EU je sicer sprejela številne izredne ukrepe za spoprijemanje z rusko instrumentalizacijo plina, vendar koristi ukrepov EU niso bile vedno jasne. Revizorji opozarjajo na več novih izzivov, na primer večjo odvisnost od utekočinjenega zemeljskega plina in potrebo po razogljičenju dela svoje porabe plina, ki jih mora obravnavati EU, če želi zagotoviti zanesljivo oskrbo s plinom na dolgi rok.
Zaradi hitrega opuščanja uvoza ruskega plina, ki je pomenil 45 odstotkov celotnega uvoza plina v EU v letu 2021, je nastala kriza pri oskrbi, ki je nato povzročila krizo cenovne dostopnosti. Avgusta 2022 so veleprodajne cene plina dosegle najvišjo vrednost, in sicer 339 evrov/MWh (v primerjavi z 51 evrov/MWh avgusta 2021). Da bi države EU zmanjšale posledice teh cen za gospodinjstva in podjetja, so začele subvencionirati cene plina in električne energije (390 milijard evrov samo v letu 2022). Do konca leta 2023 se je EU z diverzifikacijo oskrbe uspešno odmaknila od ruskega plina, cene plina pa so se ustalile in se v začetku leta 2024 vrnile na ravni pred krizo.
Kot so poudarili revizorji, se je pri krizi, ki jo je povzročila obsežna invazija Rusije na Ukrajino leta 2022, pokazalo, ali je EU odporna na nenadne spremembe v oskrbi s plinom. Čeprav so se cene izjemno povečale, kar je družinam in podjetjem povzročilo velike stroške, EU na srečo ni doživela hujšega pomanjkanja plina. Ker je EU odvisna od tujega plina, nikakor ne more biti ravnodušna glede zanesljivosti svoje oskrbe. Potrošniki v primeru hujšega pomanjkanja v prihodnosti nimajo zagotovila, da bo plin cenovno dostopen.
EU je med krizo sicer dosegla svoj cilj 15-odstotnega zmanjšanja povpraševanja po plinu, toda revizorji niso mogli ugotoviti, ali je to mogoče pripisati zgolj ukrepom ali pa tudi zunanjim dejavnikom (na primer visokim cenam plina in topli zimi). Prav tako je bila izpolnjena obveznost glede napolnjenosti skladišč plina po celotni EU, pravzaprav je bil 90-odstotni cilj celo presežen. Toda to ustreza zgolj običajnemu stanju napolnjenosti skladišč s plinom pred krizo. Tudi uspešnosti zamejitve cene plina v EU ni mogoče oceniti, saj so cene od uvedbe te zamejitve ostale mnogo nižje.
Drugi ukrepi so vključevali vzpostavitev platforme AggregateEU, s katero naj bi se zagotovil alternativni kanal za trgovanje s plinom, tudi z združevanjem povpraševanja. Tudi pri tem ukrepu revizorji EU niso mogli ugotoviti, ali je platforma glede na že obstoječe platforme pomenila dodano vrednost, saj so se do takrat, ko je platforma začela delovati, razlike v cenah plina med državami članicami EU, ki so nastale zaradi krize, že bistveno zmanjšale.
Revizorji so zaključili, da mora EU v prihodnje okrepiti svoj okvir cenovne dostopnosti za plin. Opozarjajo tudi na to, da so mnoge države članice še vedno nenaklonjene sklenitvi dvostranskih solidarnostnih sporazumov. Nekatere države EU bi bile zaradi izrednih razmer celo pripravljene prekiniti oskrbo s plinom za sosednjo državo.
Poleg tega opozarjajo tudi na nezadosten napredek na področju zajemanja, uporabe in shranjevanja ogljika, ki bi lahko tudi ogrozil zanesljivo oskrbo na dolgi rok. Glede na podnebne cilje EU (zlasti neto ničelne emisije do leta 2050) bo zmanjšanje emisij pri uporabi plina vse pomembnejše za zanesljivo oskrbo EU s plinom. Do danes so v EU operativni štirje komercialni projekti zajemanja, uporabe in shranjevanja ogljika, pri katerih se lahko skupaj zajame do 1,5 milijona ton CO2 na leto. Vendar je to le kaplja v morje v primerjavi s 450 milijoni ton CO2, ki jih bodo morali takšni projekti zajeti vsako leto do leta 2050, če se želijo doseči podnebni cilji EU.