Projekt izgradnje odlagališča čaka na zeleno luč ministrstva

ARAO je država ob ustanovitvi namenila vlogo nacionalne institucije za obvladovanje področja radioaktivnih odpadkov. Osnovni cilj njenega delovanja je zagotoviti učinkovito, varno in odgovorno ravnanje z vsemi vrstami radioaktivnih odpadkov pri nas, od njihovega nastanka do končne odložitve.Agencija je s strani države pooblaščena tudi za izbor lokacije in za gradnjo odlagališča nizko- in srednje radioaktivnih odpadkov v Vrbini pri Krškem (NSRAO) in bo skrbela za njegovo obratovanje. Njene naloge pri projektu odlagališča so pridobitev vseh ustreznih dovoljenj, izpeljava projekta, nadzor nad gradnjo in upravljanje objekta.

Čeprav je Uredba o DPN za lokacijo odlagališča NSRAO stopila v veljavo že v začetku leta 2010, se postopki izgradnje do danes še niso začeli. Kje smo v tem trenutku?

Marca letos smo pripravili in na resorno ministrstvo tudi posredovali noveliran investicijski program odlagališča in nov terminski načrt, do katerega se mora sedaj ministrstvo oziroma vlada opredeliti. Njihova odobritev je potrebna za nadaljevanje investicije, to pa vključuje tudi zaključeno finančno konstrukcijo. Medtem, ko čakamo odgovor ministrstva, pa imamo nekoliko zastoja v napredovanju projekta. Vsekakor odgovor pričakujemo kmalu in, ker je tudi v koalicijski pogodbi te vlade projekt obravnavan kot eden od prednostnih infrastrukturnih projektov, pričakujemo, da bo vlada njegovo nadaljevanje podprla.

Koliko sta se z zastojem projekta zamaknila začetek gradnje in obratovanja odlagališča ter koliko se je investicija s tem podražila? 

Nov investicijski program je noveliral seveda tudi terminski načrt in finančno vrednost investicije. Tako predvideva, da bi se gradnja odvijala od leta 2017 do 2019. Kot je načrtovano, naj bi do leta 2016 pridobili gradbeno dovoljenje, kar torej pomeni, da za njegovo pridobitev potrebujemo pet let. To vključuje presojo vplivov na okolje, pripravo varnostnih analiz za to fazo projekta, pripravo varnostnega poročila, pripravo projekta za gradbeno dovoljenje ter pridobitev vseh potrebnih soglasij.

Investicijski stroški projekta so po tekočih cenah za slovenski del odpadkov in vse radioaktivne odpadke neenergetskega izvora ocenjeni na 170 milijonov evrov, po predinvesticijski zasnovi je ta znašala 160 milijonov evrov. Dobrih 20 odstotkov zneska je namenjena gradnji in opremi odlagališča, ostalo so stroški za pridobitev potrebnih zemljišč, za izdelavo in pripravo potrebne dokumentacije in za nadomestila lokalnim skupnostim. Primerjava vrednosti projekta v noveliranem investicijskem programu z vrednostjo iz predinvesticijske zasnove pokaže, da se primerljive vrste stroškov niso bistveno povečale, so se pa med tem časom pojavili dodatni stroški, ki takrat niso bili predvideni. Eden od teh je nadomestilo lokalnim skupnostim, ki je po uredbi iz leta 2009 precej višje, kot je veljalo do tedaj. Nadomestila se lokalnim skupnostim že izplačujejo, kar pomeni, da so to investicijski stroški. Prav tako so tu še stroški vodenja projekta. Čeprav projekt ne napreduje s takšnim tempom, kot bi si želeli, pa stroški vseeno nastajajo. Če torej projekt traja dlje, kot je bilo sprva načrtovano, to pomeni več fiksnih stroškov in posledično dražitev projekta.

Denar za odlagališče naj bi prišel iz Sklada za financiranje razgradnje NEK in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz NEK, s tem pa se pojavljajo dvomi, da bo v skladu ostalo dovolj denarja za razgradnjo NEK po koncu njene življenjske dobre. Ga bo po vašem mnenju ostalo dovolj?

Da, projekt bo v največji meri financiran iz sredstev sklada, in sicer glede na delež pričakovanih odloženih odpadkov. Delež, ki prihaja iz NEK, se pokriva iz namenskih sredstev sklada, medtem ko se delež neenergetskih odpadkov pokrije iz sredstev državnega proračuna. Seveda bo ostalo dovolj denarja tudi za razgradnjo NEK, saj denar od prodane kilovatne ure električne energije v sklad redno priteka. Po modelu iz meddržavne pogodbe se prilivi prilagajajo ceni projektov. Tako se mora do konca obratovanja NEK, zdaj z veliko verjetnostjo že lahko govorimo o podaljšanem obratovanju za nadaljnjih 20 let, zbrati dovolj sredstev, da se bodo pokrili vsi stroški, ki jih bo moral financirati sklad. Pričakovati je, da bo glede na trenutno nizko vrednost portfelja sklada in dodatnih obremenitev, ki niso bile del izračuna sedanjega prispevka 0,3 evrocenta/kWh in ki je vsa ta leta ostajal nespremenjen, potrebno povišati. Ob tem naj poudarim, da je glede na primerjavo današnje cene projekta odlagališča s tisto iz predinvesticijske zasnove razvidno, da ni projekt odlagališča tisti, ki prvenstveno prinaša zahteve po višjem prispevku.

Glede na to, da je Hrvaška 50-odstotna solastnica NEK to pomeni, da mora poskrbeti za svoj del radioaktivnih odpadkov iz NEK. Ena od možnosti je tudi skupno odlagališče v Vrbini pri Krškem, o čemer naj bi potekali tudi pogovori v ta namen ustanovljene meddržavne komisije. Je do dogovora o načinu skladiščenja hrvaškega dela odpadkov že prišlo? 

Tudi danes med državama oziroma lastnikoma NEK tega dogovora še ni. Zadnje volitve so bile praktično istočasno v Sloveniji in na Hrvaškem. To pomeni, da imata obe vladi držav pred seboj štiriletni okvir dela, kar je pravzaprav dobra iztočnica, da pride do dogovora. Na agenciji pričakujemo, da bosta obe državi kot odgovorni lastnici NEK pristopili k pogovorom. Možen je dogovor o skupnem odlaganju radioaktivnih odpadkov, ali pa dogovor, da državi to vprašanje rešujeta na svoj način in na svojem ozemlju. Vsekakor pa bo dogovor treba poiskati.

Ne moremo mimo še enega problema, na katerega opozarjajo v NEK, in sicer, da jim zmanjkuje prostora v skladišču, kjer hranijo odpadke iz elektrarne. Kaj se bo zgodilo, če bo to skladišče polno preden bo začelo obratovati odlagališče?

To se bo zagotovo zgodilo, zato v NEK že pripravljajo načrte, kako premostiti obdobje do začetka obratovanja odlagališča. A naj iz tega ne izhaja napačno sporočilo, da lahko gradnjo odlagališča odložimo na kasnejši čas. Ko govorimo o situaciji v NEK, ne smemo imeti pred očmi samo vidik dodatnega skladiščnega prostora. Moramo se zavedati, da gre tu predvsem za vprašanje podaljševanja trajanja skladišča, pri čemer morajo biti temu ustrezne tudi tehnične rešitve v skladišču. Nekateri inventar je pač v skladišču že od začetka osemdesetih let in rešitve morajo biti seveda ustrezne glede na trajanje skladiščenja. Vemo, da je bilo skladišče takrat pripravljeno kot petletno prehodno skladišče, in te petletne rešitve so se raztegnile vse do danes. Razkorak med deklariranimi cilji v slovenskih nacionalnih strategijah in dejanski odnos do projekta v preteklih letih je postal tolikšen, da se ne bo več moč sprenevedati, da sledimo ciljem. Po evropski direktivi, sprejeti lani, bodo članice dolžne poročati o statusu programa ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Gre za izpolnjevanje ciljev programa, ki si ga je Slovenija zadala sama. Odlašanje s projektom odlagališča ni sprejemljivo in ga ne moremo opravičiti niti pred sabo, niti pred evropsko skupnostjo, predvsem pa ne pred zanamci. Velika zabloda je, če si kdo zamišlja gradnjo JEK 2, ne da bi Slovenija imela rešeno vprašanje radioaktivnih odpadkov. 

Polona Bahun

Celoten pogovor preberite v septembrski številki Našega stika