Skupina Flexbase bo zgradila enega največjih sistemov shranjevanja v Evropi
Švicarska skupina Flexbase je tehnološki center začela graditi v začetku meseca, potem ko je pridobila regulativno odobritev, komercialno delovanje pa je predvideno za poletje 2028. Objekt se bo raztezal na 20.000 kvadratnih metrih na omrežnem povezovalnem vozlišču Laufenburgu, ki se nahaja na stičišču švicarskih, nemških in francoskih prenosnih omrežij z 41 čezmejnimi daljnovodi, piše portal PV magazine. Strateška lokacija sistema izkorišča vlogo Laufenburga kot osrednjega evropskega omrežnega vozlišča, z neposrednimi povezavami prek več prenosnih omrežij, ki potencialno povečujejo priložnosti za prihodke sistema za shranjevanje prek čezmejne arbitraže in omrežnih storitev.
Direktor marketinga Skupine Flexbase Raphael Schmid ni želel razkriti dobavitelja baterijskega sistema niti podrobnosti o sami naložbi. Na vprašanje časopisa Badische Zeitung je odgovoril le, da bi »vrednost projekta lahko šteli v milijardah«.
Švicarski projekt se kosa tudi z najboljšimi na svetu
Celostni pristop v Laufenburgu se razlikuje od tipičnih projektov shranjevanja energije, saj bo podatkovni center z umetno inteligenco proizvajal odpadno toploto, ki bo napajala omrežje daljinskega ogrevanja, ki oskrbuje mesto in okoliške občine v oddaljenosti nekaj deset kilometrov ter industrijske obrate z velikimi potrebami po toploti. Podjetje pričakuje, da bo gradnja tega zahtevnega projekta lokalno ustvarila 300 do 350 novih delovnih mest.
Zmogljivost shranjevanja 1,6 GWh znatno presega tipične projekte shranjevanja energije, saj največji delujoči baterijski objekt v Združenem kraljestvu trenutno zmore 320 MWh, medtem ko večina projektov v omrežju v Nemčiji dosega zmogljivosti od 50 do 200 MWh. Tudi na globalni ravni bi se projekt Laufenburg uvrstil med največje enote za shranjevanje energije, še piše pv magazine.
So prednosti, a tudi slabosti tovrstnega sistema
Pretočna baterija ima kar nekaj prednosti pred ostalimi sistemi za shranjevanje električne energije. Pretočna baterija deluje na osnovi redukcijsko-oksidacijskih reakcij, pri katerih se elektroni prenašajo med dvema različnima kemičnima snovema, ki sta raztopljeni v tekočih elektrolitih. Tekočine so shranjene v dveh ločenih rezervoarjih in krožijo skozi celico, kjer poteka pretvorba kemične energije v električno in obratno. Tehnologija pretoka ponuja izrazite prednosti za dolgotrajne aplikacije, saj uporablja tekoče elektrolite, ki običajno temeljijo na vanadiju ali bromu. Sistemi veljajo za negorljive zaradi 75-odstotne vsebnosti vode, kar odpravlja varnostne pomisleke, ki so ogrožali nekatere litij-ionske naprave.
Vendar pa se najdejo tudi slabosti pretočnih baterij. Sistem je zaradi črpalk, rezervoarjev in cevi zelo zapleten. Shranijo manj energije na enoto prostornine kot litij-ionske baterije. Poleg tega pa so zaradi kompleksne zasnove začetni stroški precej visoki.