Vodikovo skladišče v Antwerpu (FOTO: Jennifer Jacquemart / Evropska komisija)
Vodik kot vezno tkivo med sektorji
Evropski elektroenergetski sistem se nahaja pred največjo preobrazbo v zgodovini – ne le zaradi potrebe po razogljičenju, temveč tudi zaradi radikalne spremembe v tem, kako bomo energijo proizvajali, shranjevali in uporabljali. Proizvodnja vodika z elektrolizo – z uporabo elektrike, pridobljene iz obnovljivih virov – omogoča, da električno energijo spremenimo v gorivo. Ta preobrazba pomeni, da lahko presežke sončne in vetrne energije zajamemo in shranimo v obliki, ki je uporabna za industrijo, promet ali ponovno proizvodnjo elektrike. Prav tu se kaže največji strateški pomen vodika: ni zgolj gorivo, ampak orodje za povezovanje sektorjev in zagotavljanje dolgoročne stabilnosti sistema.
Velike ambicije, skromna realnost
Podatki iz poročila ENTSO-E kažejo precejšnjo vrzel med političnimi ambicijami in realnostjo. Čeprav EU načrtuje, da bo do leta 2030 uporabljala vsaj 20 milijonov ton zelenega vodika, smo ga v Evropi lani z elektrolizo pridobili zgolj 0,3 tone. Obstoječe zmogljivosti elektrolizerjev ne presegajo 160 MW, kar je zanemarljivo v primerjavi s potrebami, ki jih napovedujejo scenariji za leto 2050. A kljub skromnemu začetku vlaganja naraščajo, denimo prek Evropske vodikove banke, ki je v prvem krogu financiranja dodelila 720 milijonov evrov za projekte, ki naj bi do 2030 proizvedli 1,5 milijona ton vodika. Kot so zapisali v poročilu, ''Evropska unija trenutno zaostaja pri uresničevanju svojih vodikovih ambicij. Obstaja resno tveganje, da bo postala neto uvoznica vodikovih produktov, čeprav ima vse pogoje, da bi lahko bila vodilna.''
Stroški, infrastruktura in fleksibilnost
Težava pa ni le v količini, ampak tudi v stroških. Stroški proizvodnje obnovljivega vodika so še vedno visoki – po podatkih ENTSO-E lahko znašajo do 14 evrov na kilogram – kar je večkratnik cene vodika, pridobljenega iz zemeljskega plina. Glavni razlog za to naj bi bili visoki stroški električne energije. Poleg tega je pomembna tudi učinkovitost in obremenjenost elektrolizerjev – več kot obratujejo, nižja je cena vodika.
''Integracija elektrolizerjev mora temeljiti na tržnih signalih in potrebah sistema," so zapisali pri ENTSO-E. "Brez fleksibilnosti elektroenergetski sistem ne bo mogel podpreti obsežne proizvodnje vodika.''
Projekt Refhyne, Wesseling (FOTO: Ina Fassbender, Evropska komisija)
Priložnost, ki zahteva pogumne politične odločitve
ENTSO-E poudarja, da je treba elektroenergetski sistem že danes začeti pripravljati na prihod množične proizvodnje vodika. Elektrolizerji niso samo porabniki elektrike, ampak imajo lahko pomembno vlogo pri uravnoteženju sistema – če jih upravljamo pametno. Najbolj ambiciozni modeli predvidevajo, da bodo elektrolizerji delovali v sinergiji z omrežjem: ko bo energije preveč, jo bodo izkoristili, ko je ne bo, bodo “ugasnili” ali pa delovali v načinu, ki omogoča povratno proizvodnjo elektrike iz vodika.
A brez trdnega regulativnega okvira in pametnih podpornih ukrepov razvoj ostaja v zraku. Zato je po besedah ENTSO-E zdaj čas, da se strateško odločimo, kako bomo razvijali vodikov ekosistem – in kako bomo pri tem povezali energetiko, industrijo, promet in politiko v enoten, usklajen sistem.