Izpostavljeno

Angela Merkel v »podnebnem ogledalu«

Delo Angele Merkel vsekakor pritegne pozornost, saj je z njim in s svojimi potezami v štirih mandatih zaznamovala nemško, evropsko pa tudi svetovno politiko, gospodarstvo, tudi energetiko. Vredno je njeno delo pregledati, predvsem področje podnebne politike in tudi energetike, čeprav bo nujna večja časovna oddaljenost, da bosta pogled v njen čas in analiza njenih dejan objektivna.

Angela Merkel v »podnebnem ogledalu«

Če ne drugače, bo Angela Merkel ministrska predsednica, kanclerka, ostala v spominu po svojem predlogu v času nemškega predsedovanja Svetu EU v drugi polovici leta 2020, za katerega je pridobila soglasje članic Unije za ambicioznejše podnebne cilje leta 2030 in za spodbujevalni program v času pandemije. Oboje kot celota je obet za zeleno okrevanje Unije. Tudi s tem si je utrdila vzdevek »podnebna kanclerka«, katerega so ji pripisali že na začetku njenih štirih mandatov ministrske predsednice. S tem delom nanizamo njene ključne, časovno zaporedne aktivnosti na področju podnebne politike, čeprav mika, da bi temu priključili še njene aktivnosti na področju energetike. 

V času konference Organizacije združenih narodov (OZN) o podnebnih spremembah v Berlinu leta 1995 je Merklova že zvezna ministrica za okolje. Njeno stališče kot tiste, ki je Nemčijo predstavljala v prvi vrsti svetovnega gibanja, je, da je treba emisije toplogrednih plinov zmanjševati, ne pa le ohranjati na nekem ustaljenem nivoju. Po prvem neuspelem krogu pogajanj, ko je že obupala, pa je vseeno pomembno prispevala k dogovoru. Pozneje je bila zadolžena za pogajanja o Kjotskem protokolu iz leta 1997, ki je prva in edina zavezujoča mednarodna pogodba o varstvu podnebja do danes.

V letu 2005 je Merklova bila izvoljena za kanclerja kot vodja »velike koalicije«, ki so jo sestavljali Krščansko demokratska unija (CDU) in tekmica Socialdemokratska stranka (SPD). Leta 2007 je Nemčija gostila v Heiligendammu svetovni gospodarski vrh industrializiranih držav G8. Po pričakovanjih so Združene države Amerike predstavljale trd oreh v pogajanjih, saj je predsednik George W. Bush nasprotoval ukrepom, s katerimi bi naj preprečili ogrevanje podnebja. Merklova je pred tem »bojem« pogumno napovedala, da bo nadaljevala že deset let trajajoči boj, svoja stališča o antropogenem vzroku za podnebne spremembe je temeljila na analizah in dokazih Medvladnega foruma za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC).

Na jadrih smelih dogajanj v Nemčiji, pa tudi drugod v Uniji, je bil v dvanajstem nemškem predsedovanju Svetu EU v letu 2007, v trojčku s Portugalsko in Slovenijo, vzpostavljen in razpravljan okvir podnebno-energetskega svežnja. Ta je postavljal zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij, deleže porabljene obnovljive energije in energetsko učinkovitost (energetsko podnebni cilji 20-20-20) do leta 2020 glede na referenčno leto 1990. Prav v tem času je nastajal tudi tretji energetski sveženj zakonodaje. Predlogi zakonodaje so neprijetno posegli v nemška vertikalno integrirana energetska podjetja, ki so tudi sama mrzlično iskala kompromisno rešitev in politične možnosti, kako se izogniti preoblikovanju, da bi le ohranila svojo moč na energetskem trgu. Pritisk nemških energetskih podjetij je v letu 2008 zahteval poglobljeno razpravo v nemškem parlamentu ter večjo podporo in zaščito Merklove. Domače razmere je uspela toliko »zmehčati«, da je bilo v nadaljevanju moč izoblikovati dopolnitve zakonodaje tretjega svežnja. Doseganje kompromisa, dosežen je bil prav na Bledu leta 2008, je bil tudi posledica nemške zadržanosti do evropske agencije, katere naloga je postala sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) ter je dobila v letu 2009 sedež v Ljubljani.

V okviru konference OZN o podnebnih spremembah v Københavnu v letu 2009 je Merklova lobirala za 25-odstotno zmanjšanje emisij CO2 do leta 2020. Svojo idejo in lobiranje je podprla s tezo, da neukrepanje in nezmožnost dogovarjanja odpira vrata tistim, ki ne želijo boja proti podnebnim spremembam, torej tistim, ki se ne želijo boriti proti revščini in ogroženim življenjem. Ta njen poziv ni obrodil sadu, saj dogovor o ukrepih za preprečitev ogrevanja za 2° C ni bil sprejet.

V letu 2010 je Merklova s Svobodno demokratsko stranko (FDP) razveljavila odločitev o ukinitvi jedrske energije v Nemčiji do leta 2021, kar je bilo že dogovorjeno v koaliciji Socialdemokratske stranke (SPD) in Zelenih v letu 2000; v času kanclerja Gerharda Schröderja. Merklova je utemeljila ta ukrep z argumentom, da Nemčija ne more nadomestiti proizvodnje električne energije iz premoga z brezogljičnimi viri v tako kratkem času.

Le nekaj dni po jedrski katastrofi v Fukušimi leta 2011, pa je Merklova izvedla spektakularen preobrat; napove namreč zakon o zaprtju vseh jedrskih elektrarn na Nemškem do leta 2022. Zakon je v parlamentu sprejet, s tem pa se je dejansko začel udejanjati nemški energetski prehod (Energiewende). Sprejeti sveženj zakonodaje je določil cilje do leta 2050 - zmanjšanje toplogrednih plinov do 90 odstotkov, nadomestitev 60 odstotkov bruto porabe energije z obnovljivo energijo in prepolovitev porabe energije.

V letu 2013 se v EU zaključuje pet let trajajoče pogajanje o zaostritvi pravil o standardih za emisije CO2 za avtomobilsko industrijo in promet. V zadnjem trenutku, pred sklepno obravnavo standardov na Svetu EU, zahteva Merklova umik te teme z dnevnega reda. Razlog za umik je bil »posebnosti nemške avtomobilske industrije«. Proces sprejemanja, ki ga ogorčeno obsodijo okoljske stranke, se zavleče za eno leto.

Leto 2015 je za Merklovo bilo zelo aktivno, saj ga je namenila zagovarjanju ambicioznega, celovitega, poštenega in zavezujočega Pariškega podnebnega sporazuma. V maju, ob pripravah na pariški sestanek, napove, da bo Nemčija podvojila svoj prispevek v mednarodnem podnebnem financiranju do leta 2020. Industrializirane države pa prepriča, da do leta 2020 prispevajo 87 milijard evrov na leto državam v razvoju za pomoč zmanjševanja učinkov podnebnih sprememb in odpravi njihovih posledic. Na vrhu G7 junija v Nemčij prepriča voditelje, da se zavežejo h konceptu razogljičenja do konca stoletja. Poznavalci so enotnega mnenja, da je na pariški konferenci obravnavano snov, konec leta 2015 poznala bolje od mnogih strokovnjakov tega področja, kar je bistveno pripomoglo k političnemu nagovarjanju ob iskanju skupnih stališč, ki so jih iskali in zapisali ob nasprotovanju Kitajske in ZDA.

Mnogi očitajo Merklovi popustljivost doma, saj so pričakovali v letu 2016 njene odločnejše ukrepe pri opuščanju premoga, posebej lignita pri proizvodnji električne energije. S tem so bili namreč ogroženi nacionalni cilji zmanjševanja emisij za 40 odstotkov do leta 2020 glede na leto 1990. Njeni kritiki so zaradi tega izhajali iz ambicioznih stališč Nemčije v procesu Pariškega dogovora ter zahtevali več nepopustljivosti in njene učinkovitosti tudi doma. Na temelju političnega dogovora izpred let je nastajal podnebni akcijski načrt za obdobje do leta 2050. Zanj si je prizadevala ministrica za okolje Barbara Hendricks, ki je vanj vpletla ambiciozne določbe, ki niso bile povšeči nemški avtomobilski industriji, posledično pa ne tudi Sigmarju Gabrielu (SPD). Nemčija dočaka podnebno konferenco v Marakešu konec leta 2016 brez opredeljenih časovnic o umiku premoga. V decembru prevzame Nemčija predsedovanje G20 z domačim političnim bremenom zaradi slabo opravljene naloge, torej brez konsenza o podnebno akcijskem načrtu do leta 2050.

Svetovne razmere oziroma razmerja moči posameznih politikov po inavguraciji Donalda Trumpa januarja 2017 kažejo, da je primerno, da Merklova prevzame pobudo na globalnem področju za podnebna gibanja. V prvih stikih s Trumpom se je Merklova spretno izogibala obravnavi globalne podnebne politike. Nemško okoljsko ministrstvo pa je v tem času obelodanilo, da pripravlja obsežen dokument Podnebno-energetski akcijski načrt G20 za rast, ki bi naj bil sprejet na vrhu G20 v Hamburgu. Merklova hkrati napove, da želi uspešen dogovor vrha, ob tem pa izrazi obžalovanje nad Trumpovo grožnjo, da se bodo ZDA umaknile iz Pariškega dogovora. Prvič v zgodovini je ena izmed članic G20 ostala izolirana in sama nasprotovala skupnemu stališču. Morda je bil uspeh Merklove in drugih 19 držav prav zaradi tega še večji.

Neukrotljivo visoke emisije in predvideni ukrepi za njihovo zmanjšanje v Nemčiji so v tem času vse bolj pod drobnogledom domače javnosti, pa tudi sveta.
V razpravi pred septembrskimi volitvami 2017 Merklova obljubi, da bo našla pot in način izpolnitve nacionalnih podnebnih zavez za leto 2020. Kljub neugodnemu volilnemu rezultatu ostane Merklova CDU najmočnejša stranka. Mesec po tem okoljsko ministrstvo opozori, da bo Nemčija zadani cilj emisij zgrešila bolj, kot je bilo sprva ocenjeno. Konferenca o podnebnih spremembah v Bonnu novembra, ne prinese posebnih novosti, po izjavi Merklove je le priprava na nova pogajanja na globalni ravni, ki bi naj prinesla sporazum naslednje leto v v Katovicah. Pogajanja in pogovori o doseganju nacionalnih ciljev v Nemčiji se sesujejo. Tudi tisti, ki predvidevajo zmanjšanje proizvodnje električne energije iz domačega premoga za 7 GW.

Koalicijska pogodba med CDU, CSU in SPD, ki je bila sklenjena februarja 2018, vsebuje le določbe o iskanju končnega datuma o izstopu premoga iz proizvodnje električne energije, namero spodbujanja rasti obnovljive energije ter namero pripraviti zakon o podnebju. Pogodba je le bleda slika ambicioznosti izpred let, pa še emisijske cilje za leto 2020 precej omili. Nastala politična nesoglasja zaradi te teme zasenči politika prisiljevanja. Koalicijske stranke so na državnih volitvah na Bavarskem in v Hessnu doživele polom, kar je povod, da Merklova naznani, da v letu 2021 ne bo iskala kanclerskega mandata na volitvah v letu 2021. Njena napoved še močneje zaseje dvom o moči njene vlade ter o sposobnosti iskanja rešitev in izdelavo načrta za izstop premoga iz energetike, pa tudi o iskanju konsenza v okviru zakonu o varstvu podnebja. Njena napoved odhoda oslabi tudi mednarodno koalicijo, ki je pravzaprav omogočila mednarodni Pariški sporazum leta 2015. 

Leto 2019 označimo kot obdobje iskanja načina in sredstev, kako doseči obljubo o doseganju podnebnih ciljev 2030. Za splošno sprejemljiv najpoznejši datum za izstop iz premoga je določeno leto 2038. Vročinski val, ki je zajel Nemčijo, poveča negodovanje okoljsko zavednih Nemcev, kar izzove nezadovoljstvo in redne petkove proteste, močno pa okrepi položaj Zelenih. V času podnebnega vrha OZN predstavi Merklova s svojo vlado podnebni sveženj, ki vsebuje tudi cene CO2 za transport in gradbeni sektor. Kljub nasprotovanju je parlament zakonodajni sveženj koncem leta sprejel z še višjo ceno CO2, kot je bila prvotno predvidena.  

V letu 2020 pandemija prekriža načrte vsem aktivnostim, tudi izvajanju obstoječe zakonodaje in sprejemanje ter pripravo nove podnebne zakonodaje. Nevladne in okoljske organizacije vse glasneje pozivajo Merklovo k povezovanju ukrepov blažitev posledic pandemije z ukrepi za izboljšanje podnebnih razmer. Pritiskov in zahtev po ukrepih za spodbujanje smotrnejšega ravnanja z okoljem, podnebjem in energijo, je vse več, kar se tudi zrcali v uvajanju raznovrstnih subvencij za okoljsko sprejemljive izdelke in storitve. Merklova nepričakovano predlaga povečanje ciljev EU na področju zmanjšanja emisij do leta 2030 že za 50 oziroma celo 55 odstotkov. V že trinajstem nemškem predsedovanju svetu EU, v drugi polovici leta 2020, se pokaže nuja po jasnejših in konkretnejših korakih, ki jih zapišejo v dokumentu Skupaj za obnovo Evrope. To je priložnost, da Merklova udejanji idejo o zaostritvi podnebnih ciljev. Ob peti obletnici Pariškega sporazuma Merklova vodi kot predsedujoča pogajanja za doseganje kompromisa o dolgoročnem proračunu Unije in programu za oživitev gospodarstva po pandemiji.

Leto 2021 je prineslo svetu, Evropi ter seveda Nemčiji, vrsto novih izzivov, ki jemljejo podnebnim politikam prioritete, vendar pa to ne pomeni, da se novi problemi ne navezujejo na podnebne teme in politike. Ob vsem tem je Merklova izkoristila izvolitev Josepha R. Bidna za osvežitev in izboljšanje nemško-ameriških odnosov, kar je bilo nedvomno tudi v prid tudi Uniji. A ob tem se nikakor ni mogla izogniti ameriškemu zoperstavljanju projektu Severni tok 2, ki je postal v nekem trenutku ključen za stike med državama, še posebej, ko se je projekt že nezadržno bližal koncu izgradnje. Njena podpora projektu je pravzaprav senca, ki jo je prisilila h kompromisom, ki presegajo nemške meje in celo meje Unije. Na vrhu o podnebju, ki ga je organiziral Biden, Merklova ne zastopa idej in mnenj, ki bi presenečala.

A če se vrnemo na nemška tla, je pomembna odločitev nemškega ustavnega sodišča, ki je presojalo zakon o zaščiti podnebja. Ugotovitve sodišča so, da je zakon, ki je v veljavi že od leta 2019, delno nekonsistenten. A Merklova v manj kot tednu  dni presenti z novim predlogom, ki vključuje tudi nove cilje za leto 2030 in 2040, tako, da naj bi Nemčija dosegla nevtralnost na področju toplogrednih plinov že do leta 2045. S tem pravzaprav povrne Nemčiji čast in ime vodilne in ambiciozne države, kar predstavi v svojem govoru v začetku maja na 12. peterburškem podnebnem dialogu, ki ga je gostila Nemčija.
Sposobnost analize razmer in njihova sinteza sta lastnosti Merklove, ki ju s pridom prodorno uporablja v politiki ob navidezni zadržanosti.
Nedvomno je bila kot političarka sposobna spremljati ključne dogodke doma in po svetu ter ocenjevati primernost potez, ki so pogosto kompromisi.
Njen naslednik bo imel vsekakor težko nalogo, tudi to, kako stopiti iz njene sence in hoditi s tako velikimi čevlji.

 

Dr. Franc Žlahtič
O avtorju

Uporabljate starejšo različico brskalnika, katere ne podpiramo v celoti! Za boljšo uporabniško izkušnjo uporabite enega izmed spodaj naštetih brskalnikov oz. si obstoječega posodobite na najnovejšo različico.