno je moj cilj postati prva glavna operaterka.
Ali pa vodja izmene …
To bi bil izziv vseh izzivov. Čeprav o tem sploh nisem razmišljala, mogoče pa ženske potrebujemo takšne izzive. Vem, da imajo moški prednost, saj imamo ženske svojo materinsko nalogo. Če bi želela napredovati v vodjo izmene in poleg tega ustvariti še družino, bi to nujno pomenilo prekinitev kariere za določen čas. Do sedaj še nobena ženska ni bila niti glavna operaterka, kaj šele vodja izmene. To je izziv za vse nas.
Kaj počnete v prostem času in koliko ga imate?
Zaradi izmenskega dela je moj prosti čas precej skrajšan. Rešuje me to, da polovico vikendov delamo, ostale pa smo prosti. Sindikat nam omogoča vrsto športnih dejavnosti. Najraje grem v bazen ali savno, pa telovadba, pozimi smučanje. To je bil tudi moj prvi stik s Slovenijo, saj smo z družino veliko hodili po Alpah in smučali v Kranjski Gori.