Vetrolom, ki je v začetku novembra 2017 podiral drevesa kot za šalo, česar ne pomnijo niti najstarejši prebivalci, je povzročil veliko škode na omrežju družbe Elektro Celje. Odprava posledic je zgodba o uspehu, ki jo je vredno predstaviti.
Že novembra je na področju Logarske doline dvakrat zapadlo pol metra težkega snega, ki je podrl preko 800 m SN omrežja. Ko pa je v ponedeljek, 11. decembra, začel pihati še orkanski veter, so v nadzorništvu Nazarje spoznali, da je pred njimi huda ura. Vetrolom se je v noči na torek stopnjeval do te mere, da je nazarska dežurna ekipa, ki je šla na oglede, ostala ujeta v Logarski dolini vse do naslednjega dne, dokler ni bila cesta toliko očiščena, da se je dalo s slalomom med podrtimi drevesi pripeljati nazaj v dolino.
O odpravljanju posledic, ki so v zaključni fazi, nam je pripovedoval Matej Coklin, direktor distribucijske enote Velenje. Coklin je doma iz Nazarij, v družbi je zaposlen 20 let. Dejstvo, da je domačin in dodobra pozna svoj okoliš ter prebivalce, mu je pri havariji prišlo še kako prav. Leta 1998 je začel kot monter v montažni skupini in nato prek pomočnika skupinovodje napredoval do vodje nadzorništva, od letošnjega februarja pa je direktor DE Velenje. Po poklicu je elektrotehnik energetik in dipl. organizator manager.
Kakšen teren je v nadzorništvu Nazarje?
Nadzorništvo Nazarje obsega veliko območje od Mozirja do Avstrije. Odjemalcev električne energije sicer ni veliko, so pa tereni zahtevni, imamo zelo raztegnjene linije, na našem območju se nahajata tudi najvišja kmetija in najvišje ležeča transformatorska postaja v Sloveniji. Vse omenjene in številne druge težko dostopne postaje so na daljnovodu Logarska dolina in prav na tem daljnovodu imamo v poprečju na nivoju podjetja največ okvar. Razlog je v tem, da je daljnovod izredno dolg, kar 64 km, od tega sta dve tretjini speljani po gozdnatih terenih. Daljnovod je potrebno zato redno obiskovati, popravljati in pregledovati.
Nam lahko opišete, kaj se je dogajalo decembra 2017?
Enajstega decembra je Zgornjo Savinjsko dolino zajel orkanski veter, kakršnega v naših krajih ne pomnimo in povzročil številne okvare. Že prvi dan smo jih začeli odpravljati, a je medtem iz ure v uro nastajala nova škoda. Celotna slika posledic vetroloma in enormne poškodbe na vodih so se pokazale šele naslednji dan. Po oceni Zavoda za gozdove je padlo okoli 200.000 ha gozda, največ na območju Logarske doline. Danes dolina ni več takšna, kot je bila prej. Tam, kjer je bil prej gozd, so zdaj čistine, raste le grmovje, preživeli so le mali listavci, veliki iglavci so popadali kot domine. Zaposleni na nadzorništvu smo se odpravili na oglede in kmalu spoznali, da take ujme na takšni višini še nismo doživeli. Žled leta 2014 je segel do 600 m n. m. v. Zdaj pa je bilo poškodovanih 15, 16 km daljnovodov, od tega jih je bilo preko 6 km popolnoma porušenih in na večjih višinah. Na pomoč smo morali poklicati dodatne elektromontažne skupine. Sestavili smo krizni štab, pri čemer je bila tudi uprava zelo odzivna – ob žledu leta 2014 smo bili dolgo prepuščeni sami sebi, tokrat ne. Ko se po nekaj dnevih zadeve pospravijo, se razdejanja ne vidi več. Največ škode je bilo med Solčavo in Logarsko dolino, na ozkem pasu čez Podolševo na Koroško in proti Mariboru. Močni vetrovi so se ustvarjali po ozkih zaprtih dolinah.
Na začetku je bil naš primarni cilj vzpostaviti zasilno napajanje z agregati. Na terenu smo takoj začeli provizorično polagati kable in priklapljali agregate. Odjemalce smo za silo napajali s 16-imi velikimi agregati, potem se je začela provizorična sanacija. Najprej smo začeli z odpravo okvar na manj poškodovanih delih omrežja med posameznimi agregati, da smo jih lahko začeli postopoma ugašati, saj niso stoodstotno zanesljivi in tudi ne poceni. Poleg tega je potrebno agregate po daljšem delovanju servisirati. Prve dni smo za njihovo obratovanje porabili okoli 3500 l nafte dnevno. Petrolova cisterna jih je z gorivom oskrbovala dvakrat na dan. Čez novo leto so obratovali le še trije agregati, zadnji je deloval do konca januarja.
Kaj so bile vaše nadaljnje poteze?
Ko smo imeli razmere pod kontrolo, smo se usedli in razmislili. Že pri pregledu nastale škode je bilo jasno, da tokrat posledic ne bomo mogli odpraviti po konvencionalni poti, temveč bo potreben povsem nov pristop. To pa pomeni tudi premik določenih prednastavljenih zakonitosti v naših glavah oziroma mišljenju. Ker omenjeno območje, ki smo ga urejali, katastrsko meji tudi na občino Jezersko in ker se nekateri še spomnimo inovativnih rešitev Elektra Gorenjska v času žledoloma leta 2014, smo se odločili, da nima smisla izumljati tople vode, če je le-ta že odkrita. S sodelavci smo se odpravili na posvetovalni obisk. Tema obiska je bilo kabliranje SN vodov po cestnem telesu z načinom polaganja večžilnega kabelskega snopa direktno v cestišče.
Na čem je temeljila odločitev za kabliranje?
Vreme se spreminja, takih vetrov pa ne pomnijo niti najstarejši. Dejstvo je, da smo imeli vsako leto zaradi vetra in snega ogromno poškodb na vodih, zato se je bilo enkrat pač treba odločiti in problem trajno rešiti. Odcep za Sv. Duh pod Olševo smo septembra 2017 generalno obnovili, a ga je lanski vihar podrl, kljub temu, da ni bil dotrajan. V takih razmerah stebri enostavno fizično ne zdržijo. V Logarski dolini je zaradi velikih razdalj med odjemalci večinoma 20 kV omrežje. Nizkega omrežja je malo in je večinoma že skablirano, zato je bilo poškodb omrežja malo. Transformatorji navadno napajajo zgolj nekaj hiš. Glede na razmere, je hitro prišlo do odločitve, ki jo je vodstvo podprlo. Daljnovodov v nadzemni izvedbi niti nismo bili v stanju postaviti nazaj, saj bi bilo dela preveč.
Težavne razmere so bile za vas in vaše monterje gotovo tudi stresne …
Ko po pretečenem času pogledamo z distance in ocenjujemo opravljeno delo v tako ekstremnih razmerah, kot so naravne ujme takšnih razsežnosti ali kadar nas ocenjujejo drugi, pogosto vsi pozabimo, koliko sebe smo pravzaprav vložili v naše delo. Ko se danes spominjam aktivnosti, opravljenih ob žledu 2014, me zmrazi ob misli, v kakšne nevarnosti smo se podajali. Žled smo na srečo preživeli brez poškodb in ne le to, iz situacije smo se tudi veliko naučili, tako da lahko z zadovoljstvom ugotovim, da smo se tokrat obnašali precej bolj odgovorno in predvsem varno.
Kako so prebivalci sprejeli odločitev za kabliranje?
Predvsem so bili presenečeni, da smo glede na obseg škode v tako kratkem času razsvetlili celotno območje. Tudi županja Solčave se nam je zahvalila, saj je sama videla, da je bila Solčava odrezana od sveta in prvi dan je bila tudi celotna občina v temi. DV Logarska je namreč radialni vod iz RP Ljubno in če je DV Logarska v okvari, imamo v temi dve občini. Do sedaj možnosti izboljšanja napajanja ni bilo. Letos smo po dolgem prizadevanju pridobili gradbeno dovoljenje za projekt povezave s Koroško, in sicer Koprivno. Izvedba se je na Koroški strani že začela, pri nas pa se bo zaradi odprave posledic vetroloma zavlekla v leto 2019. Z izgradnjo zanke bomo zagotovili zanesljivejše dvostransko napajanje območja.
Kako ste potem do konca izpeljali projekt?
Začeli smo projektirati končno rešitev. Naši projektanti so odložili svoje tekoče zadeve in začeli interventno projektirati naše objekte. Zaradi zahtevnega terena je na 5 kilometrih trase kot edina možnost ostala cesta. 18 km predvidenih kablovodov smo razdelili na 12 objektov in delo razdelili več projektantom, ki so posamezne odseke vzporedno projektirali. To je bilo potrebno tudi zaradi pridobivanja dovoljenj, da se delo ne bi preveč zavleklo. Pri pridobivanju služnosti nam je šla občina Solčava zelo nasproti. Mi smo prinesli seznam lastnikov, občina pa jih je pisno obvestila, da se odvija velika akcija elektrifikacije, in jih pozvala k sodelovanju. Podpisovanje služnosti smo organizirali kar na občini, kamor je prišel tudi notar in v dobri uri smo pridobili veliko večino soglasij. Tak način organizacije dela se je izkazal za odlično prakso že pri pridobivanju soglasij za izgradnjo občinskega vodovoda. Če bi ljudem rekli, naj se ob priliki sami oglasijo pri notarju, bi zbirali služnosti več mesecev, tako pa smo imeli že v začetku februarja podpisane vse pogodbe. Ljudje res niso komplicirali. Če si odziven, ko je spomin na katastrofo še svež, se problem hitro reši, čez pol leta bi prišla v ospredje druga vprašanja, npr. odškodnine, … Večina služnosti je neodplačnih, ljudje so zadovoljni s končno rešitvijo dolgoletnega problema. Moje izkušnje s prebivalci skozi leta so dobre. Zaradi pogostih nevšečnosti so bili več kot pripravljeni sodelovati.
Kako in kdaj je potekala izvedba?
Ker je bilo veliko snega, smo z deli začeli proti koncu aprila, ko smo štartali s prvimi objekti. Vklopili smo več zunanjih izvajalcev, vsak objet je izvajal drug izvajalec. Vzporedno smo izvajali po dva ali tri objekte. Vsi izvajalci so slovenska podjetja, naši pogodbeniki, nekateri so še danes na terenu, in so letošnje leto preživeli v Logarski dolini. V začetku maja so končno zaropotali stroji na začetku soteske pred Logarsko dolino in začeli smo s frezanjem cestišča in polaganjem kablov. Zadeva se je izkazala za odlično. V slabih treh tednih smo premagali razdaljo treh kilometrov in pred seboj videli sliko Logarske doline, ki jo oglaševalci tako radi uporabljajo v oglasih. Pogledali smo v srce Logarske doline, prebili smo se mimo najzahtevnejših odsekov prostozračnega omrežja na naši distribucijski enoti in to z zemeljskim kablom. Sanje vsakega vzdrževalca so začele postajati resničnost in konkretni obeti za drastično zmanjšanje okvar in izpadov na DV Logarska dolina so danes realnost. Dolino smo prekopali od vstopa, kjer pobirajo vstopnino, pa do parkirišča pod slapom Rinka.
Vzporedno smo z drugimi izvajalci že izvajali dela na drugih odsekih, kjer smo se imeli možnost izogniti cestišču in tako v zgolj treh mesecih položili in na nove zemeljske vode prevezali že slabih 11 km SN vodov. Istočasno smo zaradi novih potreb zgradili pet nadomestnih transformatorskih postaj, ki so nadomestile stare dotrajane jamborske TP. Do letošnjega novembra smo zgradili še približno 7 km SN kablovodov, od tega 4 km v zadnjem delu Logarske doline. S tem smo eno najlepših alpskih ledeniških dolin v evropskem merilu po zunanjem izgledu vrnili v čas pred elektrifikacijo. Obenem smo naredili tudi velik premik pri načelu trajnostnega razvoja in ohranjanja naravnih danosti in vrednot. Novembra smo sanacijo zaključili in na 18 km izgradili 8 nadomestnih transformatorskih postaj.
Ste zdaj z deli končali?
Skorajda. Čaka nas le še nekaj demontaže starega daljnovoda, če nas ne bo prej presenetil sneg. Ker smo vse postaje na stebrih nadomestili z novimi kompaktnimi, je tudi obratovalno zdaj upravljanje precej bolj enostavno in varno, kot je bilo prej. Na vsaki transformatorski postaji imamo ločilna mesta in lahko izklapljamo določene odseke, kar prej ni bilo možno. Tudi vzdrževanje je bolj varno in kvalitetno.
Čemu pripisujete tako uspešnost projekta?
Projekt je uspešen predvsem z vidika umeščanja v prostor in pridobivanja služnosti. Vemo namreč, da lahko vsi takšni projekti trajajo po več mesecev ali celo več let. V tem primeru smo, takoj ko je bilo možno, pristopili k sanaciji. Vetrolom je bil decembra, mi pa smo že januarja pristopili k reševanju od projektiranja in pridobivanja služnosti naprej. To je res kratko časovno obdobje. Ne samo, da so bili ljudje zainteresirani, tudi sami smo šli na teren, se oglasili pri ljudeh in razložili, kako lahko posledice najučinkoviteje saniramo. Prosili smo jih za njihovo 100 odstotno pomoč brez pogojevanja. Tako smo sanacijo opravili generalno in trajno rešili problem. Drugih težav ni bilo, le manjši, estetski, npr. po kateri strani ceste naj bi potekala trasa.
Drug vidik je pomen dobrih odnosov z lokalno skupnostjo. Naše območje je veliko in prav tako je tudi naše področje delovanja. Vemo, da v Elektru Celje nimamo povsod tako dobrih izkušenj, kot jih imamo na področju Zgornje Savinjske doline. Gotovo gre v primeru zadnje havarije velik pomen pripisati temu, da dobro sodelujemo z lokalnim prebivalstvom. To je možno le na podlagi izgrajenih dobrih odnosov v preteklosti. Da ljudje verjamejo, da delaš najbolje za njih, vse, kar je v tvoji moči, tudi če ne gre vedno tako hitro. To je stvar zaupanja.
Kakšni bodo stroški in kako jih boste pokrili?
Okoli 1.6 mio evrov. Pokrili jih bomo iz lastnih sredstev z nekaj prerazporeditvami med distribucijskimi enotami, kar si na srečo zaradi velikosti sistema lahko privoščimo.