V naslednjem desetletju nas čakajo velike naložbe v omrežje

Skladno z zakonodajo mora operater prenosnega in distribucijskega omrežja vsaki dve leti novelirati desetletni razvojni načrt ter ga usklajevati z novimi zahtevami in spoznanji. Za kak dokument sploh gre in kak je njegov poglavitni namen?

»Razvojni načrt je eden temeljnih dokumentov ne samo naše družbe Eles, ampak nacionalnega pomena. Glavni namen Razvojnega načrta prenosnega sistema Republike Slovenije je opredeliti potrebna vlaganja v prenosno omrežje v naslednjih desetih letih, ki bodo zagotovila ustrezno prenosno zmogljivost slovenskega prenosnega omrežja in zanesljivost njegovega obratovanja. Tako bo uporabnikom prenosnega sistema zagotovljena dolgoročno zanesljiva in kakovostna oskrba z električno energijo. Lahko bi rekli, da je desetletni razvojni načrt prenosnega omrežja tudi neke vrste poslovni načrt, saj so v njem opredeljene vse predvidene prihodnje naložbe v prenosno omrežje.«

Videti je, da je pri pripravi tega dokumenta potrebnega zelo veliko usklajevanja na različnih ravneh, kar je verjetno precej zahtevno. Katere so največje negotovosti glede prihodnjih potreb omrežja? 

»V pripravo razvojnega načrta je danes vpletenih bistveno več deležnikov kot v preteklosti. Glavnina ostajajo distribucijska podjetja, neposredni odjemalci, priključeni na naše prenosno omrežje, in velika proizvodna podjetja, se pa vse bolj veča tudi število potencialnih lastnikov proizvodnih naprav na obnovljive vire. Proizvajalci imajo sicer lastne razvojne načrte, a se njihova realizacija zaradi težav z umeščanjem v prostor pogosto odmika v prihodnost. Za načrtovanje prenosnega omrežja pa je zelo pomembno, ali govorimo o dodatnih 100 MW in več ali o le nekaj deset MW dodatnih moči, saj so glede na to tehnične rešitve popolnoma različne. 
Še dodatno težavo pomeni dejstvo, da zaradi odmikanja izvedbe večjih proizvodnih enot v vmesnem času prihaja tudi do tehnološkega napredka, kar lahko omogoča večjo izkoriščenost obstoječe energetske infrastrukture oziroma tudi drugačne tehnične rešitve. Tudi to je na primer eden izmed razlogov, zakaj je treba razvojni načrt posodabljati na vsaki dve leti. Potem sta tu še naraščanje števila toplotnih črpalk in elektrifikacija prometa, postavljanje velikih podatkovnih centrov in podobno; vse to je treba upoštevati pri napovedih prihodnjih razmer v prenosnem sistemu.«

Za načrtovanje prenosnega omrežja je zelo pomembno za kakšne in kako velike nove proizvodne vire gre, saj so glede na to možne tehnične rešitve posvem drugačne. Foto: Brane Janjić/Naš stik

Ena večjih neznank je verjetno delež obnovljivih virov in proizvodnja iz teh naprav. Nekaj časa se je sicer govorilo, da je glede na obstoječe stanje omrežja še dopusten delež obnovljivih virov do deset odstotkov proizvodnje.

»Vsekakor bi glede tega potrebovali neki konkreten akcijski načrt na državni ravni, da bi vedeli, kje bodo lokacije teh novih virov. Na osnovi tega bi potem lahko ocenili, kolikšne so neke optimalne količine električne energije iz obnovljivih virov, da jih obstoječe in prihodnje omrežje še lahko prenese. 
Eles je sicer na tem področju proaktiven in smo na osnovi strokovnih podlag ter analize že izdelali oceno, koliko obnovljive električne energije obstoječe omrežje sploh prenese in kaj bi bilo še treba narediti, da bi lahko na omrežje priklopili čim več obnovljivih virov, in ob tem imeli čim manj težav, vendar je tudi ta študija v fazi novelacije, saj so nastopili neki dodatni trenutki, ki omogočajo postavljanje naprav za proizvodnjo iz obnovljivih virov tudi na površinah, ki v prvotni analizi niso bili zajete.«

Mednarodne analize so pokazale, da je kar 40 odstotkov evropskega omrežja že povsem dotrajanega in bi ga bilo treba nujno obnoviti, potem pa so tu še potrebe po njegovi dograditvi. V kakšnem stanju pa je naše elektroenergetsko omrežje?

»Večina evropskega elektroenergetskega omrežja je bila zgrajena v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, in sicer za povsem druge namene, kot jih terja zeleni prehod. Zato opozorila, ki jih na osnovi poglobljene analize o obstoječem stanju pošiljajo različna evropska strokovna združenja, kot sta Eurelectric in ENTSO-E, da se brez posodobitve elektroenergetskega omrežja ne bo dalo slediti zastavljenim podnebnim ciljem in bomo lahko imeli velike težave, držijo. Slovensko prenosno omrežje je sicer trenutno v dobrem stanju, če želimo slediti zahtevnim evropskim in nacionalnim ciljem, pa ga bo treba vsekakor nadgraditi.«

In koliko nas bo vse to stalo in za katere investicije naj bi porabili največ denarja?

»Do leta 2034 Eles za razvoj in investicije v prenosno omrežje načrtuje 1,2 milijarde evrov vlaganj, kar predstavlja največji investicijski cikel od njegove ustanovitve. V ospredju so: zaključek že začetih velikih investicijskih projektov, raziskovalno-razvojne aktivnosti, razvoj pametnih omrežij in povečevanje izkoriščenosti obstoječega prenosnega omrežja. 
Posebna pozornost bo v naslednjem desetletju namenjena tudi gradnji infrastrukture za priklop večjih sončnih elektrarn oziroma obnovljivim virom, za kar naj bi namenili skoraj petino celotnega predvidenega naložbenega zneska. Največji, 40-odstotni delež vlaganj oziroma dobrih 484 milijonov evrov bo namenjenih razdelilnim transformatorskih postajam, med večjimi ključnimi projekti pa velja poudariti še vgradnjo oziroma zamenjavo sedmih velikih energetskih transformatorjev za regionalno napajanje, celovito obnovo 19 RTP-jev in gradnjo sedmih novih 110/20 kV RTP. Nekaj manj kot 387 milijonov evrov pa bo namenjenih elektroenergetskim vodom na vseh treh visokonapetostnih nivojih, pri čemer bo obnovljenih 610 kilometrov in postavljenih 145 kilometrov novih visokonapetostnih vodov. Načrtovana je tudi obnovitev obstoječih in vzpostavitev 167 kilometrov novih optičnih povezav. 
Vedeti je treba tudi, da se slovensko prenosno omrežje 220 in 400 kV, ki je bilo grajeno v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, približuje koncu svoje življenjske dobe in da bo treba do konca leta 2030 sprejeti odločitev, katere odseke omrežja bomo nadgradili in na kak način. Na napetostnem nivoju 220 kV je sicer kot začasna rešitev predvidena vgradnja tako imenovanih vročih vodnikov, ki omogočajo višje prenosne zmogljivosti, a to ni dolgoročna rešitev.«

Največji delež vlaganj bo v naslednjem desetletju namenjen dograditvi in posodobitvi RTP. Na sliki rekosntrukcija stikališča v NEK. Foto: Arhiv Elesa

Govorimo predvsem o notranjem prenosnem omrežju, kako pa je z mednarodnimi povezavami?

»Slovenija je sicer izjemno dobro povezana s sosednjimi elektroenergetskimi omrežji, seveda pa v sodelovanju z vsemi sosednjimi operaterji tudi na tem področju načrtujemo nekaj okrepitev. Slovenija je namreč zemljepisno vpeta med balkansko in vzhodno-zahodno evropsko območje, skozi katero gre velik del pretokov električne energije. Eles razvojne meddržavne aktivnosti sprejema v sodelovanju s sosednjimi sistemskimi operaterji in z njimi tudi časovno usklajuje gradnjo novih prenosnih zmogljivosti. V okviru aktivnosti s sosednjimi operaterji bo Eles v RTP Podlog na napetostnem nivoju 220 kV vgradil sistem za nadzor moči na slovensko-avstrijski meji, medtem ko se v okviru možnosti nadgradnje prenosnih zmogljivosti na slovensko-italijanski meji kot ena izmed mogočih srednjeročnih rešitev kažeta nadgradnja prečnega transformatorja v Divači (3. enota) in zamenjava obstoječih vodnikov na daljnovodu 220 kV Divača–Padriciano z vročimi vodniki, s čimer bi bilo mogoče zagotoviti višjo stopnjo zanesljivosti obratovanja. Na hrvaški meji pa je v okviru projekta GreenSwitch predvidena okrepitev 110 kV povezave Koper–Buje in Ilirska Bistrica–Matulji, kjer se bo prenosna zmogljivost prav tako povečala.«

ELES je že zdaj zelo dobro povezan s sosednjimi elektroenergetskimi sistemi, je pa tudi na tem področju načrtovanih nekaj nadgradenj. Foto: Arhiv Elesa

Kot rečeno, naj bi samo za naložbe v prenosno omrežje v prihodnih desetih letih namenili rekordno milijardo dvesto milijonov evrov, še skoraj triinpolkrat toliko pa še v distribucijsko omrežje. Gre za zelo veliko denarja in verjetno se marsikdo sprašuje, ali so vse te naložbe res nujne. 

»Nedavni mrk v Španiji in na Portugalskem je znova opozoril na to, v kakšne težave lahko zabredemo, če ni zagotovljene oskrbe z električno energijo oziroma da se življenje, kot ga poznamo danes, brez elektrike v hipu povsem ustavi. Ob tem pa nastane tudi večmilijardna škoda, tako da so omenjene naložbe v prenosno in distribucijsko omrežje za zagotovitev zanesljivosti oskrbe z električno energijo tudi v prihodnje gotovo upravičene.«

* Članek je bil prvotno objavljen v aktualni tiskani številki revije Naš stik.