Med njimi ima, kot navaja ministrstvo za infrastrukturo v odgovoru na poslansko vprašanje glede izvajanja samoosokrbe v praksi, pomembno mesto tudi samoosokrba. Da bi pospešili povečanje deleža OVE, je vlada doslej sprejela že vrsto ukrepov, s katerimi na različne načine spodbuja investicije v proizvodne naprave iz obnovljivih virov. Med njimi so tudi različni finančni instrumenti, pri čemer so na voljo povratna in nepovratna sredstva, kot so na primer razpisi Eko sklada, podporna shema in kohezijska sredstva.
Eden pomembnejših ukrepov pri razvoju OVE je tudi vse bolj uveljavljena samooskrba končnih odjemalcev, v okviru katere lahko gospodinjski in mali poslovni odjemalci namestijo proizvodne naprave na OVE pod pogoji Uredbe o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije.
Uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov, ki je začela veljati z začetkom leta 2016, je določala, da se morebitna presežna količina električne energije po zaključku obračunskega obdobja neodplačno prenese v last dobavitelja. Uredba o samooskrbi, ki je bila sprejeta leta 2019, take določbe več ne vsebuje. To pomeni, da (ne)odplačnost viškov ni regulirana in je odločitev o naravi predaje viškov (neodplačno ali odplačno) prepuščena trgu oziroma dogovoru med dobaviteljem in odjemalcem. Glede odplačnih viškov je treba upoštevati tudi veljavno davčno zakonodajo, kar nesorazmerno poveča administrativno breme in tako praktično izniči prednosti samooskrbe.
Samooskrba praviloma nikakor ni opravljanje gospodarske dejavnosti in registracija dejavnosti ni potrebna. Še vedno gre namreč za proizvajanje električne energije za lastne potrebe, velikost naprave za samooskrbo pa je omejena (ne sme presegati 0,8-kratnika priključne moči odjema merilnega mesta), s čimer se prepreči postavljanje predimenzioniranih naprav. Ob tem je bistveno poudariti, da bodo morebitne presežne količine na koncu obračunskega obdobja prej izjema kot pravilo – moč naprave za samooskrbo je omejena, potrebe gospodinjstev po električni energiji pa se večajo, spodbuja se tudi vgradnja hranilnikov kar pomeni, da bo razkorak med oddano in prevzeto energijo vedno manjši oziroma naj bi bili presežki zanemarljivi.
Za končne odjemalce s samooskrbo se sicer uporabljajo tudi določbe Energetskega zakona, ki ureja oskrbo z električno energijo. Za električno energijo, prevzeto iz javnega omrežja, plača končni odjemalec s samooskrbo količino električne energije, ki jo je prevzel iz omrežja, tako kot vsi drugi odjemalci, ki so priključeni na distribucijsko omrežje.