Zeleni prehod brez realnih temeljev
Mervar uvodoma opozori na najpogosteje spregledano dejstvo energetske prihodnosti: »Brezogljične družbe ni, ne obstaja.» Kot pravi, gre za veliko laž. Ogljična nevtralnost do leta 2050 po njegovih besedah v praksi ni dosegljiva, saj trenutno nimamo rešitev za dolgoročno shranjevanje viškov energije iz obnovljivih virov. Težava ni v proizvodnji, temveč v tem, kako energijo iz sončnih in vetrnih elektrarn shraniti od poletja do zime. Pri tem opozori, da »več kot hraniš elektrike, večje so izgube – pa naj bo to v baterijskih hranilnikih, črpalnih hidroelektrarnah ali v zelenem vodiku.«
Mervar prav tako ne skriva razočaranja nad pomanjkanjem večjih investicij v obnovljive vire v Sloveniji, kjer trenutno ni v gradnji niti enega velikega projekta. »Ker v Sloveniji ne bi nihče ničesar imel v svoji okolici, vsi pa bi imeli elektriko ves čas. Po možnosti celo zastonj,» je bil kritičen do odnosa javnosti.
JEK 2 ne bo prinesel nižjih cen elektrike
Čeprav projekt JEK 2 podpira kot pomembnega za energetsko samozadostnost v kriznih razmerah, Mervar ostro zavrača predstavo, da bo nova nuklearka pocenila elektriko. »Samo nasmehnem se, ko slišim, da bo JEK 2 pocenila električno energijo. Ne more je poceniti. Večina ljudi v Sloveniji se tega ne zaveda,« je bil neposreden.
Opozarja tudi, da bodo visoki stroški investicije in financiranja zahtevali dolgoročno strateško razpravo o vlogi države in delitvi tveganj. Sam bi projekt podprl z vključitvijo strateškega partnerja. Pričakovani datum prve proizvodnje iz JEK 2 – po optimističnem scenariju – postavlja šele v leto 2044, pri čemer spomni, da je treba najprej prestaviti regionalno transformatorsko postajo in deset daljnovodov, kar bo samo zase trajalo do osem let.
Distribucijsko omrežje kot največja šibka točka
Mervar poudarja, da je slovensko prenosno omrežje med najsodobnejšimi in najbolj povezanimi v Evropi, a pravi izziv predstavlja distribucijska raven. Na njej so v naslednjem desetletju predvidene investicije do štirih milijard evrov. Ob tem opozori: »Ocenjujem sicer, da bo investicij manj kot za štiri milijarde evrov, saj so morda nekatere načrtovane investicije predimenzionirane.«
Ko gre za priključevanje novih sončnih elektrarn, Mervar opozarja na nevarnost neracionalne porabe javnih sredstev: »Če se na primer posameznik na nekem območju odloči, da bi rad zgradil sončno elektrarno, stanje v omrežju pa tega ne dopušča, ne moremo govoriti o racionalni porabi javnih sredstev.«
Sončne elektrarne: med investicijskim tveganjem in cenovnim šokom
Velik del intervjuja Mervar nameni analizi ekonomike sončnih elektrarn. Po njegovem trenutne tržne cene elektrike pomenijo resno tveganje za investitorje. »Bojim se, da bo za lastnike sončnih elektrarn in tiste, ki bodo to šele postali, bistveno večji šok od omrežnin velik padec cen elektrike na trgu.« Meni, da bo zaradi tega večina projektov brez subvencij postala ekonomsko vprašljiva.
Za konec izpostavi ključno dilemo slovenskega elektroenergetskega sistema: »Ali tvegamo in povečujemo uvozno odvisnost ali pa poskušamo biti čim manj uvozno odvisni – to je strateško politično vprašanje, na katerega mora odgovoriti politika,« pravi. Njegovo temeljno sporočilo pa ostaja jasno: brez realnega pogleda na omrežje, investicijska tveganja in infrastrukturne omejitve bo zeleni prehod obstal.
Celoten intervju si lahko preberete tukaj.