Vodja enote za Mobilnost iz Generalnega direktorata Evropske komisije za podnebno politiko Polona Gregorin je ob začetku spregovorila o tem, kako lahko javna politika spodbuja zeleno prihodnost. Razogljičenje in gospodarska rast morata biti tesno povezana, zato je Evropska komisija že pred leti predlagala Evropski zeleni dogovor, ki v bistvu predstavlja novo gospodarsko politiko. S tem se lahko ohrani konkurenčnost industrije in strateška samostojnost. na svetovnem trgu. Evropska komisija si zato prizadeva zagotoviti predvidljivost, da bo gospodarstvo poznalo smer za prave investicije. Te so namreč dolgotrajne in kapitalno intenzivne. Naložbena politika EU ima vzpostavljene svoje sklade, s katerimi omogoča financiranje naložb. Prvi je Sklad za inovacije, ki je eden največjih programov financiranja na svetu za uvajanje neto ničelnih in inovativnih tehnologij. Drugi pa je sklad za modernizacijo. Gre za program financiranja za podporo 13 državam članicam z nižjimi dohodki pri njihovim prehodu na podnebno politiko. V okviru prvega ima Slovenija trenutno prijavljen en manjši projekt, v okviru drugega pa ima Slovenija v prihodnjih letih na voljo 300 milijonov evrov.
Vodja sektorja za URE z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo na MOPE mag. Erik Potočar je udeležencem predstavil novosti pri subvencijah in podporah za investicije v URE in OVE, ki so na voljo. Kot je poudaril na začetku, Slovenija ciljev za OVE in URE, ki jih je EU zastavila do leta 2030, ne dosega. Na voljo je financiranje različnih investicij URE in OVE iz številnih strukturnih in investicijskih skladov ter drugih mehanizmov na evropski ravni. Tako je med drugim denar za te ukrepe na voljo iz Načrta za okrevanje in odpornost, iz evropske kohezijske politike za obdobje 2021 – 2027, iz Modernizacijskega sklada, Švicarskega mehanizma in Podnebnega sklada. Največ potencialnih sredstev za podpore za ukrepe v URE in OVE ter za emobilnost nudi MOPE, poleg njega pa še Borzen in Eko sklad.
Mag. Ana Stanič iz odvetniške hiše E&A Law je predstavila analizo modelov financiranja izgradnje jedrskih elektrarn v svetu. Izpostavila je tri najbolj relevantne modele, in sicer voden model s strani kupcev, hibridni model in model financiranja izgradnje jedrske elektrarne s strani več držav. Prvi model največ uporabljajo na Finskem, drugi model je bil uporabljen pri izgradnji jedrske elektrarne Hinkley Point, največ izkušenj s tretjim modelom pa ima trenutno južna Koreja. Po njenem mnenju je najboljši model financiranja pri izgradnji JEK 2 hibridni model, saj poleg države investicijo lahko sofinancira tudi gospodarstvo oziroma Gen energija v višini od 20 – 25 odstotkov.
Investicije v omrežja nujne, vprašanje, kako zagotoviti sredstva
Prvo omizje, na katerem so sodelovali mag. Aleksander Mervar iz Elesa, Uroš Blažica iz Elektra Primorska in Matjaž Sušnik iz Plinovodov, je bilo namenjeno razpravi o novih tehnologijah, vodiku in donosnosti energetskih naložb. Uroš Blažica je poudaril, da je zeleni prehod dejstvo in ni poti nazaj, pri tem pa je treba najti vzdržne modele financiranja. Kot je dejal, naj bi za investicije v omrežje, če želimo slediti potrebam po elektrifikaciji družbe, v naslednjih desetih letih namenili več kot 4 milijarde evrov, kar pomeni povečanje za dva do trikrat glede na sedanje razmere. To pred podjetja postavlja številne izzive, tako kadrovske kot finančne, pri čemer bi si želeli, da bi vsa presežna sredstva lahko namenili za nujno posodobitev in dograditev omrežja. Podjetja bodo namreč za sfinanciranje naložb potrebovala poleg lastnih tudi nepovratna sredstva in posojila, pri čemer pa so pri slednjih že precej omejena. Da sedanji finančni model na dolgi rok ne bo uspešen, je opozoril tudi mag. Aleksander Mervar, ki je dejal, da Eles že vrsto let opozarja na srednjeročno nujen dvig omrežnine, ki je med najnižjimi v Evropi in smo jo doslej uspeli zadrževati tudi na račun uspešnih Elesovih projektov in potez v preteklosti. Kot je dejal, ob sedanji ravni omrežnine, napovedna sprememba obračuna namreč ne pomeni zvišanja, ampak le ustrezno prerazporeditev bremena, zahtevane velike naložbe v omrežja ne bodo izvedljive, s tem pa tudi ne želeni zeleni prehod, saj omrežje ne bo sposobno vključiti vseh odjemalcev in proizvajalcev. Ob tem je še poudaril, da trenutne tržne razmere niso naklonjene investicijam, saj cene električne energije padajo, hkrati pa stagnira oziroma se zmanjšuje tudi odjem, kar še zmanjšuje prihodke podjetjem. Če EU od članic zahteva zeleni prehod, pravi mag, Mervar, potem moramo od EU tudi čim več dobiti in v čim večji meri izrabiti evropska sredstva, za katera že ves čas uspešno kandidira tudi Eles. Uroš Blažica je dodal, da se vrtimo v nekem začaranem krogu med potrebami po več investicij, hkrati pa se srečujemo tudi z nizkimi tržnimi cenami in upadanjem porabe, ki je predvsem posledica napačne ocene EU o prihodnji porabi industrije, ki se je, zlasti energetsko intenzivna, preselila na druge kontinente. Da bo za uresničitev načrtov povezanih z novimi tehnologijami in viri treba skombinirati vse možne vire, je pritrdil tudi Matjaž Sušnik iz Plinovodov, ki je dejal, da je do vzpostavitve vodikovoda še daleč, se pa tudi sami srečujejo z zmanjšanjem prihodkov od tranzita, ki je bil v prejšnjih letih pomemben finančni vir. Kot je dejal, je uporaba vodika še v povojih in tudi v Evropi potekajo zgolj pilotni projekti, se pa tudi v državah, ki jih že pospešeno izvajajo, sprašujejo, kako vse skupaj sfinancirati.
Zeleni energetski prehod in finančne priložnosti za industrijo
Boris Šajnovič iz družbe Skozi je uvodoma izpostavil, da se gospodarstvo že vrsto let spopada z vsakodnevnimi izzivi, ki jih prinaša tržno okolje ob omejenih virih. Spremembe zakonodaje z ESG-ji na ravni EU in drugi pritiski zelene preobrazbe še dodatno obremenjujejo učinkovito in uspešno upravljanje podjetij, ki so ob tem veliko bolj previdna pri izvedbi naložb v zeleno energijo, pri čemer pa premalo izrabljamo možnosti, ki jih nudijo različni evropski skladi in mednarodne finančne ustanove. Kot je dejal, je v EU trenutno odprtih 109 razpisov s področja energetike in okolja, poteka tudi več kot 300 različnih tovrstnih projektov, napovedanih pa jih je še najmanj sto, in vsi ti pomenijo priložnost tudi za domača podjetja. Realno stanje je, pravi Boris Šajnovič, da slovenska podjetja precej zadaj pri črpanju sredstev EU v primerjavi s tujimi podjetji, čeprav imamo veliko inovacijskega potenciala, da obrnemo krivuljo navzgor. Pri tem pa si podjetja lahko pomagajo tudi z oblikovanjem konzorcijski projektov z namenom razpršitve tveganj za doseganje novih rešitev ali izvedbo projektov, ki so podprti s strani EU in slovenskih skladov za raziskave, razvoj, inovacije ter investicije. Ob tem je izpostavil, da pogosto oviro za pridobitev sredstev pomenijo nepoznavanje postopkov prijave in metodologije izdelave projektov, priprava dokumentacija in poznavanje same vsebine razpisov in dodal, da je za uspešno izvedbo projektov ključnega pomena njegova dobra vsebina.
Povezave OVE s hranilniki povečujejo uspešnost naložbe
Tamara Kosi iz avstrijske družbe CCE Holding jed poudarila, da je priložnosti na trgu OVE veliko, pri čemer pa uspešne naložbe v OVE zahtevajo celovit pristop s skrbnim preučevanjem vseh relevantnih dejavnikov. Po njenih besedah integracija baterijskih hranilnikov kot pametnih rešitev lahko pomembno maksimizira finančne donose s hranjenjem presežne energije, sproščanjem energije v obdobjih največjega povpraševanja, preprečevanjem tveganja izgub zaradi odklopa v času preobremenjenosti omrežja, upravljanjem nihanj OVE, zagotavljanjem dolgoročnega uspeha in povečanjem potencialnih prihodkov ter tako poveča privlačnost naložbe. Ob tem pa se je treba tudi zavedati, da na različnih trgih prevladujejo različne vrste projektov OVE zaradi različne tržne dinamike, različnih možnosti priključitve na omrežje, lokalnih predpisov in drugih zakonodajnih podrobnosti. Kot je še dejala, naložbe v OVE privabljajo različne vlagatelje, ki iščejo finančne donos in pozitivne vplive na okolje, ter načine za izpolnjevanje zahtev ESG/trajnosti in zmanjšanje davkov, povezanih z emisijami CO2. Zato v OVE poleg tradicionalnih institucionalnih vlagateljev (finančne institucije, skladi, zavarovalnice, itd.) in zasebnih vlagateljev vlagajo tudi številni strateški vlagatelji (podjetja, ki delujejo v energetsko intenzivnih panogah, proizvodna ali tehnološka podjetja, podjetja, povezana z fosilnimi gorivi), čeprav ta podjetja tradicionalno niso bila prisotna na trgu kot vlagatelji v drugih sektorjih.
Slediti je treba matriki dvojne pomembnosti
Konferenca se je nadaljevala z razpravo o zahtevah trajnosti v praksi (ESG), s poudarkom na pričakovanjih bank in investitorjev oziroma uspešnosti projektov v praksi. Mag. Luka Jazbec, ki je strateški usmerjevalec trajnostnega razvoja pri podjetju GEN-I je poudaril, da je uspešnost zelenih naložb močno prepletena s pričakovanji bank in investitorjev. ESG vidijo kot principe trajnostnega razvoja, zato svoje zelene naložbe vodijo na bolj dolgoročen in sistematičen način. Biti morajo skladne z regulativo ter s pravnimi in poslovnimi tveganji. Iz tega pa izpeljujejo ESG cilje.
Mojca Černe iz Delavske hranilnice je povedala, da ključni ESG cilji banke izhajajo iz njihovega osrednjega poslovnega modela. So lokalna banka, ki podpira lokalno gospodarstvo, kar je iz vidika trajnostnega razvoja zelo pomembno. Približno 70 odstotkov njihovega portfelja so gospodinjstva, vključno s samostojnimi podjetniki, preostalo pa predstavljajo mala in srednje velika podjetja. Veliko delajo tudi z občinami, kar je ključnega pomena za okoljsko odgovorne prakse. Vse to so upoštevali pri ESG ciljih, prav tako pa tudi to, da je pomembno, da povečujejo družbeno odgovornost in krepijo socialno noto. Iz tega so na treh področjih zaznali 14 ključnih ciljev in jih nato povezali s cilji OZN. Kot ključne izzive, s katerimi se banka srečuje pri financiranju zelenih naložb, je izpostavila skladnost z regulativo, ustrezno oceno tveganj, potreben je celovit pregled ESG stranke, mag. Luka Jazbec pa je izpostavil predvsem rigorozne procese in dobavne verige.
Skladi predstavljajo most med razvijalci in bankami
V razpravi o skladih in zelenih naložbah je Maja Žgajnar iz podjetja OP CMS Reich-Rowing Hainz je povedala, da je prednost skladov v tem, da projektom, ki izboljšujejo energetsko učinkovitost ponujajo alternativno financiranje. Skladi so bolj fleksibilni, kar pomeni, da ne nudijo samo posojila za financiranje, temveč nudijo tudi financiranje v obliki odkupa terjatev.
Janez Grošelj iz sklada ALFI Renewables, je poudaril, da so energetski projekti dolgoročni in jih je treba načrtovati, kar terja dolgoročno financiranje. Imajo okoli 25 odstotkov institucionalnih vlagateljev, ostali pa so domača podjetja, posamezniki in tudi nekaj tujcev. Sklad išče zelene projekte, ki so v razvojni fazi, ki jih zgradijo, dajo v obratovanje in prodajo. Ciljajo na strateške vlagatelje, ki iščejo večje strateške projekte v regiji. Tim Umberger iz sklada Advance Capital Partners je pojasnil, da je njihov poslovni model nekoliko drugačen, saj iščejo prevzemna podjetja v sektorju energetike in ne zelenih projektov. Sektor jih privlači, ker ima dolgoročno rast, saj bod delež OVE v prihodnje samo še rastel, sektor pa se decentralizira.
Sogovorniki so se strinjali, da je pospešitev zelenih naložb stvar perspektive in dobre volje, kar se mora odražati tudi v strategijah. Vzpostaviti je treba ustrezno zakonodajo, da bomo lahko izkoristili potencial, ki ga imamo. Izkušnje kažejo, da je nujno potrebno sodelovanje na vseh nivojih, denar pa je treba usmerjati tja, kjer ni ekonomske volje. Zavedati se je treba, da je energetski prehod velik finančni zalogaj, zato mora financiranje pritekati z vseh smeri, vključno z bankami in privatnemu financiranju. Kar pa se tiče izvedbe posameznih projektov, bo ključno vlogo odigrala lokalna regulativa, kar v Sloveniji predstavlja velik problem.
Omrežne povezave in OVE so prihodnost sveta
Mag. Krešimir Bakič je udeležencem predstavil vizijo globalne stroškovne cene električne energije do leta 2050, saj te vplivajo na to, ali bo projekt donosen ali ne. Poudaril je, da se je elektrifikacija začela z vzpostavljanjem elektroenergetskih povezav med državamiv 30-ih letih prejšnjega stoletja. Povezave, tudi medcelinske, pa so ključne tudi za nadaljnji trajnostni razvoj in energetski prehod, saj omogočajo izkoriščanje tehničnih in ekonomskih koristi v različnih časovnih pasovih, letnih časih in vzorcih obremenitve ter izkoriščanje globalno boljše razpoložljivosti OVE. Čim več bo povezav, nižja bo cena električne energije. Simulacija analize stroškov na MWh za leto 2050 kaže, da bi bila povprečna cena za proizvedeno MWh nižja v primeru bolj povezanega sveta in večjega deleža OVE , in sicer okrog 50 evrov/MWh, tržna cena pa bo odvisna od tržnih dogajanj. Kot je poudaril, se moramo zavedati, da bo v naslednjih 30 letih prišlo do velikega obrata proizvodnje električne energije, saj bodo namesto iz fosilnih goriv nova goriva proizvajana iz viškov električne energije iz OVE ter s pomočjo velikega števila hranilnikov in novih tehnologij. Zato je treba spodbujati investicije v OVE, hranilnike ter zajemanje in shranjevanje ogljika.
Zaključna okrogla miza: Izzivi trajnostnih naložb v energetske projekte
V uvodu v sklepno okroglo mizo je udeležence pozdravil mag. Bojan Kumer, ki je izpostavil, da vsi znanstveni paneli in številne študije kažejo, da se naš planet segreva, pri čemer se Evropa segreva še hitreje od drugih celin, znotraj nje pa Slovenija še hitreje. Zato za vzpostavitev odporne družbe na podnebne spremembe Potrebujemo premišljene in dolgoročno naravnane ukrepe, ustrezno zakonodajo in potrebna sredstva, pri čemer gre tudi za to, kako ta sredstva pravilno usmeriti. EU v svojih politikah daje veliko poudarka na podnebne spremembe, saj se zaveda posledic, ki jih te prinašajo in tudi sami se lahko pohvalimo, da smo v minulih dveh letih sprejeli kar nekaj pomembnih ukrepov, s katerimi smo uspešno ublažili posledice energetske krize. Uspešni smo tudi pri povečevanju deleža obnovljivih virov, predvsem sončnih elektrarn, pri čemer smo lani postavili največ dodatnih zmogljivosti sončnih elektrarn na prebivalca v EU, kar posredno potrjuje, da sprejeti ukrepi delujejo in prinašajo želene rezultate. Trend na področju uvajanja sončnih elektrarn se pozitivno nadaljuje tudi letos, pri čemer naj bi se zmogljivosti le-teh v prvih letošnjih mesecih povečale še za deset odstotkov. Sonce kot vir energije, je dejal mag. Kumer, želimo pripeljati v vsak dom, ambicije pa imamo tudi na področju vetra, kjer pa se srečujemo z več težavami, in sicer temeljno - sprejemljivostjo v lokalnem okolju. Ob tem se ministrstvo zaveda, da so trenutni postopki umeščanja energetskih objektov v prostor predolgi in si prizadeva, da bi jih skrajšali, pri čemer bo pomemben test tudi umeščanje JEK2. Pri tem gre za največji nacionalni projekt doslej, ki je strateškega pomena in bo terjal sodelovanje več vlad, resorjev in generacij ter proaktivno vlogo vseh deležnikov. Država veliko vlaga tudi v spodbujanje zelenih investicij, pri čemer še nikoli ni bilo objavljenih toliko javnih razpisov za sofinanciranje projektov s področja uvajanja obnovljivih virov, učinkovitejše rabe energije in uvajanja e-mobilnosti, pripravljajo pa se tudi novi. Tako je bilo doslej za tovrstne namene alociranih že 350 milijonov evrov, v naslednjih letih pa je samo na Borzenu predvidenih še dobrih 270 milijonov za podporo zelenim projektom oziroma v smeri zagotavljanja dolgoročno podnebno odporne družbe. Ministrstvo je včeraj pripravilo tudi prvi info dan namenjen predstavitvi vseh naložbenih možnosti, ki jih ponuja država, pri čemer se, je sklenil svoje misli mag. Kumer, zavedajo tudi pomena predvidljivosti in mikavnosti okolja za potencialne vlagatelje.
Denarja je dovolj, manjka primernih projektov
Dr. Dejan Paravan iz Gen energije, dr. Tomaž Štokelj iz HSE, mag. Anita Stojčevska iz SKB banke, Uroš Ačko iz SID banke in Andreja Lasič iz NLB so v nadaljevanju razprave spregovorili predvsem o naložbenih možnostih in poglavitnih ovirah pri izvajanju naložb. Predstavniki bančnega sektorja so zagotovili, da je ta hip denarja na trgu dovolj in, da zaznavajo predvsem pomanjkanje kakovostnih zelenih projektov. Novim izzivom prilagajajo tudi svojo ponudbo, pri čemer naj bi razpoložljiva sredstva za te namene v prihodnje še povečali. Ob tem je bilo slišati tudi opozorilo, da utegne kapital zaradi pomanjkanja ustreznih naložb doma odteči v tujino, kjer se investitorji ne srečujejo s toliko težavami kot pri nas doma. Predstavnika energetskega sektorja pa sta izpostavila, da imata obe družbi na seznamu precej projektov, so pa velike težave z umeščanjem v prostor. To pa ni edina težava, saj morajo biti za izvedbo oziroma odločitev o posameznih naložbi izpolnjeni tri ključni pogoji, in sicer poleg umestitve tudi sprejemljivost v lokalnem okolju in ekonomičnost projekta. Ker gre v energetiki za dolgoročne naložbe je tudi zelo težko oceniti vsa tveganja, zato je nujno, da del teh, sploh pri velikih strateških investicijah, prevzame tudi s svojimi zagotovili država. Razpravljavci so še poudarili, da se mogoče premalo zavedamo pomembnosti zanesljive energetske oskrbe, brez katere pa ni sodobne industrije.