Konferenca energije na kvadrat E2ZS, na kateri so gostje iz tujine spregovorili o aktualnih globalnih trendih na področju zagotavljanja zanesljive oskrbe z energijo, slišali pa smo tudi dosedanje izkušnje in prihodnje načrte nemškega elektrogospodarstva in elektroindustrije, je bila zasnovana kot edinstvena platforma, kjer se bodo srečevali vsi ključni deležniki iz politike, stroke in akademske sfere, ki soustvarjajo sedanjost in prihodnost energetike v Sloveniji, hkrati pa bo priložnost za seznanitev z izkušnjami in pogledi različnih svetovnih in evropskih energetskih združenj in organizacij. Letošnjega prvega srečanja, ki naj bi prerasel v tradicionalna, se je udeležilo okoli 120 predstavnikov iz različnih podjetij, na dnevnem redu pa so bila vprašanja povezana z elektrifikacijo in izzivi e-desetletja, razogljičenjem in pomenom jedrske energije v teh procesih ter pogledi Nemčije na prihodnji razvoj evropske in svetovne energetike.
Uvodoma je generalni sekretar evropskega združenja elektro industrije Eurelectric Kristian Ruby izpostavil, da smo v desetletju pomembnih odločitev, pri čemer se v luči bližajočih se evropskih volitev odpira tudi vprašanje, kako naprej. Zadeve se zelo hitro spreminjajo in potekajo hitreje kot smo bili doslej navajeni, pri čemer se soočamo z naraščanjem števila vojnih žarišč, podnebnimi spremembami in hitro rastjo azijskega gospodarstva. Kot je dejal, smo pred leti postavili dobra izhodišča za želeno spremembo evropske družbe. Tako že 73 odstotkov vse električne energije pridobivamo iz nizkoogljičnih virov, kar drugače rečeno pomeni, da smo našli pravo pot, kako razogljičiti energetski sektor, zdaj pa je na nas, da elektrificiramo tudi druge panoge. Potrditev, da že živimo v desetletju prodora električne energije, je naraščajoči delež obnovljivih virov energije, rast števila e-vozil in toplotnih črpalk, pri čemer pa nas čaka odgovorna naloga, da postavimo zmogljivo omrežje in zagotovimo zanesljivo in konkurenčno oskrbo z električno energijo ne le za to desetletje, ampak za naslednje stoletje. Ob tem je opozoril, da se ne bi smelo zgoditi, da bi dosedanjo veliko energetsko odvisnost od ruskih energentov zamenjali za odvisnost od Kitajske, ki že prevzema svetovno pobudo ne le glede obnovljivih virov in električnih vozil, temveč tudi na drugih mejnih področjih. Poudaril je še, da z vse večjo elektrifikacijo družbe narašča tudi pomen zagotavljanja zanesljivosti dobave in s tem tudi prilagodljivih rešitev, novih tehnologij, kot so vodikove, in jedrske energije.
O tem, kakšni so trenutne razmere v Nemčiji in kaj nameravajo v prihodnje, je v nadaljevanju spregovoril dr. Carsten Rollle, vodja področja energetike in podnebje pri zveznem združenju nemške industrije v Berlinu in izvršni direktor nemškega Svetovnega energetskega sveta, ki je poudaril, da se Nemčija srečuje s številnimi izzivi, saj na številnih področjih še zaostaja za zastavljenimi cilji., ki so sicer še ambicioznejši od evropskih. Tako naj bi emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšali za 65 odstotkov (lani je ta delež znašal dobrih 46 odstotkov) in do leta 2025 postali že ogljično nevtralni, delež obnovljivih virov energije pa v končni rabi energije do leta 2050 povečali na 60 odstotkov (lani 22 odstotkov) ter energetsko učinkovitost do leta 2030 glede na leto 2008 povečali za 30 odstotkov (lani 25 odstotkov). Nemčija je sicer lani proizvedla 508,5 TWh električne energije, od tega 53 odstotkov iz obnovljivih virov, 28 odstotkov so prispevale termoelektrarne na premog in 16 plinske elektrarne. Kljub določenim težavam naj bi po njegovih besedah zanesljivost oskrbe v Nemčiji ostala visoka, v prihodnje pa veliko upov polagajo tudi v vodikove tehnologije, ki naj bi nadomestile uporabo zemeljskega plina. Bo pa zeleni prehod terjal velike investicije, ki naj bi do leta 2030 dosegle kar 860 milijard evrov, od tega 50 milijard v industrijo, 415 v obnovljive vire in omrežje, 175 v energetsko sanacijo stavb in 220 milijard v e-mobilnost in javni promet. Projekcije sicer kažejo, da bodo energetski stroški v Nemčiji tudi po letu 2030 ostali precej višji v primerjavi z glavnimi konkurenčnimi državami, med prednostnimi nalogami do konca desetletja pa Nemci izpostavljajo zagotovitev ustrezne evropske infrastrukture za elektrifikacijo industrije, poenostavitev in pohitritev postopkov za uvajanje novih tehnologij, vzpostavitev pogojev za večjo vključitev zasebnega kapitala v izvajanje naložb, zagotovitev konkurenčnih cen, ustrezno preoblikovanje davčne politike povezane z emisijami ter vzpostavitev trga zelenih produktov.
Dr. William D'haeseleer iz Katoliška univerza Leuven in predsedujoči WEC Belgije je v svoji predstavitvi izpostavil vprašanje, ali je EU z vse večjim zaostrovanjem ciljev na pravi poti oziroma, če smo se res ustrezno lotili izpolnjevanja tako imenovane energetske trileme. Osnovni cilj EU je razogličenje družbe do leta 2050, pri čemer pa so po njegovem mnenju srečujemo s prevelikim številom različnih ciljev. Prav tako tudi ni povsem jasno, kako hitro naj bi izvedli ta prehod, saj si je denimo EU zadala razogličenje doseči že do srede tega stoletja, Kitajska omenja letnico 2060, Indija leto 2070, cela vrsta drugih držav sveta pa končnega roka še sploh ni postavila. Pri postavljanju ciljev v EU bi se zato morali zavedati, da gre v primeru onesnaževanja za globalni problem in se ga tako tudi lotiti, čeprav ima EU glede tega zgodovinsko odgovornost in mora biti zgled ter ustvariti ustrezne pogoje, da ji bodo lahko sledili tudi drugi. Pri energetskem prehodu gre po njegovih besedah za revolucijo, pri čemer bi morali do leta 2050 tri ključne elemente trileme – zanesljivost, konkurenčnost in okoljsko sprejemljivost uravnotežiti, Kot je dejal, je bil v zadnjih desetih letih poudarek na razogljičenju, zdaj pa v ospredje prihajajo vprašanja zanesljivosti in konkurenčnosti, tudi v luči vzpostavljanja novega svetovnega ekonomskega reda.
Zavedati se moramo, da vse te spremembe delamo za ljudi
Na zaključnem omizju, na katerem sta poleg omenjenih gostov iz tujine sodelovala še Tanja Starič, novinarka in urednica RTV Slovenija, ter dr. Dan Podjed antropolog iz ZRC SAZU, so skušali najti odgovor na vprašanje, kako energetiko približati ljudem. Udeleženci so opozorilii, da se pogosto v razpravah uporablja širši javnosti nerazumljiv jezik in bi bilo treba v razprave o naši energetski prihodnosti poleg strokovnjakov vključiti tudi družboslovce, humaniste in predstavnike civilne družbe. Kot je bilo poudarjeno, ljudje nekaj, kar jim ni razumljivo in ocenjujejo, da ni ravno nujno, ne bodo sprejeli, sploh ker na splošno nismo naklonjeni velikim spremembam. Tako je za večjo uspešnost posameznih energetskih projektov nujna bolj jasna komunikacija z javnostjo in zavedanje, da je vse to kar počnemo, treba delati skupaj z ljudmi, ob tem pa tudi upoštevati, da nismo edina bitja na planetu.