Za Toma Jankoviča bi lahko rekli, da sinergijsko povezuje tako poslovni del – delo na hidroelektrarnah na spodnji Savi, kot tudi privatni – delo na kmetiji. Vodo in zemljo torej, saj dobesedno živi z naravo. Iz domače vasice Anže pri Brestanici, kjer živi še danes, ga je pot ponesla na srednjo tehnično šolo v Krškem, kjer se je izučil za strojnega ključavničarja. Kot štipendist se je leta 1989 po služenju vojaškega roka zaposlil v Termoelektrarni Brestanica (TEB), kjer je delal že njegov oče. Sprva je delal kot ključavničar 4, postopoma pa je napredoval na zahtevnejša delovna mesta. Večinoma je sodeloval pri vzdrževanju plinskih turbin in parnih kotlov, zahtevnejša dela so predstavljali redni letni remonti in revizije in vzdrževanje parnih turbin ter ostale opreme. »Veliko tekočega dela je bilo v tistih časih, stalno se je nekaj popravljalo«, pravi. Leta 1992 je bil v času remonta dva meseca tudi v Nuklearni elektrarni Krško (NEK), kjer je s kolegi opravljal vzdrževalna dela na črpalkah. V tem obdobju si je pridobil dragocene nove izkušnje, ki so bile podlaga za nadaljnjo nadgradnjo znanja in opravljanje zahtevnejših del.
Sčasoma se je pokazala potreba po več zaposlenih v obratovanju, kamor je bil premeščen tudi Tomo. Sodeloval je pri kemični pripravi kotlovske vode, opravljal dela na področju oljnega gospodarstva vode ter bil pomočnik parnega strojnika.
S parne tehnologijo na vodno
V tistem času se je že začela tudi gradnja HE Boštanj, kjer je bilo vzdrževalno in obratovalno osebje iz TEB vključeno že od samega začetka in sicer pri montaži opreme. Hidro področje in s tem druga tehnologija proizvodnje električne energije je bila za Jankoviča nov izziv in tako je svoje delo na področju plinske-parne tehnologije zaključil, pri tem pa dodaja, da ima na podjetje TEB zelo lepe spomine, saj mu je dalo štipendijo, omogočilo začetek delovne poti, izobraževanja …, pridobil je tudi krog sodelavcev in prijateljev, s katerimi sodeluje oz. se dobiva še danes.
Po ustanovitvi družbe Hidroelektrarne na spodnji Savi in začetku njenega formalnega delovanja, se je Jankovič zaposlil v tem podjetju in nadaljeval s svojim delom na hidro področju »podkovan« z znanjem pridobljenim na plinsko-parnem področju. Pravi, da ima obvladovanje vsake tehnologije svoje specifike, vendar se pri operativnem delu te meje hitro zabrišejo. Jankovič v šali pravi da »turbina je turbina, pa naj si skoznjo teče para, dimni plini ali pa voda, pri svojem delu jo je potrebno spoštovati sicer lahko kaj hitro pokaže zobe«.
Z delom na hidroelektrarni se je nekoliko spremenil tudi način dosedanjega dela, saj se je pokazala potreba tako pri delu na področju vzdrževanja kot na področju obratovanja: »Temu moramo biti tudi prilagojeni. V času visokih voda je potreba po dodatnem osebju na vseh HE hkrati, zato se je takrat nujno treba vključiti v področje obratovanja, kjer se upravlja z hidromehansko opremo ter s tem zagotavlja ustrezna pretočnost vode skozi jezovno zgradbo. Takrat, ko pa so pretoki nižji, prevladujejo tekoča vzdrževalna dela ter revizije in remonti naprav ter opreme, se je potrebno spremeniti v vzdrževalca,« pravi Jankovič. Gre za nekakšno kombinacijo del, ki ni ravno običajna.
Z lastnim vzgledom pozitivno vpliva na svoje sodelavce
Tomo trenutno opravlja skladno s potrebami delo obratovalca kot tudi vzdrževalca in sicer na delovnem mestu tehnik obratovanja in vzdrževanja. Taki so v HESS-u trenutno štirje, ki poleg operaterjev hidroelektrarn na operativnem nivoju skrbijo za nemoteno delovanje naprav in opreme.
Kot tehnik obratovanja in vzdrževanja Jankovič dela povsod, kjer so odprti delovni nalogi, tako na HE Boštanj, HE Arto-Blanca, na katerih ni posadke, pa tudi v HE Krško. Skladno s protokoli vzdrževanja in obratovanja opravlja redne oglede naprav in opreme, izvaja testiranja, po potrebi izvaja manjša popravila in odpravo napak in sicer predvsem ob javljanju alarma, ki pa je včasih tudi lažen, pove Jankovič.
Tomo priznava, da mu je v veliko pomoč znanje pridobljeno v TEB, pa tudi dejstvo, da so pri gradnji HE sodelovali od samega začetka. Če kdaj naletijo na težave, vprašajo svoje inženirje v HESS, saj imajo po besedah Jankoviča dovolj znanja in izkušenj za reševanje strokovnih težav.
Včasih prideš do stanja, ko ne veš, kako naprej. Takrat rešujemo težave skupaj, do izraza pride timsko delo, pove Tomo. Temu lahko zagotovo pritrdimo, saj ni nikogar, ki se v svojem življenju ne bi kdaj soočil s podobno situacijo.
Zanima nas, v čem je Jankovič dober, vprašanje pa postavimo Požun Damjanu vodji službe, znotraj katere Jankovič dela. Sam pravi, da ne gleda na čas, če se pojavijo napake, jih je treba čim prej in čim bolje odpraviti. Požun pa pove, da skupaj sodelujeta že več kot 15 let in da ima Tomo poleg znanja, ki je nujno potrebno za vzdrževanje in obratovanje naprav, še posebne človeške vrline, kjer z lastnim prizadevanjem in vzgledom pozitivno vpliva na svoje sodelavce.
Od mladih nog na kmetiji
Tomo je aktiven tudi izven službenega časa. V mladih letih je namreč vrsto let igral rokomet pri RK Krško (na mestu krožnega napadalca in desnega krila), ki je bil eden boljših klubov v Sloveniji. Začetki njegovega igranja segajo že v čas 4. razreda osnovne šole, ko ga je pritegnilo povpraševanje po novih igralcih. Približno 10 let je aktivno igral pri mladincih, in to v prvi slovenski ligi. Na ta čas ima lepe spomine, zato je vesel, da tradicijo igranja tega športa uspešno nadaljuje njegov sin, ki je prek igranja videl vrsto tujih držav, ki jih verjetno drugače ne bi.
Športu se lahko zahvali, da mu je privzgojil disciplino, kar mu je še kako prav prišlo pri samem delu. Poskusil je in nikoli mu ni bilo žal, vztrajal je, kolikor dolgo se je dalo. Ker pa so bili starši vse starejši, je moral vedno bolj poprijeti za delo doma na kmetiji.
Jankovič je že dokaj mlad podedoval kmetijo, vendar tega sprva ni bil najbolj vesel, saj se je še z vsem srcem in zagnanostjo posvečal športu. Danes jo obdeluje z veseljem in ponosom, saj je na kmetiji delal od malih nog in je bil trdega dela vajen. Delo ga je popolnoma pritegnilo, ni mu muka, saj rasteš vzporedno, je povedal. Ukvarja se z govedorejo, ima 30 glav živine, za katere je treba stalno skrbeti. Dela je od jutra do večera dovolj. Pogosto se zgodi, da Tomo ob visokih vodah pride domov precej pozno. Takrat se še kako pozna, da je žena doma gospodinja, drugače bi jim bilo res težko. Prostega časa Jankovič nima prav veliko. Večinoma ga posveča kmetiji, na morje ne hodi, si pa občasno privošči kako smučanje.
Vedno je prijetno videti, da je kdo zadovoljen tako pri delu v službi kot doma na kmetiji. Jankovič se je očitno dobro vklopil v družbo HESS, saj pravi, da so dobra ekipa in, če je potrebno, mu ni težko potegniti dela tudi na 12 ur. S tem izraža pozitiven odnos do dela in sodelavcev ter veliko pripadnost do podjetja.
Vladimir Habjan