Računsko sodišče je 21. decembra revidiralo uspešnost poslovanja Sklada za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK pri vzpostavitvi pogojev poslovanja sklada in vzpostavitvi ter izvajanju nadzora nad poslovanjem sklada ter uspešnost poslovanja sklada pri doseganju zastavljenih ciljev poslovanja v letih 2010–2014. V reviziji je računsko sodišče preverilo, kako so bile zahteve iz revizijskega poročila Zagotavljanje sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK upoštevane pri izvajanju aktivnosti vlade, ministrstva in sklada pri zagotavljanju potrebnih sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov.
Junija 2011 je računsko sodišče izdalo revizijsko poročilo Izbira lokacije odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, avgusta 2011 pa revizijsko poročilo Zagotavljanje sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK. Računsko sodišče je menilo, da ministrstvo in vlada pri določitvi pogojev poslovanja sklada in vzpostavitvi nadzora nad poslovanjem sklada nista bila učinkovita. Prav tako je računsko sodišče ocenilo, da poslovanje ministrstva in vlade pri izvajanju Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v NEK, njenim izkoriščanjem in razgradnjo, ni bilo učinkovito. Računsko sodišče je ugotovilo, da sklad ni deloval v organizacijski obliki, ki bi omogočala pregledno opredelitev in določitev parametrov ter omejitev naložbene politike in ki bi omogočala vzpostavitev in izvajanje učinkovitega nadzora nad poslovanjem sklada. Vlada je potrdila dodatno nadomestilo za omejeno rabo prostora z Uredbo o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju jedrskega objekta, ki pa ni usklajena z opredelitvami iz Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrsko varnostjo.
Sklad v svojih naložbenih politikah ni ustrezno opredelil načina merjenja donosnosti svojega portfelja, načel, na podlagi katerih je nameraval nalagati sredstva v naložbe, pogojev vlaganja sredstev v naložbe ter ni prikazal vpliva načrtovane strukture naložb na zahtevano donosnost, ki si jo je zastavil za cilj svojega poslovanja. Računsko sodišče je ugotovilo, da višina prispevka, ki se vplačuje v sklad, ni več zadostna za pokritje načrtovanih stroškov investicije in da ob tedanjih pogojih zbiranja in upravljanja s sredstvi, ki se vplačujejo v sklad, ter ob vzpostavljenem načinu izvajanja nadzora nad upravljanjem s sredstvi sklada in nad poslovanjem sklada, zadostna sredstva za razgradnjo nuklearne elektrarne ne bodo zbrana pravočasno.
V porevizijskem poročilu Popravljalni ukrepi pri zagotavljanju sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK je navedeno, da je ministrstvo delno zadovoljivo izvedlo zahtevan popravljalni ukrep, s katerim bi pripravilo analizo prednosti in slabosti možnih organizacijskih oblik sklada, v katerem se zbirajo sredstva za razgradnjo nuklearne elektrarne in za ravnanje z radioaktivnimi odpadki iz nuklearne elektrarne, saj ni ustrezno utemeljilo izbrane organizacijske oblike.
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta se s Pogodbo med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v NEK, njenim izkoriščanjem in razgradnjo, dogovorili, da bosta zagotovili vsaka polovico potrebnih sredstev za razgradnjo in pokrili vsaka polovico potrebnih sredstev za izgradnjo in obratovanje skupnega odlagališča nizko- in srednje radioaktivnih odpadkov iz NEK. Sklad je bil ustanovljen za zbiranje sredstev za financiranje razgradnje NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK.
Vlada in ministrstvo pri vzpostavitvi pogojev za poslovanje sklada nista bila učinkovita. Ministrstvo po letu 2010 ni predlagalo, da bi se meddržavna komisija sestala, zato ta ni mogla zahtevati izdelave in sprejeti revizije Programa razgradnje NEK in odlaganja nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva iz leta 2004, kar predstavlja več kot petletno zamudo. Vlada je decembra 2009 sprejela Uredbo o državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji Vrbina v občini Krško, ministrstvo pa je julija 2014 sprejelo Investicijski program, Rev. C za Odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov Vrbina, Krško brez sodelovanja Republike Hrvaške, zato obstaja tveganje, da bo morala Republika Slovenija plačati vsaj za 223 milijonov evrov več, kot če bi skušala z Republiko Hrvaško doseči skupni dogovor. Skupni dogovor z Republiko Hrvaško pa bo Republika Slovenija težko dosegla, saj največji delež stroškov odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov predstavlja nadomestilo za omejeno rabo prostora, ki znaša 64 odstotkov.
Ministrstvo je aprila 2010 ugotovilo, da je veljavni prispevek, ki ga mesečno na podlagi sklepa vlade v sklad plačuje družba GEN energija in je namenjen za financiranje storitev, kot jih določa 95. člen Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrsko varnostjo, za financiranje priprave in izvedbe projektov za varno in končno odlaganje izrabljenega jedrskega goriva in radioaktivnih odpadkov iz NEK, za financiranje priprave in izvedbe projekta za varno razgradnjo NEK in za plačilo nadomestila za omejeno rabo prostora lokalnim skupnostim skladno z Uredbo o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju jedrskega objekta, izračunan na podlagi predpostavk iz Programa razgradnje NEK in odlaganja nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, prenizek za zagotovitev zadostnih sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK. Ministrstvo kljub spremenjenim predpostavkam v Investicijskem programu, Rev. C za Odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov Vrbina, Krško ni preverilo, ali veljavni prispevek omogoča zagotovitev potrebnih sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK. Sklad zaradi spremenjenih predpostavk ne ve, koliko sredstev mora zbrati.
Ministrstvo je s sklenitvijo agentske pogodbe z ARAO − Agencijo za radioaktivne odpadke, Ljubljana uredilo medsebojna razmerja med Republiko Slovenijo in ARAO glede statusa in razmerij na področju investicije za odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, vendar pa ni zagotovilo transparentnega prikaza financiranja stroškov ARAO, zato obstaja tveganje, da je ta za svoje delo v letu 2014 dobila dvojno plačilo. Ministrstvo v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje prave vrednosti osnovnega sredstva odlagališča
nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, saj znašajo vsi stroški za izgradnjo odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov na dan 31. 12. 2014, ki jih v svojih poslovnih knjigah izkazuje sklad, 19.163.978 evrov in so za 7.725.866 evrov manjši v poslovnih knjigah ministrstva.
Ministrstvo vladi ni predlagalo, vlada pa od ministrstva ni zahtevala priprave predloga zakona, s katerim bi na novo opredelilo poslovanje sklada. Prav tako je vlada šele decembra 2014 sprejela predpis, ki je odpravil neskladje z Zakonom o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, s katerim je zagotovila nadomestilo za omejeno rabo prostora upravičencem na širšem območju odlagališča in na podlagi katerega je sklad v letih 2010–2014 lokalnim skupnostim za nadomestila za omejeno rabo prostora zagotovil sredstva v znesku 13.694.881 evrov.
Ministrstvo in vlada pri vzpostavitvi nadzora nad poslovanjem sklada nista bila učinkovita, saj nista zagotovila, da bi bili postopki za sprejemanje odločitev glede nakupov in prodaj naložb sklada predpisani, in vlada do julija 2014 ni omejila pristojnosti direktorja sklada pri sprejemanju odločitev glede nakupov in prodaj naložb. Upravni odbor je namreč sprejel sklep, da mora direktor sklada za vse posamezne transakcije v vrednosti nad 50.000 evrov predhodno pridobiti soglasje upravnega odbora. Vršilka dolžnosti direktorice sklada tega ni upoštevala, zato je skladu nastala poslovna škoda v razponu med 1.633.224 evrov in 2.216.599 evrov.
Sklad pri doseganju zahtevanih pogojev poslovanja in zastavljenih ciljev v letih 2010 in 2011 ni bil uspešen, v letih 2012−2014 pa je bil delno uspešen. Sklad v naložbenih politikah ni natančno določil ciljne donosnosti, zato računsko sodišče ne more podati mnenja o uspešnosti sklada pri načrtovanju svojih poslovnih ciljev. Sklad je konec leta 2010 in v začetku leta 2011 opravil nakupe in prodaje naložb v nasprotju s sprejetim sklepom upravnega odbora, naložbeno politiko in finančnim načrtom ter Pravilnikom o upravljanju s tveganji, zato je v letu 2010 dosegel donosnost v višini 2,51 odstotka, v letu 2011 pa je bila negativna, in sicer 2,2 odstotka. Zaradi tega sklad tudi z doseženo donosnostjo leta 2012 v višini 7,6 odstotka, leta 2013 v višini 3,6 odstotka in z najvišjo doseženo donosnostjo leta 2014 v višini 8,6 odstotka v letih 2010−2014 ni dosegel zahtevane donosnosti 4,29 odstotka iz Programa razgradnje NEK in odlaganja nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva in tako obstaja tveganje, da ne bo pravočasno zbral zadosti sredstev za razgradnjo NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK.
Sklad ni izvedel načrtovanih ukrepov za pripravo ustreznejše naložbene politike in prestrukturiranje portfelja sklada po načelih varnosti in razpršenosti naložb. Sklad je pri ARAO preverjal namensko rabo sredstev sklada, vendar na podlagi revizijskih poročil za leta 2010–2012 ni mogoče nesporno trditi, da so bila sredstva sklada porabljena namensko, prav tako pa je nadzor nad porabo sredstev sklada otežen, ker ni bil sprejet predpis, ki bi urejal poročanje ARAO skladu.
Računsko sodišče je od vlade, ministrstva in sklada zahtevalo predložitev odzivnih poročil, v katerih morajo izkazati popravljalne ukrepe za odpravo nesmotrnosti, in jim podalo priporočila za učinkovitejšo vzpostavitev pogojev poslovanja sklada in vzpostavitev ter izvajanje nadzora nad poslovanjem sklada ter uspešno poslovanje sklada pri doseganju zastavljenih ciljev poslovanja.
Več na tejle strani