Razvojna strategija energetike bi morala biti racionalna in izvedljiva, trenutno pa je njeno izvajanje oteženo, menijo na Inštitutu Jožef Stefan.
Kako uresničiti Energetski koncept Slovenije (EKS) v investicijskem delu, če ne bo ustrezneje urejeno umeščanje energetskih objektov v prostor (omejiti čas postopkov umeščanja in natančneje določiti odgovornosti deležnikov postopkov)?
Omenjeno vprašanje sta na nedavni javni predstavitvi mnenj o Energetskem konceptu Slovenije (EKS) izpostavila dr. Davor Kontić in dr. Branko Kontić z Inštituta Jožef Stefan.
Po njunih besedah so energetski objekti, še zlasti tisti, ki za pridobivanje električne energije uporabljajo obnovljive vire energije, odvisni od vremena, zato je izbira ustrezne lokacije za tovrstne elektrarne ključnega pomena pri presoji upravičenosti naložbe. Po drugi strani pa območja z velikim potencialom za rabo OVE pogosto sovpadajo z območji, ki so bila z vidika varstva narave prepoznana kot posebno vredna. Pri iskanju ustreznih območij za postavljanje OVE je torej treba upoštevati tako razvojne kot tudi varstvene vidike.
Potencial sončnih in vetrnih elektrarn do 5,4 TWh
Nadalje sta govornika predstavila povzetek analize in rezultatov iz študije OVJE glede potenciala prostora za razvoj sončnih in vetrnih elektrarn v Sloveniji. Kot kažejo ocene oz. izračuni, bi lahko s sončnimi in vetrnimi elektrarnami proizvedli od 1,7 do 5,4 TWh, kar je od 10 do 32 odstotkov vse proizvedene električne energije, če upoštevamo, da znaša celotna slovenska proizvodnja električne energije v povprečju okoli 17 TWh na leto.
V zvezi s pripravo Energetskega koncepta Slovenije sta opozorila, da bi razvojna strategija energetike morala biti racionalna in izvedljiva, vendar pa je njeno izvajanje trenutno oteženo zaradi treh ključnih problemov.
Poleg stroke vključiti tudi druge javnosti!
Natura 2000, območja najboljših kmetijskih zemljišč, varstvo vodnih virov, idr., so vsiljeni kot izključno strokovni problem, čeprav to dejansko niso, sta poudarila govornika. Razumeti bi bilo treba tudi njihovo širšo družbeno-razvojno razsežnost. Pri odgovoru na vprašanje, kaj in kako varovati, so pri ekstremnem, absolutnem varovalnem stališču druge javnosti (razen ozko strokovne) izločene, ker naj ne bi imele ne pravice ne znanja za kakršnokoli izrekanje. Dejansko pa gre, kot sta povedala sogovornika, za vrednostno opredeljevanje, ki si ga je prisvojil birokratski ustroj, treba pa bi bilo zanj iskati širši družbeni konsenz. Zato (trenutno) družbena relevantna tehtanja sprejemljivosti posameznih razvojnih predlogov niso mogoča. Mehanizmi, ki bi jih omogočali, so porušeni, na primer usklajevanje pri urejanju prostora. O strateških razvojnih predlogih odločajo bodisi lokalne skupnosti, ki so daleč preveč razdrobljene, da bi lahko pomenile ustrezne forume za tovrstna izrekanja, bodisi da s sklicevanjem na predpisane norme pri odločanju prevladuje birokracija ali partikularnost posameznih normativnih načel, ki so se uspela institucionalizirati in prekvalificirati v zakonske norme.
Kdo ima pravi vpliv glede Nature 2000
Po besedah govornikov je danes okoli 40 odstotkov ozemlja Slovenije vključenega v območja Natura 2000, o katerih država Slovenija ne odloča več sama. O njihovi rabi ali ne-rabi kot zadnja instanca (z grožnjo finančnih in političnih sankcij) odloča Evropska komisija. Mnoga območja, ki so ugodna za razvoj alternativnih virov energije (vetrne in sončne elektrarne, hidroelektrarne, črpalne hidroelektrarne) so hkrati tudi naravno bolj ohranjena in vključena v območja varstva. Kakšne bodo dejanske možnosti za vključevanje teh območij v pridobivanje energije, je odvisno od dejavnikov, na katere država (in njega družbena skupnost) nima več pravega vpliva.
Varstvo okolja postalo dezorganiziran »peskovnik«
Ob tem sta govornika omenila še tretji problem, ki otežuje izvajanje razvojne strategije energetike. Ker je absoluten pristop k naravovarstvu birokratsko podprt tudi s strani EU, obstaja možnost, da bodo slovenski uradniki s sklicevanjem na evropski pravni red še naprej zavračali energetske projekte, kot je na primer izgradnja HE na srednji Savi zaradi varstva ribje vrste ali gradnja vetrnih elektrarn zaradi varstva ptic, ne da bi sploh poskušali najti rešitev za problem z iskanjem alternativ, ki gradnjo omogočajo in hkrati dovolj varujejo naravo. V drugi skrajnosti se naravovarstveniki po besedah govornikov pojavljajo (ponujajo) v vlogi prostorskih planerjev, čeprav za ta dela niso kompetentni, hkrati so uzurpatorji oblasti. Tako je varstvo okolja postalo dezorganiziran »peskovnik«. Namesto, da bi pri Svetu EU sprožili zahtevo za spremembo sistema Natura 2000 tako, da bi bila bolje razumljena v kontekstu prostorskega razvoja in urejanja, se slovenski uradniki udinjajo evropskim in tako bolj ščitijo celoten birokratski ustroj, kot pa delujejo vzdržno in v javno dobro.
Če ne bo sprememb na področju prostorskega urejanja, sta še opozorila govornika, utegnejo še tako dobri energetski projekti ostati neuresničeni. Iz tega torej sledi, da bo v prihodnje treba nujno spremeniti politiko urejanja prostora, saj bodo v nasprotnem primeru ostala vprašanja, ki so povezana s problemi umeščanja energetskih projektov v prostor, odprta.
Miro Jakomin