Napredni voditelji, strokovnjaki iz energetike in industrije, okoljski strokovnjaki ter deležniki, ki se zavedajo priložnosti uvajanja obnovljivih virov energije in večanja energetske neodvisnosti in odpornosti so se zbrali na Brdu pri Kranju na 14. vrhu zelene energetike, Energetika in okolje ’24.
Industrija vedno močneje vstopa na področje obnovljivih virov energije, pot pa je zahtevna, saj izzive predstavlja tako prilagoditev infrastrukture kot načina poslovanja. Kako uvajajo trajnostno strategijo (ESG) v poslovanje elektrodistribucijskih podjetij, je predstavil Uroš Blažica iz Gospodarskega interesnega združenja distribucije električne energije ter direktor družbe Elektro Primorska. Poudaril je, da moramo spremembe sprejemati odgovorno, česar se zavedajo tudi v distribucijskih podjetjih. Ta so se znašla v središču »vrtinca zelenega prehoda,« zato bo hitrost prilagajanja in nadgradnje omrežja vplivala tudi na hitrost zelenega prehoda.
Elektroenergetski sistem se je spremenil: odjemalci niso več odjemalci, ampak so tudi proizvajalci, zato se morajo temu prilagoditi tudi distribucijska omrežja. Na eni strani se soočajo z zadovoljevanjem potreb odjemalcem, zato mora omrežje njim omogočati zeleni prehod, na drugi strani pa je treba upoštevati vplive okoljskih sprememb. Vse več je ekstremnih vremenskih pojavov, ki zahtevajo, da morajo biti omrežja ne le fleksibilna, ampak tudi robustna in vzdržljiva.
Vsa omrežja v Evropi se tako soočajo z enakimi izzivi, kar vpliva na hitrost zelenega prehoda. Da bi to izvedli, pa potrebujejo tako finančne kot človeške vire, ocenjena vrednost potrebnih finančnih sredstev za realizacijo razvojnega načrta v naslednjem desetletnem obdobju znaša 4,2 mrd EUR. Nujna bodo vlaganja v nizko in srednje napetostno omrežje. Kljub velikim vlaganjem se omrežnina v prihodnjih treh letih ne bo spreminjala, zato bodo morali sredstva iskati drugje. Če namreč želijo slediti razvojnemu načrtu, je virov premalo, zato se usmerjajo v črpanje namenskih evropskih nepovratnih sredstev. Poleg finančnih sredstev pa potrebujejo tudi znanje, veščine,
Dotaknil se je tudi net meteringa oziroma izdaje soglasij za sončne elektrarne. Konec minulega leta je namreč močno poraslo število vlog, ki jih morajo v kratkem času obdelati, še večji izziv pa bo priključitev naprav, za katera so izdali soglasja, saj je rok za izgradnjo do konca letošnjega leta.
Kako OVE lahko povečujejo odpornost podjetij?
Direktorica Energetske podnebne agencije za Podravje, dr. Vlasta Krmelj, je izpostavila vidik trajnostnega razvoja podjetij in vodenja v skladu z njim. Podjetja, ki so sprejela trajnostno delovanje, si zastavila cilje, izvedla ukrepe in jih spremljala, so se tudi s težavami v preteklih letih lažje soočila in se prilagajala spremembam ter bila bolj odporna. Pripravljenost na spremembe tudi v energetiki lahko znižuje stroške in povečuje konkurenčnost, je poudarila. To pomeni tudi uvajanje novih tehnologij in razvoja, ne le digitalizacije ampak tudi ostalih tehnologij. Uvajanje obnovljivi virov energije pa pomeni večjo samooskrbnost in neodvisnost. Poudarila je še pomen učinkovitosti, tako z vidika prihranka energije in stroškov kot.
Prednosti uvajanja obnovljivih virov energije za podjetja, poleg razogljičenja, so še, da so ti viri lažje dostopni in hitreje dobavljivi, cene so bolj predvidljive, omogočajo večjo samooskrbnost ter spodbujajo nove storitve, razvoj in inovativnost. Razvojne priložnosti, ki jih gospodarstvo prepoznava na tem področju, zajemajo tako razvoj in rabo zelenega vodika, kot tudi biogoriv in bioplina, pa tudi shranjevanje energije.
Aktivni odjem v industriji omogoča izogib konicam
Zakaj je aktivni odjem v industriji pomemben z vidika učinkovite in trajnostne rabe energije, je predstavil mag. Igor Steiner, vodja oddelka Energetika in ekologija v podjetju INEA. Poudaril je, da prožnost oziroma zamik porabe pomembna, da ne presegamo dogovorjene moči porabe. S predčasnim ali zamaknjenim odjemom namreč lahko znižamo stroške, saj se izognemo konicam in presežkom porabe. Industrijske peči, talilnice, hladilnice, zamrzovalniki, toplotne črpalke, ventilatorji, HVAC sistemi, polnjenje električnih vozil (AC in V2G), kompromirani zrak z dodatnim zalogovnikom, OVE in hranilniki energije ter bremena, ki delujejo občasno in so prilagodljiva v delovanju, so naprave v industriji, ki so primerne za aktivni odjem. Kombinacija OVE s hranilniki lahko povečata samooskrbnost sistema, tako vire kot hranilnike pa je treba na lokacije dodajati premišljeno in namerno. Cilj je, da energijo, ki bi jo porabljali v najbolj obremenjenem času, prenesemo v manj obremenjeno obdobje oziroma cenejši časovni blok. Čeprav se pogosto na prvi pogled prilagajanje ni možno, pa je treba preveriti tudi možnosti prilagoditve v podpornih procesih.
Politike in spodbude na področju URE in OVE
Novosti na področju obnovljivih virov energije in samooskrbe je predstavil dr. Tomislav Tkalec z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo. Nekatere države nismo na dobri poti pri doseganju ciljev NEPN, je poudaril. Trenutno je NEPN v fazi posodobitve, že konec meseca sledi vključevanje javnosti. V okviru NEPN smo si zastavili višje cilje, kar pomeni, da moramo do 2030 doseči vsaj 30-35 odstotni delež v končni rabi energije. Hkrati plačujemo drugim državam odkup manjkajoče energije, saj ciljev ne dosegamo, torej smo pred velikimi izzivi, je še poudaril. Uvajanje OVE naslavlja tako novi energetski zakon, ki ga Državni zbor sprejema prav danes, ter nedavno sprejeti zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Tako lahko v prihodnosti pričakujemo sončne celice na vseh novogradnjah, najprej na nestanovanjskih, nato pa tudi na stanovanjskih.
Poudaril je tudi, da Borzen odpira razpise, ki bodo namenjeni vlaganjem v obnovljive vire energije. Trenutno je že odprt razpis za gospodinjstva, razpis za nove samooskrbe pa sledi v prihodnjih mesecih. Na Ministrstvu pa je odprt poziv za sončne elektrarne na javnih strehah in parkiriščih. V pripravi so še razpisi za 82 mio eur za uvajanje OVE iz kohezije, spreminja se tudi podporna shema iz OVE in SPTE. Sredstva so na voljo tudi za prenove daljinskih sistemov na OVE, v sklopu švicarskega mehanizma pa so na voljo sredstva za pilotne projekte agrofotovoltaike.
Dotaknil se je še potenciala vetrne energije v Slovenije, kjer so v okviru študij ugotovili, da nimamo neproblematičnih lokacij, saj se večina primernih lokacij umešča v Naturo 2000 ali so preblizu naselij. Kljub temu si država želi razvijati tudi to področje.
Imamo več kot dovolj potenciala za pokritje vseh naših potreb
Dekan Fakultete za elektrotehniko in mednarodni ekspert za fotovoltaiko prof. dr. Marko Topič je v nadaljevanju govoril o tehnoloških novostih integracije fotovoltaike in hranilnikov. Kot je poudaril, da čakanje na razvoj novih tehnologij ni smiselno, saj se je izkazalo, da bo fotovoltaika v osrčju trajnostnega prehoda, še zlasti zato, ker je poceni. K temu prehodu pa ogromno lahko doprinese tudi njihova uporaba v kombinaciji s hranilniki. Po napovedih bomo za uspešen trajnostni prehod do leta 2050 na globalni ravni inštalirali 75 TW sončnih elektrarn, da pa bomo to dosegli, bomo morali proizvodne kapacitete dvigniti s sedanjih 250 GW na leto že v naslednjih štirih oziroma petih letih za 1TW proizvodnje in več kot desetkrat povečati v naslednjih osmih letih. Trenutno je na tem področju nosilec Kitajska, da pa bo možen policetrični razvoj, mora biti Evropa zraven. Le tako bo Evropa lahko ohranila svojo tehnološko in energetsko suverenost ter ostala konkurenčna.
Analiza trga v zadnjih dveh letih kaže, da so sončne elektrarne predstavljale več kot 50 odstotkov novih virov električne energije na globalnem trgu. Poudaril je, da je za pokritje potreb po električni energiji v Sloveniji že gradnja sončnih elektrarn na strehah. Veliko je še prostih kapacitet na fasadah in v agrofotovoltaiki ter na degradiranih zemljiščih.
Sončne elektrarne moramo graditi v kombinaciji s hranilniki, saj moramo imeti na voljo ustrezen energetski miks za čas, ko sonce ne sije. Hkrati moramo imeti ustrezno močno prenosno omrežje za prenos na daljše razdalje. To je podlaga, da bomo po eni strani prenašali energijo, po drugi strani pa presežke lokalno pretvarjali. Tu so tehnologije za proizvodnjo vodika in ostalih energentov, ki bodo kot sintetična goriva nepogrešljivi v zimskem obdobju.
Kot ocenjuje prof. dr. Marko Topič, trenutno stanje tehnologij sončnih elektrarn in ključne izzive prihodnosti na področju fotovoltaike, imajo klasični fotonapetostni silicijevi moduli do 24 odstotni izkoristek, zato je ključni izziv podaljšati življenjsko dobo modulov. Podaljšanje življenjske dobo s 30 let na 50 ali 60 let bo imelo ogromen multiplikativni učinek. Znižata se stroška za vloženo energijo in za uporabo materiala, dodatno pa se izboljša ekološki odtis celotnega življenjskega cikla sončnih elektrarn.
Strm je tudi razvoj tehnologij shranjevanja energije in tudi tu zelo prednjači Kitajska. Litij ne predstavlja več težav, saj se že pojavljajo baterije iz drugih materialov. Temu posledično pa so se tudi že pocenili klasični baterijski sistemi. Pričakujemo pa lahko še številne nadgradnje.
Fotovoltaični moduli so vse bolj modificirani in integrirani v različne stavbe in infrastrukturne objekte, kar pomeni, da iz posameznih niš nastajajo veliki trgi. Med petimi največjimi proizvajalci fotonapetostnih modulov je tudi slovensko podjetje Bisol, ki je prisotno na številnih svetovnih trgih.
Prof. dr. Marko Topič je dejal, da Slovenija potrebuje tako skupinska vlaganja v samooskrbo kot vlaganja v individualne sončne elektrarne, saj potrebujemo aktivni odjem. Pomembno je, da so sončne elektrarne vedno bolj obvladljive v smislu napovedovanja, saj to pomeni tudi vedno bolj stabilne cene in uravnavanje stabilnosti omrežje. Zato bomo potrebovali spremembo regulative in nove poslovne modele.
V okviru investicij v zelene naložbe investitorji ne smejo razmišljati le o investicijah v elektrarne, ampak o obvladovanju celotnega kompleksnega energetskega sistema. To bo optimalna rešitev za dvig naše samozadostnosti. Po drugi strani pa je tu velika poslovna priložnost na področju agregatorjev
Konkurenčno prednost pred Kitajsko lahko ohranimo le z inovativnimi in boljšimi rešitvami. Evropa bi morala izboljšati učinkovitost odločanja in krepiti tehnološko suverenost. Hkrati je ljudem treba sporočiti, da moramo vsi prispevati za blagostanje, kot ga imamo.
Kot je zaključil, morajo v Sloveniji iti spodbude v kombinaciji sončnih elektrarn s hranilniki za gospodinjstva. Potencial Slovenije za celoten trg pa je rast velikih sončnih elektrarn. Prepričan je, da bomo s sončnimi elektrarnami lahko doprinesli k ciljem zelenega prehoda. Najprej moramo doseči cilj za leto 2020 in glede na hitrost izgradnje sončne elektrarne je to edina opcija, da doprinesemo k ciljem zelenega prehoda.
Voda teče, nič ne reče
Podpredsednik Zveza društev MHE Slovenije Anton Koselj je v svojem prispevku poudaril, da v Sloveniji velikokrat pozabljamo na potencial malih hidro elektrarn (MHE). Slovenija je bogata z vodnimi viri, v praksi pa se kaže, da z njimi ne gospodarimo racionalno. Tako nam prehitro odteče v nižje predele in čez državno mejo. V Sloveniji imamo 500 obratujočih MHE, njihova instalirana moč je okoli 134 MW, srednja letna proizvodnja pa znaša okoli 500 GWh električne energije. Lahko pa bi jih imeli še več, saj je naš vodni potencial izkoriščen približno 50 odstotno. MHE spadajo med najbolj stabilne in stalne vire električne energije ter med najbolj čiste in okoljsko sprejemljive vire za proizvodnjo električne energije. Njihova proizvodnja je odvisna od izdatnosti padavin, napoved proizvodnje za naslednji dan pa zanesljiva. Kot je dejal, je bil razmah gradnje MHE v Sloveniji v letih od 1985 do 1994. Največjo težavo je predstavljala pomanjkljiva zakonodaja. V času približevanja EU se je zakonodaja spremenila in v tem obdobju je bilo zgrajenih zelo malo MHE, a so jih investitorji zgradili v sodobni tehnologiji in z upoštevanjem okoljevarstvene stroke. S takšnim pristopom je bilo primerno obnovljenih tudi precej starih MHE.
Po njegovem mnenju bi v naslednjih desetih letih z izgradnjo MHE lahko zagotovili bistveno povečanje deleža OVE. Okoljsko sprejemljivih je okoli 300 lokacij MHE z instalirano močjo 120 MW in srednjo letno proizvodnjo okoli 520 GWh. S tem bi delež OVE povečali za okoli štiri odstotke. MHE izkazujejo mnoge ugodne lastnosti, zaradi katerih bi morale dobiti vidnejšo vlogo v zagotavljanju proizvodnje električne energije. Med drugim so glede na dobro stanje tehnike enostavne za izdelavo, stroški vzdrževanja so nizki, delujejo avtomatizirano, izkazuje se zasebni interes za financiranje in konec koncev imamo v Sloveniji na voljo znanje in dolgoletne izkušnje. Ker pa se gradijo na odročnih krajih, s tem širimo elektrodistribucijsko omrežje in ugodno vplivajo na boljše napetostne razmere. V združenju zagovarjajo izkoriščanje sinergije vseh virov električne energije, ki zagotavljajo okoljsko sprejemljivost današnjega časa. Deleži posameznih energentov pa naj bodo racionalno uravnoteženi v smislu zagotavljanja pokrivanja elektroenergetske bilance in uresničevanja narodnogospodarskega vidika.
Trajnostni prehod energetike je tehnološko možen in rešljiv
Generalni direktor DEM mag. Damjan Seme je predstavil strateško- razvojne projekte DEM, in sicer rekonstrukcijo HE Formin, ČHE Kozjak, sončne elektrarne na brežinah dovodnih in odvodnih kanalih HE Zlatoličje in Formin ter drugih lokacijah, projekte vetrnih elektrarn, pilotno geotermalno elektrarno Čentiba in strategijo upravljanja s sedimenti. Po njegovem mnenju zaradi izzivov zelenega prehoda potreba po električni energiji v Sloveniji narašča tudi zaradi uporabe spremenjenega tipa ogrevanja in rasti e-mobilnosti. Umeščanje novih večjih proizvodnih enot traja več let do pridobitve gradbenega dovoljenja, srečujemo pa se z izzivi razpršene naseljenosti in umeščanjem novih kapacitet v prostor. To nas sili v iskanje rešitev, kot so gradnja večjih hranilnikov za prilagajanje odjemu oziroma zagotavljanje stabilnosti elektroenergetskega sistema. Ob tem je še posebej izpostavil problematiko shranjevanja električne energije na dnevnem, mesečnem, sezonskem obdobju. NEPN predvideva intenziven razvoj rešitev za shranjevanje energije, trenutno pa je finančno najugodnejša tehnologija za to ČHE, ki so v primerjavi z baterijami trajnejše in okoljsko sprejemljivejše. V nadaljevanju je podrobneje predstavil ČHE Kozjak, kjer so trenutno v teku izdelava novelacije idejnega projekta, vse strokovne podlage elaborati in študije, ki so potrebne za PVO. V pripravi pa je tudi dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja. Terminsko je predvidena pridobitev gradbenega dovoljenja leta 2026 in izgradnja v letu 2030. Kot je zaključil, mora Slovenija zagotoviti lastne klasične enote za zanesljivost in stabilnost obratovanja elektroenergetskega sistema, zato je nujno spodbujanje gradnje večjih hranilnikov s ciljem stabilnosti oskrbe. ČHE so tehnološko preizkušen in ekonomsko dokaj ugoden način shranjevanja energije, zato je treba začeti vlaganja in raziskave v nove lokacije ČHE, saj je postopek umeščanja zelo dolgotrajen.
Primer uvajanja OVE in ukrepov URE v industriji je predstavil Primož Flis iz podjetja Resalta, ki je družbi Weiler Abrasives EMEA celovito prenovilo prezračevalni sistem. Namestili so dve klimatski napravi, ki proizvodni hali na lokaciji Weiler v Mariboru zagotavljata 60.000 kubičnih metrov zraka na uro. Vgradili so nov hladilni agregat z močjo 600 kW, ki zagotavlja večjo energetsko učinkovitost in zanesljivost, izboljšala pa se je tudi regulacija temperature in vlage v prostoru. S tem so prihranili pri ogrevanju in hlajenju zraka. Na strehah šestih objektov so postavili sončne elektrarne s skupno močjo 800 kW in pričakovano letno proizvodnjo 830 MWh. Celovita energetska rešitev bo družbi Weiler Abrasives EMEA pomagala doseči dolgoročne prihranke pri učinkovitosti in omogočila, da bodo njeni stroški energije v prihodnosti predvidljivi.
Pred odmorom sta Mladen Oljača in David Germovšek iz družbe GEN-I spregovorila o priložnosti za samooskrbo in izplačilo viškov tudi po net-meteringu. V družbi so prepoznali potrebo po inovativnem pristopu k samooskrbi z električno energijo in se odločili, da vsem, ki želijo soustvarjati zeleno prihodnost, to omogočijo z novim modelom, ki lastnikom sončnih elektrarn, zgrajenih po uvedbi nove sheme, omogoča odkup viškov električne energije v obliki dobropisa, ki jim zniža višino računa za električno energijo. Nov model hkrati omogoča, da z upravljanjem svojega odjema električne energije odjemalci postanejo aktivnejši soustvarjalci zelene prihodnosti. Novi produkt temelji na 15-minutnih obračunskih intervalih, kar omogoča natančnejši in pravičnejši obračun električne energije na mesečni ravni.
Tisti, ki nimajo možnosti postavitve lastne elektrarne, se lahko priključijo tudi v samooskrbne sončne skupnosti. Prednosti za končnega odjemalca so v tem, da ne potrebuje ustrezne površine, postopek je enostaven, investicija ni potrebna, kljub temu pa prihrani na računu za električno energijo. Dejansko so tako samooskrbne skupnosti najbolj enakopravna oblika koriščenja sončnega vira. V nadaljevanju sta podrobneje predstavila, kako deluje takšna samooskrbna skupnost in sicer na primeru njihove največje med petimi sončnimi elektrarnami, ki sestavljajo Sončno skupnost Ajdovščina. Kot sta poudarila ob koncu, je omrežnina nekaj, kar morajo dobavitelji sprejeti in najti optimalno rešitev, da bomo lahko nadaljevali zeleni prehod.
Omizje: Integrirani pristopi prinašajo prihranke in dekarbonizacijo
Sledila je razprava, ki jo je usmerjala moderatorka Mojca Černelč Koprivnikar, pri kateri so sodelovali Uroš Blažica, mag. Igor Steiner in dr. Vlasta Krmelj. Blažica je izpostavil, da dokler napredni uporabniki razmišljajo o prilagajanju odjema, gremo v pravi smeri, vendar elektrifikacija in dekarbonizacija potrebujeta premišljene vložke, je dodal Steiner.
Dotaknili so se zanesljivosti obnovljivih virov energije, še posebej v zimskem času, ko ti niso na voljo, vendar dr. Krmeljeva verjame, da se tudi pozimi lahko 100-odstotno zanašamo na OVE. Upravljanje z energijo pa za napredne uporabnike ni več enostavno niti v gospodinjstvih, medtem dodaja Steiner, še manj pa v industriji, kjer je potreben energetski menedžment ter digitalna orodja oziroma sistemi, ki bodo porabo lahko upravljali.
Izpostavili so tudi problematiko energetsko intenzivne proizvodnje, ki bo imela povečane stroške zaradi novega sistema omrežnin. Blažica meni, da ti stroški industrije ne bodo pregnali v ZDA ali Azijo, medtem ko Steiner priznava, da imajo ponekod bolj konkurenčne pogoje. Dr. Krmeljeva pa je izpostavila še izzive Evrope in gospodarstva, ki bo morala najti rešitve tako za podnebne spremembe kot pomanjkanje virov.
V razpravi so izpostavili še nove poslovne modele in sodelovanje med različnimi deležniki, kot so denimo industrija in lokalna skupnost. Med ključnimi poudarki je bilo poznavanje tematike ter predvsem kadrovska vprašanja, saj opažajo tako pomanjkanje ozaveščenosti na tem področju, da bi se odjemalci več vključevali v te sisteme, kot kadrovski problem v industriji.
O izzivih in rešitvah
Zaključni del dneva so namenili razpravam. O zelenih virih energije in izzivih v praksi sta se z moderatorko Mojco Černelč Koprivnikar pogovarjala Blaž Jantol iz družbe Interenergo in mag. Djordje Žebeljan iz Holdinga Slovenske elektrarne. Jantol je na področju izzivov zelene energetike opozoril na ovire pri dolgotrajnosti postopkov umeščanja in izpostavil problematiko diverzifikacije virov ter nujnost ozaveščanja. Žebeljan pa je poudaril, da poleg pogovora o izzivih pogreša pogovor o rešitvah. Sogovornika sta poudarila, da bi predvsem potrebovali sodelovanje vseh akterjev, vendar se na področju umeščanja obnovljivih virov energije vse prepogosto projekti ustavljajo zaradi posameznih interesov, ki projektom nasprotujejo. Žebeljan je dodal, da do neusklajenosti prihaja že na ravni države, ko projekti niso usklajeni z državnimi deležniki, preden pridejo do javne obravnave. Poudaril je, da investitorji, kljub svojim interesom niso vsiljivci, ampak prinašajo vire energije v prostor, zeleni prehod pa brez investitorjev ne bo izvedljiv.
Izkušnje iz tujine medtem kažejo, da je denimo pogosto pridobivanje dovoljenj mnogo hitrejše kot v Sloveniji, Jantol predstavi izkušnje družba Interenergo. Tako so denimo v minulem letu na lokaciji pod Velebitom lahko postavili hkrati sončno in vetrno elektrarno. Umeščanje OVE v prostor je v tujini na drugem nivoju.
Dobro izkušnjo pa imajo v HSE s sončno elektrarno Prapretno nad Trbovljami, na opuščenih rudniških površinah. Gre za degradirane površine, ki so jih spremenili prostor, ki omogoča korist za širše dobro.
Vsak deležnik mora narediti svoj del domače naloge
Konferenca se je zaključila z okroglo mizo, na kateri so sodelovali mag. Miran Gajšek z Ministrstva za naravne vire in prostor, Direktor družbe Geoplin plinovodi Marjan Eberlinc, pomočnik direktorja področja za upravljanje s sredstvi in projekti v Elesu dr. Uroš Kerin, ELES, generalni direktor HSE dr. Tomaž Štokelj in dr. Tomislav Tkalec z Ministrstva za okolje,
podnebje in energijo.
Glede najnovejših trendov v naložbah v OVE in njihovem vplivu na pospeševanje prehoda na OVE je dr. Tomaž Štokelj povedal, da so ti po državah lahko zelo različni. V naši regiji moramo v prostor umestiti vse, kar se da. Če smo že vse umestili, je premalo. Teoretično je vse možno, v praksi pa je bistveno drugače. Dejstvo je, da rabimo pravo mešanico virov. Za to v HSE delajo več projektov, tudi ČHE in ostale tehnologije. Zagnali so investicijski cikel, da se vzpostavi čim več tehnologij in virov. Dejstvo pa je, da nobena tehnologija nima vpliva na okolje in lokalno prebivalstvo mora od teh investicij nekaj imeti. Glavni razlog za nasprotovanje javnosti projektu je po njegovem mnenju to, da v Sloveniji že dolgo ni bilo težav z oskrbo. Javnost mora razumeti, da elektrika ni samoumevna, ampak moramo imeti objekte za proizvodnjo električne energije. Glede na ceno električne energije pa danes investicije brez subvencije ni mogoče izpeljati, ker se ekonomika ne izide.
Marjan Eberlinc je dejal, da je ravno tako kot ostale tehnologije tudi vodikova usmerjena dolgoročno, zato ne smemo le opazovati, kaj se bo zgodilo. Potek razvoja je v nekaterih evropskih državah namreč zelo intenziven, so tudi novi projekti, marsikateri plinovod je v gradnji, zato je treba iskati neko ravnovesje. Je kar nekaj ekonomskih in tehničnih zahtev. Predvsem pa moramo imeti vedno pred očmi varnost, tveganje in zanesljivost dobave. Točka preloma se bo zgodila, ko bomo morali nadgrajevati obstoječi sistem in se bo vodik pojavil v sistemu. Čakajo nas dolgoročni procesi, izzivov pa je vseh vrst: od tehničnih, tehnoloških in ekonomskih, pa tudi dobaviteljska veriga mora delovati v celoti.
Omrežja so tista, ki bodo morala prenesti vse te investicije v OVE in po besedah dr. Uroša Kerina je največji zalogaj je seznam predvidenih investicij , saj je težko oceniti, katere se bodo realizirale, saj so pogoji jutri lahko popolnoma drugačni. Kot je dejal, vse nove investicije v OVE prenosnemu omrežju pomagajo, saj pravzaprav razbremenjujejo omrežje. Na drugi strani pa so projekti, kamor mora ELES daljnovod pripeljati. Zato je konsenz z investitorjem zelo pomemben.
Glede umeščanja investicij v prostor je mag. Miran Gajšek dejal, da so ključni za uspeh popolnoma jasna politična odločitev in profesionalno delo v administraciji in pri investitorjih. V ta namen imajo sklicane koordinacijske sestanke vseh deležnikov, ki sodelujejo pri umeščanju, da se seznanijo s tem, kje je trenutno postopek. Treba se je dobro pripraviti na javne razgrnitve in okoljske organizacije, da lahko podajo vse relevantne informacije. Druga stvar pa je, da je na podlagi pobud treba opredeliti prioritete. Težave pri umeščanju pa povzroča tudi zakonodaja, upoštevati pa moramo tudi specifičnosti naše države. Ključno je, da vsi deležniki govorijo isti jezik. Cilj te vlade je, da do pomladi 2026 čim več DPN konča čim prej. Ob tem je še poudaril, Slovenija ni edina država, kjer bi se pojavljale težave pri umeščanju v prostor, ampak se to dogaja tudi drugod po EU.
Dr. Tomislav Tkalec je povedal, da je bila država v zadnjih 15 oziroma 20 letih proaktivna pri umeščanju objektov v prostor in so to vlogo prevzeli investitorji in lokacije niso bile prav dobro izbrane, zato je v večini primerov prihajalo do problemov. In to poskušajo z novo zakonodajo nasloviti, da vidijo, kje so prioritetne točke za umeščanje novih naprav v prostor, ki bi bile sprejemljive in v pomoč investitorjem. Govoriti je treba isti jezik, ki je transparenten in profesionalen, moramo pa biti ciljno usmerjeni. Želja je, da v roku nekaj let, pridemo do bolj stabilnega in predvidljivega okolja, da ne bi ponavljali starih napak in bo sektor OVE rastel.
Sogovorniki so se strinjali, da je pri umeščanju v prostor treba upoštevati strokovnjake s posameznih področij ter evropsko in slovensko zakonodajo, saj le tako lahko prideš do cilja. Morajo pa biti aktivni tudi investitorji in narediti svoj del. Svojo nalogo morajo narediti vsi deležniki, ki sodelujejo v procesu, saj bomo samo tako uspešni tako na kratkoročni kot na dolgoročni poti. Ne bo pa prišlo do sprememb čez noč, saj je energetika dolgoročen proces.