V okviru 14. konference slovenskih elektroenergetikov so udeleženci včeraj lahko prisluhnili panelni razpravi o energetski strategiji Slovenije v luči evropskih direktiv in lastnih možnosti.
Najprej je beseda tekla o obveznosti Slovenije v energetski uniji in v strateških dokumentih. Državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo (MzI) mag. Bojan Kumer je izpostavil, da imajo na ministrstvu na področju energetike v letošnjem letu tri glavne izzive: novelo energetskega zakona EZ-1 B, v katerega prenašajo še zadnje obveznosti predhodno sprejetih direktiv. S tem v zvezi so nekaj podzakonskih aktov, ki bodo začrtali smer na nekaterih področjih, v preteklih šestih mesecih že uspeli uskladiti. Drugi izziv je nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki bo veliko bolj pomemben, kot so se na MzI zavedali pred letom dni. Država si bo v njem zastavila cilje glede OVE in URE ter izpustov do leta 2030. Kakšen bo cilj za OVE – 27, 37 oziroma trenutno dogovorjenih 32 odstotkov na ravni celotne EU – je še stvar pogajanj med Evropsko komisijo in Slovenijo, bo pa vsekakor hud zalogaj ter bo imel finančne posledice, če cilja ne bomo dosegli. Ne samo v letu 2030, ampak celo v vmesnih letih. Tretji izziv, ki se ne dotika toliko same elektroenergetike, pa obsega področja od rudarstva do agencije za radioaktivne odpadke.
Kot je poudaril, elektroenergetika dobiva dve funkciji, ki jih še nikoli prej ni imela. Ves promet gre v elektrifikacijo, po električnih omrežjih pa se bodo v bodoče pretakale ne samo elektrika, ampak tudi informacije. Omrežje je bilo v preteklosti dobro zasnovano in je dobro vzdrževano, vendar nas to ne sme uspavati. Če želimo tudi v prihodnosti žeti dobre rezultate, moramo danes sprejemati dobre odločitve in ukrepati. Časa za strokovne razprave počasi zmanjkuje in moramo ukrepati.
S povezovanjem lahko dosežemo ambiciozne cilje
V okviru drugega sklopa na temo glavnih smeri energetske strategije je generalni direktor direktorata za energijo mag. Hinko Šolinc zbranim predstavil obveznosti Slovenije v energetski uniji. V okviru le-te je bila sprejeta strategija o upravljanju energetske unije, ki določa, kaj moramo narediti, kako moramo načrtovati in poročati o stanju na celem področju energetike. Roki za prenos direktiv, ki so bile v okviru te strategije spremenjene, dopolnjene ali že veljavne so različni, do leta 2021 pa bo treba v nacionalno zakonodajo prenesti vse. Obseg sprememb, ki morajo biti prenesene, je odvisen od posamezne evropske direktive. Kot je že znano, moramo do konca letošnjega leta sprejeti NEPN in pripraviti Dolgoročno strategijo zmanjševanja emisij do leta 2050 ter še dva akcijska načrta, ki sta že sprejeta in ju je treba samo novelirati. In sicer načrt za skoraj nič-energijske stavbe in Dolgoročno strategijo energetske prenove stavb, ki ju bodo združili v en dokument. Glede osnutka NEPN, ki je bil Evropski komisiji že poslan, pa mora zdaj Slovenija v roku enega meseca podati pojasnila na pripombe komisije. Temu bodo sledila pogajanja o konkretnih ciljih. Dokument bo nato posodobljen, potem pa bo treba narediti še okoljsko poročilo in celovito presojo vplivov na okolje. Dokument moramo na ravni vlade sprejeti še letos.
Naslednja obveznost je EKS, ki je že bil v javni obravnavi, sedaj pa čaka, da ga dopolnimo s cilji za 2040 in 2060, ki bodo temeljili na osnovi ciljev za 2030, za katere podlage trenutno pripravlja konzorcij pod vodstvom IJS. Kot je izpostavil glede OVE, je za leto 2020 cilj na ravni EU 20 odstotkov bruto končne porabe energije. Pri doseganju ciljev, ki so sicer po državah članicah EU zastavljeni različno, pa se po posameznih državah pojavljajo težave, saj poraba energije narašča. V Sloveniji je delež OVE zaradi rasti porabe električne energije leta 2014 začel padati in novih elektrarn iz OVE nismo odprli. Pri toploti je Slovenija krepko nad ciljem, naraščanje se je ustavilo zaradi učinkovite rabe energije, sploh zaradi ukrepov pri stavbah. Pri prometu pa se v preteklih letih ni veliko dogajalo, se pa to počasi spreminja. Vendar pa se z današnjimi tehnologijami ne bo dalo veliko narediti.
Dr. Boris Sučić iz IJS je predstavil izhodišča za pripravo NEPN, skupaj z njim pa naj bi do konca leta dokončali tudi Dolgoročno strategijo za nizke emisije. Želja IJS je predlagati ambiciozne, vendar dosegljive cilje do leta 2030, pri čemer pa je potrebno usklajeno delovanje vseh akterjev. Jedro je izboljšanje energetske učinkovitosti, hrbtenica bodočega sistema pa je omrežje za distribucijo električne energije. Vedeti moramo, da z obstoječimi pristopi ne bomo mogli doseči ambicioznih ciljev, negotovost za prihodnost pa je velika. Velik del problema, s katerim se ukvarjajo pri postavljanju ciljev OVE sta promet in emisije iz prometa. Kar se tiče nacionalnega cilja zmanjševanja toplogrednih plinov, tega zaenkrat dosegamo, do leta 2030 pa je pred nami še ogromno izzivov. Tudi cilj URE do leta 2020 ni ogrožen in verjetno tudi za 2030 ne bo. Drugače pa je pri doseganju cilja OVE, kjer zaostajamo, za kar je več razlogov: sprejete odločitve se ne izvajajo, nove elektrarne se ne gradijo. Zaostajamo kljub temu, da smo dolga leta pridno delali in veliko naredili, je poudaril dr. Boris Sučić. IJS se zavzema za sektorske cilje in pri tem skuša zelo jasno izpostaviti naše dobre strani. Pri ogrevanju in hlajenju dosegamo in celo presegamo cilje, pri električni energiji smo zelo visoko. Pri prometu pa se bomo kljub izvajanju tistega, kar smo že sprejeli, srečevali s težavami, rešitve pa bomo morali iskati v drugih sektorjih. Na IJS so ugotovili, da bi v primeru upoštevanja scenarija z obstoječimi ukrepi leta 2020 imeli 22,8-odstotni delež OVE, z dodatnimi ukrepi pa 25,6-odstotnega. Ključni izziv prihodnosti pa je iz faze zavračanja in nezaupanja priti v fazo sistematičnega izvajanja. Potrebno je zaupanje v stroko, v znanost in povezovanje z industrijo, s čimer bomo lahko naredili veliko. Pred nami so veliki izzivi in, če bomo pravilno reagirali in zastavili cilje, nam bo leta 2030 lažje in bomo lahko dosegli tudi zelo ambiciozne cilje do leta 2050.
Za prehod v nizkoogljično družbo je treba aktivirati vse deležnike
V tretjem sklopu je predsednik uprave Elektra Ljubljana mag. Andrej Ribič podal svoj pogled distribucijskih podjetij na umeščanje infrastrukturnih objektov v prostor. Kot je izpostavil, je distribucijsko omrežje pred velikimi spremembami, saj bo nosilo vse posledice dogajanja in trendov, ki se nakazujejo. Slovenija izvaja evropsko okoljsko politiko in se mora držati pravnih okvirov, zato je potrebna podpora domače politike in enotnost. Kot je poudaril, omrežje gradijo zaradi uporabnikov, ki dobivajo aktivnejšo vlogo, v omrežje pa se priključuje tudi vedno več novih naprav in virov. So pa distribucijska podjetja med letoma 2013 in 2018 pokablila precej svojega omrežja. Sprejet je bil desetletni razvojni načrt distribucijskega omrežja, ki bo stal 1,3 milijarde evrov. Načrt že sedaj ne zadošča za širitev omrežja in za zmanjševanje razkoraka med potrebami in razvojnim načrtom bi potrebovali vsaj še dodatnih 50 milijonov evrov na leto. Treba bo povečati fizični obseg izgradnje omrežja, kar bo glede na omejitve pri umeščanju elektroenergetskih objektov v prostor tudi predstavljalo velik izziv. Težave predstavlja predvsem Natura 2000, ki zajema 37,46 odstotka površine Slovenije. Prav tako so problematični postopki pridobivanja služnosti, kar je predpogoj za pravico graditi, in velik problem predstavljajo civilne iniciative, zaradi česar se izgubljajo leta. Kot je zaključil, je pri snovanju energetske politike potreben širok konsenz med politiko, stroko, odjemalci in javnostjo.
O vplivih okolja na razvoj slovenske elektroenergetike je spregovoril izvedenec za pripravo gradenj v Elesu mag. Aleš Kregar. Kot je dejal, je lastnost številnih energetskih dokumentov ta, da so neusklajeni in presplošni. Če pa želimo preiti v nizkoogljično družbo, moramo nujno doseči nacionalni ali družbeni dogovor, celotna družba pa mora nato sprejeti odgovornost za te odločitve in njene posledice. Trenutno pa javnost, varstveni resor in nevladne organizacije gledajo na potrebno zakonodajo vsak iz svojega stališča. Energetska strokovna javnost pa želi kakovostno oskrbo z energijo. Stičišče interesov bi morali združiti v nek skupni cilj, ki bo sprejemljiv za vse skupine deležnikov. Najprej pa je treba na nacionalni ravni doreči, kaj želimo, znotraj energetike doseči skupni imenovalec, se opredeliti do stopnje samozadostnosti. Strokovna združenja in predstavniki elektroenergetskih podjetij zavzeti jasna stališča glede tega in jih zagovarjati v javnosti. Javnost je treba seznaniti s koristmi elektroenergetskega sistema in pripadajočih omrežij. Treba je usposobiti vse deležnike z namenom ustvarjanja in ohranjanja zaupanja ter stalno sodelovati z njimi. Splošno javnost pa je treba usmeriti v prilagajanje potreb podnebnim spremembam. Nujno je treba sprejeti različno porazdelitev infrastrukture, da družba deluje, saj mora vsaka skupnost prevzeti svojo obremenitev. Na strani energetike bo veliko treba narediti, da se javnost in vse druge deležnike seznani z možnostmi oskrbe z električno energijo, še posebej iz OVE in kakšne posledice to prinaša.
Ob koncu srečanja so udeleženci lahko prisluhnili še strokovnim mnenjem po različnih energetskih sektorjih. Bojan Kuzmič iz Agencije za energijo je predstavil pričakovane nove vloge energetskega regulatorja. Alojz Poredoš iz Združenja za energetiko je izpostavil vlogo in pomen daljinske energetike pri doseganju ciljev OVE. Tomaž Žagar iz GEN-I je spregovoril o problematiki razvoja nizkoogljične družbe pri čemer je izpostavil pomembno vlogo jedrske energije, ki bo pripomogla k nizkoogljičnosti. Prof. dr. Maks Babuder pa je predstavil pogled EIMV na bodočo energetiko, zlasti elektroenergetiko.