Izpostavljeno

Električni energiji kot energetskemu viru prihodnosti je treba nameniti posebno pozornost

Svet za razvoj pri SAZU je predstavil Strategijo razvoja elektroenergetsko-podnebnega  sistema Slovenije do leta 2050. Strategijo je pripravila posebna delovna skupina, ki jo je oblikoval Svet SAZU z namenom, da pripravi strokovno podlago za več razprav na področju podnebnih sprememb in energetike. Strategija predstavlja prvo gradivo o razvoju elektroenergetskega sistema Slovenije, ki je nastalo v sodelovanju predstavnikov energetske, ekonomske in biološke stroke.

Električni energiji kot energetskemu viru prihodnosti je treba nameniti posebno pozornost

V bližnji prihodnosti bodo podnebne spremembe, povzročene z emisijami toplogrednih plinov, zaradi uporabe fosilnih virov energije odločilno vplivale na naše življenje. Zato je pomembno, kako bomo izvedli energetski prehod v nizkoogljično družbo, v kateri bodo fosilne vire energije nadomestili brez- oziroma nizkoogljični viri. Glavni energetski vir prihodnosti bo električna energija, zato je njeni uporabi, proizvodnji in vplivom na okolje treba nameniti posebno pozornost.

Kot je v uvodnem nagovoru dejal predsednik Sveta za razvoj pri SAZU akad. prof. dr. Igor Emri, je Strategija prvi korak v širši razpravi. Cilj posvetov, ki bodo sledili, je organizacija ciljnega raziskovalnega programa, katerega naloga bi bila, da se pripravi strokovni dokument, ki bo posredovan resornim ministrstvom in ostalim za nadaljnje politično odločanje. Vodja delovne skupine  Sveta za razvoj pri SAZU mag. Drago Babič je povedal, da s tem posvetom želijo nakazati tudi že rešitve, kako se boriti proti posledicam podnebnih sprememb. Osrednje torišče preučevanja delovne skupine, ki jo sestavlja več kot 20 strokovnjakov različnih strok, je brezogljična energija prihodnosti, to je električna energija. Posebno pozornost so namenili potencialnem konfliktu med naravo in energetiko in skupaj z biologi poskušali najti rešitve, kako preprečiti morebitni tovrstni konflikt. 

Po besedah dr. Dejana Paravana iz podjetja Gen-I se je strokovna skupina pri svojem delu naslonila na tisto, kar so že delali in storili korak naprej, ki pa zagotovo ni zadnji, saj s svojim delom želijo prispevati h kvalitetni razpravi. Predstavil je, kaj je bil namen njihovega dela, katere dele so zasledovali in kakšne cilje so si zastavili. Njihov namen je bil izdelati Strategijo razvoja elektroenergetskega razvoja Slovenije do leta 2050, ki nadgrajuje zastavljene usmeritve Podnebne strategije Slovenije in NEPN ter je  skladna z evropskimi zahtevami. Strategija je akcijski načrt s časovnico in konkretnimi aktivnostmi s poudarkom na srednjeročnem obdobju 2022 do 2030. Kriteriji, ki so jih pri tem zasledovali, so večplastni. Najprej je to okoljski kriterij: razogljičenje in biodiverziteta,  potem energetska neodvisnost (uvozna odvisnost), delež OVE v končni rabi energije in ekonomika. Cilji, ki so jih zasledovali, je izdelati scenarij razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema, ki sočasno zadosti vsem trajnostnim kriterijem zelene politike EU in je ekonomsko vzdržen. Drugi cilj je bil identificirati tveganja. Pri tem je opozoril, da se bo zaradi vseh trendov težišče premikalo na elektroenergetiko, skladno z elektrifikacijo. Niso pa pokrili celotnega spektra elektroenergetike. Tretji cilj pa je, da na podlagi teh dolgoročnih projekcij do leta 2050 identificirajo ključne aktivnosti za srednjeročno obdobje do leta 2030. Torej, na kaj se je treba osredotočiti in na čem je treba delati. Pri delu so izhajali iz projekcije odjema električne energije in na podlagi tega sestavili letne bilance ter pogledali, kako te bilance vplivajo na ključne indikatorje.

Predviden gospodarski razvoj in porabo električne energije do leta 2050 je v nadaljevanju predstavil prof. dr. Jože P. Damijan iz ljubljanske ekonomske fakultete. Raba energije na prebivalca narašča skladno z rastjo BDP, vendar ne v razmerju 1:1, ampak nekoliko manj. Obstaja tudi močna korelacija med stopnjo razvitosti in rabo električne energije na prebivalca, kar je prikazal na primerih evropskih držav. Ključen problem je, kako modelirati porabo električne energije v prihodnosti. Pomembna sta dva parametra, in sicer gospodarska rast in demografija. Obstajajo različne študije, na katere so se naslonili ter upoštevali tudi delež industrije, kar se nanaša na energetsko intenzivnost. Izdelali so projekcije, kaj se bo dogajalo z gospodarsko rastjo in pri tem izhajali iz povprečne gospodarske rasti za Slovenijo v obdobju 1995 do leta 2019. V prvem obdobju smo do finančne krize dobro gospodarsko rast, nato dolgih osem let stagnacije in potem zopet gospodarsko rast. Pri dolgoročnih napovedih so upoštevali tri različne scenarije gospodarske rasti. Na koncu so se pri projekcijah rabe električne energije odločili za upoštevanje srednjega scenarija. Demografija je eden od ključnih dejavnikov gospodarske rasti v prihodnosti, kar velja tudi za Slovenijo. Upoštevali so učinek starajočega prebivalstva, delež industrije in prehod iz drugih virov energije na elektriko ter slovenske specifike. Na osnovi tega so sestavili model in naredili projekcijo približevanja Slovenije najbolj razvitim državam OECD. Glede na izhodiščni scenarij so podali oceno porabe električne energije, ki naj bi znašala 15 TWh, pri čemer pa je treba upoštevati izgube v omrežju, zaprtje TEŠ 6, delovanje ČHE, porabo toplotnih črpalk, hranilnike, elektromobilnost ter drugačen način shranjevanja energije, kot je elektroliza ter proizvodnja vodika in sintetičnega metana. To pomeni, da bo končna poraba električne energije leta 2050 dvakrat višja. Zeleni preboj torej pomeni veliko porabo električne energije.

Zeleni preboj ni problem, ampak priložnost za Slovenijo

Dr. Dejan Paravan je v predstavitvi strategije poudaril, da so projekcije skupne porabe električne energije obravnavali ločeno od elektrifikacije, saj ima ta pozitiven učinek v smislu zmanjševanja končne porabe energije na druge sektorje. Končna poraba energije v letu 2020 je bila 51,6 TWh, od tega električne energije približno 17 TWh. Če upoštevamo elektrifikacijo transporta in ogrevanja se poraba električne energije poveča, vendar je učinek zelene energije zmanjšana poraba energije, kar pravzaprav želimo doseči. Učinek je bistveno večji na prometu kot na ogrevanju, zato lahko pri zmanjšanju končne rabe naredimo največ. Samo ta dva učinka zmanjšata končno rabo za 27 odstotkov do leta 2050. Tu se zato poraja vprašanje, na kakšen način zagotoviti dovolj električne energije do leta 2050. Kot je znano v Sloveniji električno energijo proizvedemo iz treh virov, ki imajo vsak tretjinski delež (termoelektrarne, obnovljivi viri in jedrska elektrarna). V Sloveniji smo praviloma neto uvozniki električne energije. Izhodiščni scenarij povzema trenutno zatečeno stanje v Sloveniji (nič ne naredimo), opustitev rabe premoga do leta 2033, obratovanje NEK do leta 2043, dokončanje izgradnje verige HE na spodnji Savi (HE Mokrice) in PPE-TOL, obstoječe proizvodne vire do konca svojih življenjskih dob ter stanje brez drugih novih proizvodnih virov. Ta scenarij je nevzdržen, kar pomeni, da imamo leta 2030 primanjkljaj 5 TWh, leta 2040 12 TWh in leta 2050 kar 119 TWh električne energije. Če scenariju dodamo JEK2, močno izboljšamo ta scenarij, vendar še vedno ni dovolj do leta 2035, ko bi JEK2 začel obratovati. S problemi pa se spet srečujemo po letu 2043, ko NEK neha obratovati. S kombiniranim scenarijem jedrske elektrarne in OVE, pa lahko zapolnimo ta primanjkljaj. Glede na izhodiščni scenarij uvozna odvisnost naraste že leta 2033, ko zapremo TEŠ 6 in se samo povečuje. Če izhodiščnemu scenariju dodamo JEK2, se to bistveno izboljša. Če pa upoštevamo še investicije v OVE, smo v prvih desetih letih še vedno uvozno odvisni, a se pozneje prelevimo v izvoznike električne energije. Vmes se je zgodila vojna v Ukrajini, ki je precej obrnila pogled energetikov in dvignila zavedanje, kaj pomeni uvozna odvisnost, V prvem obdobju so upoštevali povečanje proizvodnje iz zemeljskega plina (približno 400 MW novih enot), ki bi jih z razvojem tehnologij sčasoma prilagodili na uporabo zelenega vodika. Uporaba plina pa za samo uvozno odvisnost ne predstavlja takšnega izziva. Ocena strokovnjakov elektroenergetike je, da si več kot 10-odstotne uvozne odvisnosti na letni ravni v Sloveniji ne bi smeli privoščiti. Drugi kriterij je doseganje razogljičenja deleža OVE. Danes pokrijemo okoli 60 odstotkov lastnih potreb po električni energiji z nizkoogljičnimi viri. Ko raste proizvodnja iz OVE in pride obratovanje JEK2, pokrijemo vse naše potrebe. Delež v končni rabi energije trenutno znaša 40 odstotkov in ga moramo dvigovati, sploh glede na zahteve svežnja Pripravljeni na 55. Zastaviti si bomo morali višje cilje, pri čemer bomo imeli veliko izzivov, kako doseči, da bomo na področju električne energije bistveno več vlagali v OVE. Do leta 2050 bomo prišli na 10 TWh proizvodnje iz OVE in največjo rast vidijo pri pospeševanju sončnega potenciala. Brez kombinacije ukrepov bo težko doseči ta cilj. Lokacijsko je treba določiti izrabo vetrnega potenciala. Predvidevajo, da bomo leta 2030 imeli 3230 MW sončnih elektrarn, 186 MW vetrnih elektrarn, do leta 2050 pa skupno 7086 MW sončnih elektrarn in 511 MW novih vetrnih elektrarn. Pri proizvodnji iz jedrske energije so upoštevali dve stvari: da bomo podaljšali življenjsko dobo obstoječi jedrski elektrarni po letu 2043 še za dodatnih dvajset let in izgradnjo 110 MW JEK2 leta 2035 na osnovi projekcij in načrtov GEN energije. Ob tem je poudaril, da izgradnja slednjega še ni dorečena, je pa treba imeti v mislih uvozno tveganje. Proizvodnja iz HE je danes v Sloveniji največji obnovljivi vir, ki ga izkoriščamo. Zaradi mnenja bioskupine o nezaželenosti HE so upoštevali le dokončanje izgradnje verige na spodnji Savi in izgradnje prve polovice HE na srednji Savi ter gradnjo ČHE, ki igrajo pomembno vlogo pri stabilnosti elektroenergetskega sistema. HE danes rešujejo pomemben del problema in tudi v bodoče ga bodo, vendar prirast ne bo rešil situacije. Do leta 2030 ne računajo na vodik pri proizvodnji električne energije, po letu 2035 pa že. Ne smemo pa pozabiti na fleksibilnost. Zato bomo s črpalnimi elektrarnami, baterijami in z vodikom premostili dnevne in sezonske razlike. Med leti 2022 in 2050 to pomeni, da bo končni odjem porabnikov zrastel za 10 TWh na prebivalca. Vse, kar so pripravili, so izhodišča za kakovostne razprave. 

Prof. dr. Jože P. Damjan je predstavil ekonomske vidike razvoja sistema s poudarkom na investicijskih stroških proizvodnje. Ključni vprašanji sta, koliko bo to stalo in kako bomo to financirali. Pri pripravi ocene so upoštevali letno dinamiko inštalirane moči, kapitalske investicije za posamezen vir inštalirane moči in projekcije bodočih cen energije (z ali brez investicij). V skladu s projekcijami so cene na dolgi rok vzdržne in stabilne. Pri vlaganju v vsak vir se je treba najprej vprašati, ali je bil posamezen vložek investicije realen. Na podlagi instalirane moči in novih investicij so pripravili letno dinamiko vlaganj v posamezne vire, pri čemer je treba upoštevati, da so posamezne investicije dolgoročne in jih je zato treba razdelati po letih. Za podaljšano obratovanje NEK je treba upoštevati 250 milijonov evrov, pri morebitni izgradnji JEK2 pa morebiten interes Hrvaške. Treba je razlikovati investicije v proizvodne vire in investicije v nadgradnjo omrežja. Po njihovi oceni bi bilo treba do leta 2050 v proizvodnjo vložiti 15 milijard evrov in v nadgradnjo omrežja za zeleni prehod 2,3 milijarde evrov. Do leta 2029 bi morali vložiti 200 do 500 milijonov evrov letno v proizvodnjo in 100 milijonov evrov letno v omrežje. V obdobju 2030 do 2035 bi morali investirati v JEK2 ter dodatno med 660 in 1.300 milijonov evrov letno. V obdobju po letu 2035 pa bi prišlo do umiritev investicij na približno 200 milijonov evrov letno v proizvodnjo. To pomeni do leta 2035 vlaganja med 1 in 2,8 odstotka BDP letno in po letu 2035 med 0,3 in 0,4 odstotka BDP letno. Zalogaj ni velik, treba je le najti optimalno finančno strukturo financiranja. Treba je vedeti, da zeleni prihod ni problem, ampak odlična priložnost za razvoj, saj prinaša nekaj novega in pozitivnega vsem. S tem spodbujamo domače gospodarstvo, kar ima multiplikativne učinke in prinaša odpornost na zunanje vplive.

O energetski prihodnosti moramo razmišljati skupaj

Svoje poglede na strategijo je predstavila tudi skupina strokovnjakov z Nacionalnega inštituta za biologijo. Poudarili so, da so najdražji naravovarstveni ukrepi tisti, ki nimajo strokovnih podlag, zato je tesno sodelovanje pri nastajanju tako pomembnega dokumenta ključno. Podnebne spremembe že vplivajo na naša življenja in ogrožajo biodiverziteto, zato je alternativna pot zmanjšanje teh vplivov na okolje. Posledice podnebnih sprememb, za katere je kriv človek, so vidne že v vseh ekosistemih in če ukrepamo zdaj, izumiranje nekaterih vrst lahko zadržimo. Tudi zato z zmanjševanjem izpustov ne smemo več čakati. Vpliv podnebnih sprememb na biodiverziteto je večplasten, zato se na inštitutu ukvarjajo z več vrstami monitoringa in s tem pomagajo energetiki. Biodiverziteta namreč vpliva na vse ekosistemske storitve, te pa vplivajo na energetiko na več načinov. V nadaljevanju so predstavili svoja stališča pri izrabi posameznih virov za proizvodnjo električne energije. Glede Na področju fosilnih goriv je zelo željeno hitrejše opuščanje premoga. Na področju OVE najbolj zagovarjajo izrabo sonca, potem vetra in nekaj malega izrabe biomase in komunalnih odpadkov. Pri izrabi biomase so zelo zadržani, ker s tem posegamo v biodiverziteto. Njihovo stališče glede morebitne gradnje JEK2 je, da ta na biodiverziteto nima prekomernega vpliva oziroma je ta majhen. Kljub temu bi najprej izrabljali vse ostale, sploh obnovljive vire energije. Po njihovem mnenju gradnja novih velikih HE ni sprejemljiva, sprejemljiva pa je obnova starih HE in gradnja novih MHE na lokacijah, ki ne bodo imele bistvenega vpliva na naravo. 

Ob koncu srečanja so podali še zaključke in priporočila, kako delovati naprej. Po njihovem mnenju je zeleni prehod izvedljiv, prav tako je možna energetska samooskrbnost Slovenije. URE in ukrepi zmanjševanja porabe naj se uporabijo kot prva linija ukrepanja. Ugotavljajo, da bo odjem električne energije zrasel za 74 odstotkov, elektrifikacija pa bo znižala končno rabo energije za 27 odstotkov. Transformacija elektroenergetskega sistema na proizvodni strani do leta 2050 predvideva 7.000 MW sončnih elektrarn, 1.100 MW jedrskih elektrarn in 798 ostalih OVE virov. Potrebujemo 3.400 MW baterijskih hranilnikov, 2.000 MW elektrolizerjev in 440 MW črpalnih elektrarn. Povečan odjem in transformacija na strani proizvodnje pa zahteva takojšnjo ustrezno transformacijo in nadgradnjo distribucijskega in prenosnega omrežja. Ocenjujejo, da bo zeleni prehod terjal investicije na strani proizvodnje v višini 11,2 milijarde evrov, na strani fleksibilnih virov 3,7 milijarde evrov in na strani elektroenergetskega omrežja 2,3 milijarde evrov. Zaradi investicije v JEK2 bo kapitalsko najintenzivnejše obdobje prva polovica tretjega obdobja. Kot že tolikokrat pa so tudi tokrat poudarili, da se morajo postopki umeščanja v prostor skrajšati. V te postopke pa je treba vključevati tudi nevladne organizacije. Opozorili so, da je akcijski načrt za prvih deset let je podrobno obdelan, po letu 2030 pa je veliko neznank, kako naj bi bil sestavljen energetski sistem. Zato so pripravili priporočila, v katero smer je treba še raziskovati, da bomo vedeli, kako sestaviti našo bodočnost.

Polona Bahun
O avtorju

Uporabljate starejšo različico brskalnika, katere ne podpiramo v celoti! Za boljšo uporabniško izkušnjo uporabite enega izmed spodaj naštetih brskalnikov oz. si obstoječega posodobite na najnovejšo različico.