Okolje

Nevladne organizacije razočarane z izidom COP26

Kar je svet trenutno pripravljen narediti, je po njihovem mnenju daleč od tega, kar je potrebno za pravočasno ublažitev podnebne krize.

Nevladne organizacije razočarane z izidom COP26

Kot so v Umanoteri zapisali v sporočilu za javnost, še nikoli doslej niso bile konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN deležne takšne pozornosti javnosti kot COP26. Sporočilo znanosti v letos objavljenem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe je bilo jasno - za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C je ključno odločno ukrepanje že v tem desetletju. Do leta 2030 je treba emisije zmanjšati za 45 odstotkov v primerjavi z letom 2010, do sredine stoletja pa doseči podnebno nevtralnost. Če bomo z ukrepanjem odlašali, bi globalno segrevanje lahko preseglo mejo 1,5 °C že do leta 2030. Zato so bila pričakovanja do držav, da v okviru Pariškega podnebnega sporazuma na pogajalsko mizo v Glasgowu prinesejo ambiciozne nacionalne načrte kratkoročnih in srednjeročnih ukrepov zmanjšanja emisij, velika. In se niso uresničila.

Po njihovem mnenju zaveze za zmanjšanje emisij, ki so jih države predložile na COP26, vodijo v katastrofalno globalno segrevanja za 2,4 °C glede na predindustrijsko obdobje. To pomeni, da med zavezami držav in potrebnimi ukrepi za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C zeva velika vrzel.
Pričakovanja javnosti do vlad pred COP26 so bila upravičeno velika, vendar tudi precej nerealna. Trenda naraščanja globalnih emisij namreč še nismo niti zaustavili, kaj šele obrnili. Ukrepi v nacionalnih načrtih, ki so jih predložile države na COP26 še vedno vodijo v povečanje emisij do leta 2030. Potrebni so večji prispevki držav za kratkoročno in srednjeročno zmanjšanje emisij in učinkovite politike za dejansko uresničitev takšnih ambicioznejših ciljev. Zato je največji dosežek COP26 dogovor, da se bodo države že od leta 2022 dalje letno vračale za pogajalsko mizo z namenom povečanja ambicioznosti nacionalnih prispevkov.

Prispevek Slovenije za zmanjšanje emisij sestoji iz ciljev in ukrepov iz NEPN in Dolgoročne podnebne strategije Slovenije. To pomeni zmanjšanje skupnih emisij za 36 odstotkov v primerjavi z letom 2005 do leta 2030 in doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050. EU je predložila Evropski podnebni zakon, v katerem je uzakonjeno zmanjšanje emisij za 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990 do leta 2030 in podnebna nevtralnost do sredine stoletja. Ta dva cilja sta pravno zavezujoča za vse evropske institucije in vlade držav članic.

Evropa je na področju podnebnih politik med najbolj ambicioznimi regijami na svetu. Glede na njen velik zgodovinski prispevek k podnebnim spremembam in tudi zato, ker ima zadostna finančna sredstva in kompetence, pa bi bilo na mestu, da svoj cilj zmanjšanja emisij do leta 2030 poveča na vsaj 65 odstotkov in podnebno nevtralnost doseže že v desetletju pred sredino stoletja.  

Eden od ključnih sklepov COP26 poziva države, naj pospešijo razvoj, uvajanje in razširjanje tehnologij ter sprejetje politik za prehod na energetske sisteme z nizkimi emisijami. Države naj povečajo proizvodnjo čiste energije ter pospešijo zmanjševanje rabe premoga in ukinjanje subvencij za fosilna goriva. Globalnega segrevanja namreč po mnenju nevladnih organizacij ne moremo zaustaviti pri 1,5 °C brez popolne opustitve premoga. Zato je eksplicitna navedba fosilnih goriv v zaključnem dokumentu konference zgodovinska. Veliko nasprotovanje držav, ki so velike proizvajalke in porabnice premoga (predvsem Indije, Kitajske, Brazilije in Južne Afrike), je v zadnjem trenutku sicer vodilo do sprememb v prvotnem besedilu glede opustitve rabe premoga in tako do neke mere razvodenelo končen sklep. To kaže, da bo pot do pravočasnega konca tega najbolj umazanega fosilnega goriva predmet napornih pogajanj v prihodnosti.

Ker se sklepi na tovrstnih konferencah sprejemajo s konsenzom, je bilo zaključno besedilo COP26 kompromis med interesi najbolj podnebno ranljivih držav globalnega juga in velikih gospodarstev, ki so močno odvisna od fosilnih energentov.
Ekonomsko manj razvite države so zgodovinsko najmanj prispevale k visoki ravni toplogrednih plinov v ozračju, hkrati pa trpijo najhujše posledice podnebnih sprememb. Prilagajanje podnebnim spremembam je za te države glavna skrb in ga ne bodo zmogle brez dodatnih finančnih sredstev s strani bogatih držav. Zaključno besedilu COP26 bogate države poziva, naj vsaj podvojijo sredstva, ki jih namenjajo ekonomsko manj razvitim državam za prilagajanje podnebnim spremembam, saj so doslej mednarodnemu podnebnemu financiranju namenile veliko manj kot dogovorjenih sto milijard ameriških dolarjev letno do leta 2020. Eden največjih neuspehov konference pa je, da ni bil dosežen napredek pri vzpostavitvi mehanizma za finančno podporo skupnostim, ki katastrofalne in nepovratne posledice ekstremnih vremenskih dogodkov doživljajo že danes. Torej so se bogate države v Glasgowu ponovno izognile svoji odgovornosti, poudarjajo v Umanoteri in Focusu. 

povzeto po sporočilu za javnost
O avtorju

Uporabljate starejšo različico brskalnika, katere ne podpiramo v celoti! Za boljšo uporabniško izkušnjo uporabite enega izmed spodaj naštetih brskalnikov oz. si obstoječega posodobite na najnovejšo različico.