Zadrževanje voda se vse bolj izkazuje za nujen in ključen ukrep za blaženje hidroloških neravnovesij in učinkovito zmanjševanje škod, ki vsako leto nastanejo zaradi omenjenih hidroloških ekstremov ter ključno orodje za zagotavljanje pitne vode, pa tudi pogojev, ki bodo ohranjali biotsko raznovrstnost v prihodnje. Zadrževalniki so v veliko primerih tisti, ki ugodno vplivajo na vzpostavitev ugodnih življenjskih pogojev, ti pa omogočajo ohranitev ogroženih vrst ali habitatnih tipov ali je njihovo obratovanje pogoj za ohranitev le-teh. Izgradnja zadrževalnikov je tako navzlic prepričanju, da posegi škodujejo živalskim in rastlinskim vrstam, lahko pogoj za ohranitev prav slednjih.
Državni svet Republike Slovenije, Slovenski nacionalni komite za velike pregrade, Zveza društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani so bili pobudniki posveta, ki je bil 30. januarja v Državnem svetu RS. Posvet je bil namenjen predstavitvi pomena zadrževanja vode za okolje in družbo, še zlasti v luči podnebnih sprememb in potreb po zagotavljanju tako količin vode za potrebe človeka kot za vzdrževanje ustreznih razmer za ohranjanje habitatov tudi v 21.stoletju.
Zakaj posvet?
V zadnjih letih se vse pogosteje srečujemo s pojavom hidroloških ekstremov. V se od leta 2000 skoraj ne mine leto, da Slovenije ne prizadenejo hidrološki dogodki izjemnih razsežnosti, izmenjava sušnih in poplavnih dogodkov je postala že skoraj stalnica. Zaradi vremenskih ekstremnih dogodkov, kot so suše, poplave, neurja in drugi vremenski eks tremi (npr. žled), je potrebno ukrepati in posledice omiliti ter tako obrniti trend večanja škod, ki rastejo sorazmerno z intenziviranjem hidroloških ekstremov. Podnebne spremembe pa ne prizadenejo le posameznika in družbenega okolja, temveč tudi naravo, posledično pa vplivajo tudi na njeno biotsko raznovrstnost.
Voda je eden izmed tistih redkih obnovljivih naravnih virov za pridobivanje energije, ki se najbolje prilega načelom trajnosti. Pri načrtovanju rabe vodnih virov je torej potrebno stremeti k smotrni in trajnostni razvojni rabi le-teh, da bodo zadoščali potrebam ljudem, ob enem pa v največji možni meri omogočili ohranjanje naravnih razmer in s svojo pojavnostjo v prostor vnesli dodano vrednost.
Spremembe podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na vodni krog, se odražajo tako na pretočnih režimih slovenskih rek, kot tudi na njihovi spremembi fizikalnih lastnosti (npr. temperaturi). Zaradi spreminjajočih hidroloških dejavnikov in vse bolj neenakomerne porazdelitve padavin, upravljanje vodotokov, ki temelji zgolj na ohranjanju zatečenih razmer, v prihodnje ne bo zadoščalo. Učinkovita politika upravljanja z vodotoki brez ustrezne spremembe strategije upravljanja vodotokov in vlaganj v ohranjanje, kot tudi v zadrževanje in akumuliranje vodnih količin, v bližnji prihodnosti ne bo več mogoča. V takih okoliščinah postaja vloga vodnih zadrževalnikov v procesu prilagajanja na podnebne spremembe vse pomembnejša, saj predstavljajo ti najučinkovitejši način, s katerim lahko uravnavamo hidrološka nihanja in zmanjšujemo vsakoletno škodo zaradi sprememb režima odtoka.
Najpogosteje izpostavljeni zadržek pri gradnji in umeščanju pregrad in zadrževalnikov v prostor je vpliv na okolje, ki je praviloma opredeljen kot uničujoč poseg v prostor z nepovratnimi posledicami za okolje in prostor. Pri tem so pogosto prezrta stališča sektorskih in strokovnih organizacij, ki temu ne pritrjujejo. Umestitev pregrad in zadrževalnikov v prostor seveda pomeni velik vpliv na zatečeno stanje, a pregled stanja slovenskih pregrad kaže, da v večini primerov ne gre za nepovratne uničujoče vplive na okolje in, da njihova prostorska umestitev ponekod vnaša celo novo - dodano vrednost v okolju in prostoru. Na večini zadrževalnikov in pregradnih objektov v Sloveniji - več kot 78 % vseh objektov namenjenih akumuliranju in zadrževanju vode - so se namreč tudi po izgradnji ohranile ugodne razmere za številne ogrožene vrste, ali pa je prav izgradnja botrovala vzpostavitvi takih razmer, zaradi česar so objekti uvrščeni na sezname območij posebnega naravovarstvenega pomena.
Zavedati se moramo, da živimo v okolju, ki je zaradi naših posegov in potreb že močno preoblikovano. Vztrajanje na tem, da se sedaj prepusti naravi prosta pot povsem brez človekovega poseganja, ne daje garancije, da nekatere rastlinske ali živalske vrste ne bodo izumrle (npr. Krakovski gozd). Z ozirom na napovedi, ki predvidevajo zmanjševanje količin padavin in spremembo padavinskega režima, upad srednjih pretokov in višanje temperature vodotokov lahko upravičeno sklepamo, da-bo, brez ustreznih ukrepov, ki bodo pripomogli k blaženju hidroloških ekstremov, težko zagotavljati razmere za življenjske združbe, kot jih poznamo, in bo močno vplivalo tudi na biotsko raznolikost.
Ali vodo res moramo zadrževati ali ne?
Da gre za pomembno problematiko za državo, je v svojem nagovoru poudaril tudi predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, ki je izpostavil, da bo nujno sprejemati ustrezne kompromise med zagovorniki okolja in tistimi, ki si želijo sprememb v tem okolju, pri čemer pa bo potrebno tudi malce domače kmečke pameti.
Ali vodo res moramo zadrževati ali ne, se je vprašal uvodni predavatelj prof. dr. Matjaž Mikoš, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in Inženirske akademije in v predavanju podal tudi ustrezne odgovore. Kot največje izzive 21. stoletja je prepoznal vodo, energijo in hrano, vodo pa tudi kot eno izmed strateških surovin 21. stoletja. Čeprav je voda del mnogih dokumentov in politik, velja za ves svet dejstvo, da voda je problem in da podnebne spremembe to vprašanje še slabšajo, saj je sprememb vedno več. Zato bi nujno morali blažiti negativne vplive človeka na okolje. Z razpršenimi in sonaravnimi ukrepi (tla, zelena in modra infrastruktura) ter koncentriranimi ukrepi/objekti (zadrževalniki, bogatenje podtalnice) lahko vzdržno ravnamo z vodo. Vlaganja v takšno infrastrukturo bi morala biti po mnenju Mikoša podobna vlaganjem v prometno infrastrukturo. Vlogo zadrževalnikov Mikoš vidi kot del celostnega upravljanja z vodo.
Vode je v Sloveniji enkrat preveč, drugič premalo. Ker voda vstopa v veliko elementov družbe, gre za strateške odločitve države. Odstotek izkoriščenosti pregrad v Sloveniji je manj kot ena (1 %), zato bi ga nujno morali povečati. Vodo lahko zadržujemo na dva načina, z naravnimi ali umetnimi viri. Za investiranje v zadrževalnike so zadolženi politiki, je povedal Mikoš, ki bi med drugim morali tudi posodobiti zakon o vodah iz leta 2002.
Izkušnje drugih držav
Izkušnje Avstrije, Italije in Severne Makedonije z zadrževalniki so predstavili trije gostje. Prof. dr. Gerald Zenz, predsednik avstrijskega komiteja za pregrade ATCOLD in podpredsednik mednarodnega komiteja ICOLD, je povedal, da so v Avstriji pred 70-imi leti potekala obsežna gradbena dela, ki danes privabljajo številne turiste. Pregrade so gradili tudi zaradi zmanjšanja poplav, za proizvodnjo umetnega snega, plovbo in rekreacijo. V času, ko niso imeli toliko pregrad, je bilo število poplav bistveno večje, kot je zdaj. Leta 1916 se je eden od zadrževalnikov zaradi obilnih padavin porušil, zato so se temeljiti gradnji takrat še bolj posvetili. Danes imajo za gradnjo cel kup smernic, saj jim varnostni vidik pomeni zelo veliko. Danes je v Avstriji 55 preprek za proizvodnjo električne energije, 22 pa za zmanjšanje poplavne nevarnosti.
Avstrija se lahko pohvali, da kar 68 % električne energije pridobi iz vodnih virov, nova vlada pa bi rada ta odstotek še povečala (na 100!). Zenz je poudaril, da bi morali ta odstotek povečati tudi na svetovnem nivoju. Posebej je poudaril, da gradijo pametno HE v Gradzu, ki bo pametno mesto. Ta HE bo proizvedla 826 GWh električne energije, ta količina pa bi predstavljala ogromno površino, če bi jo proizvedle sončne elektrarne, s čimer pridobijo tudi na prostoru.
V Italiji je postavljenih cela vrsta pregrad, ki si jih gradili tudi več kot pred 100 leti, je povedal Giovanni Ruggeri, predsednik ITCOLD. Mnogi lastniki pregrad so privatni, državi plačajo koncesijo in morajo sami skrbeti za dober odnos z okoljem. Ruggeri je poudaril, da so zelo proaktivni in zato je to zanje primer dobre prakse. Pred leti so organizirali delovno skupino in izvedli raziskavo, v katero so zajeli več pregrad po vsej Italiji in z ocenjevanjem izluščili tri najboljše prakse (Piano della Rocca, A2A in pregrada Ridracoli). Na podlagi raziskave so naredili načrt in model za druge pregrade, ki ga na mnogih delavnicah in okroglih mizah, na katerih je sodelovalo več kot tisoč ljudi predstavljajo po vsej Italiji. Kot je povedal Ruggeri, so s tem dosegli boljše razumevanje med lastniki in lokalnim okoljem.
Največji problem Severne Makedonije je po besedah prof. dr. Ljupče Petkovskega, predsednika MACOLD, neenakomerna porazdeljenost vodnih virov med zahodom, kjer so gorati predeli in nižinskim vzhodom države, kjer predvsem poleti potrebujejo ogromne količine vode. Zato potrebujejo redestribucijo vodnih virov, kar pomeni vzpostavitev kompleksnih sistemov vodnih virov. Vodni rezervoarji so edini objekti, ki omogočajo upravljanje s temi viri. Pregrade so zato ključne za državo.
Prof. dr. Lučka Kajfež-Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe Združenih narodov je s praktičnimi in plastičnimi primeri pokazala, da so podnebne spremembe tu in bodo tudi ostale, čeprav jih nekateri ne priznavajo. Napovedi temperature zraka so zelo zanesljive, medtem ko napovedi količine padavin žal niso. Na letni ravni v Sloveniji do sredine stoletja ne pričakujemo izrazitih sprememb količin padavin, težave pa lahko pričakujemo poleti predvsem zaradi nizkih pretokov rek in potokov in kmetijske suše. Se pa verjetnost ekstremnih padavin povečuje v vseh letnih časih in s tem tudi verjetnost za visoke pretoke rek in poplave.
Ali vodo res moramo zadrževati ali ne, po mnenju Mikoša sploh ni vprašanje, saj je jasno, da jo moramo. To velja tudi kot zaključek posveta.