Dr. Boris Žitnik je letos nastopil že tretji mandat pri vodenju EIMV.
Elektroinštitut Milan Vidmar (EIMV), vodilna slovenska inženirska in znanstveno-raziskovalna organizacija na področju elektroenergetike in splošne energetike, letos praznuje 70. obletnico izjemno uspešnega delovanja.
Inštitut je doslej opravil in dokumentiral že okoli 2410 raziskav ter izdal številna strokovna mnenja ter poročila o preskusih, meritvah in skladnosti s sprejetimi standardi. Da je lahko uspešno izvedel številne naloge, kot je na slovesnosti ob praznovanju visokega jubileja EIMV poudaril dr. Boris Žitnik, je moral razviti in izobraziti vrhunski kadrovski potencial. Že prof. dr. Milan Vidmar je od vsega začetka delovanja inštituta kadrom in njihovi vzgoji namenjal izredno pozornost in postavil temelje njihovega razvoja. Na inštitutu so se kalili mnogi strokovnjaki, ki so pustili sledi tako na razvojno-raziskovalnem kot tudi na aplikativno-tehnološkem področju. Proces gradnje in razvoja kadrovskega potenciala pa se intenzivira tudi v današnjem času.
Pri tem ne gre prezreti, da se med vrhunske strokovnjake in raziskovalce na omenjenem področju s svojimi strokovnimi in znanstvenimi prispevki uvršča tudi dr. Boris Žitnik. Na kratko omenimo nekaj pomembnejših podatkov z njegove sicer zelo bogate strokovne in znanstvene poti. Na EIMV se je zaposlil leta 1998 in v nadaljnjih letih prehodil pot od raziskovalca do vodje Oddelka za visoke napetosti in elektrarne in pomočnika direktorja. Je član številnih domačih in mednarodnih strokovnih organizacij. S svojimi znanstvenimi in strokovnimi prispevki je sodeloval na več uglednih konferencah in simpozijih.
S 1. aprilom ste nastopili svoj tretji mandat direktorja inštituta. Kateri so glavni poudarki in poglavitne naloge, ki ste si jih zadali v novem mandatu?
Delovni program, razvojno-raziskovalne ter aplikativne aktivnosti tudi v tem mandatu ostajajo podobne kot v prejšnjih. S svojimi storitvami in strokovnim znanjem podpiramo delovanje in razvoj elektroenergetskega sistema in temu bo osrednja pozornost namenjena tudi v bodoče. Dodatno bomo v prihodnje krepili aktivnosti na tujih trgih, povezovali se bomo s sorodnimi inštitucijami, želimo pa povečati sodelovanje z industrijo.
Svoj prvi mandat mesta direktorja EIMV ste sicer nastopili leta 2010. Kakšno je bilo poslovanje inštituta v tem času?
Inštitut je v tem obdobju stabilno posloval. Dejansko smo v vseh letih ustvarili presežek prihodkov nad odhodki. Ker smo neprofitna organizacija vse presežke vlagamo v razvoj naših dejavnosti, nakup in obnovo raziskovalne, merilne in delovne opreme ter v razvoj novih merilnih metod in postopkov. Povečali smo število zaposlenih, prav tako pa ves čas skrbimo za dodatno izobraževanje in razvoj kadrovskega potenciala. Sodelujemo pri evropskih projektih, povečali smo obseg storitev na trgih izven Slovenije. Delovanje smo razširili na nekatera nova področja, povečali smo število akreditiranih postopkov v skladu s SIST ISO/IEC 17025 ter vzdržujemo akreditiran sistem kakovosti po SIST ISO/IEC 17020 za kontrolo avtomatskih merilnih sistemov.
Inštitut v zadnjih letih deluje v razmerah, ki pred njega postavljajo tudi nove izzive. Katera so tista področja, v katerih v naslednjih letih vidite svojo strokovno in tržno priložnost?
Sproti sledimo razvoju in novim tehnologijam na področjih, na katerih delujemo oz. izvajamo storitve. To bomo nadaljevali. Seveda pa se pojavljajo nova področja, kjer v bodoče vidimo priložnosti. Če omenim nekatera - integracije tehničnih sistemov, razvoj informacijskega CIM modela, področje podatkovne analitike, razvoj metod za spremljanje stanja visokonapetostnih kablov in kabelskih sistemov, raziskave na področju hrupa in korone VN vodnikov, dinamično termično modeliranje transformatorjev, on-line monitoring naprav, sodobni načini vzdrževanja naprav in opreme …
Katere so najbolj aktualne zadnje raziskave in študije, ki ste jih na inštitutu opravili in kaj kažejo?
Na inštitutu na leto izdelamo nekaj deset študij z različnih področij dela. V zadnjem času izdelane študije so bile v okviru projekta SINCRO.GRID, dinamične analize ob vključitvi proizvodnih virov v prenosno omrežje, implementacija baterijskih hranilnikov električne energije, o srednjenapetostnih energetskih kablih, razvoju elektrodistribucijskega omrežja v okviru programa REDOS 2040, če naštejem nekatere. Za distribucijska podjetja smo izdelali študijo o kriterijih načrtovanja NN omrežja, ki temeljijo na številnih podatkih iz realnega omrežja, z vključenim pogledom v prihodnost. Poudarek je posvečen vplivu toplotnih črpalk in polnjenja električnih vozil, torej povečanju obremenitev na razvoj omrežja.
Pri katerih raziskovalnih in razvojnih projektih na ravni EU in regionalnih ravneh sodeluje inštitut in kakšne so prve izkušnje?
Trenutno sodelujemo pri štirih evropskih projektih v okviru Horizon 2020. To so projekti Future Flow, kjer je glavni partner ELES, ukvarjamo pa se z razvojem naprednih e-rešitev za izravnavo in upravljanje pretokov v prenosnem omrežju štirih sistemskih operaterjev. Poudarek je na čezmejni izrabi sekundarne regulacije in vključevanju agregiranih razpršenih virov in odjema. Pri tem projektu se že izvajajo testiranja v živo in trenutni rezultati so zelo spodbudni. Pri projektu Migrate se preučuje vpliv proizvodnih virov, ki so priključeni preko močnostne elektronike, na obratovanje EES, projekt TDX-ASSIST obravnava IKT in IT tehnologije za izmenjavo podatkov za podporo vključevanja razpršene proizvodnje in trga z električno energijo ter storitvami. Projekt ENGAGE obravnava vključevanje deležnikov za boljše upravljanje z radiološkimi tveganji na področjih medicine, v primeru jedrske nesreče in izpostavljenosti radonu v objektih. Na regionalni ravni pa sodelujemo pri projektih NEDO, SUMO, SINCRO.GRID.
15. oktobra se je zaključila javna obravnava predloga Resolucije o Energetskem konceptu Slovenije. Kako ga ocenjujete?
Na inštitutu smo ves čas spremljali pripravo predloga EKS in smo v okviru predhodnih javnih obravnav podali tudi svoje komentarje in pripombe. Vedeti moramo, da bodo ukrepi učinkovite rabe energije in zmanjšanje porabe energije precej povečali porabo električne energije. Zagotoviti bo potrebno ustrezne in zanesljive vire za proizvodnjo te električne energije in tako zadostiti bodoče potrebe tako po energiji kot po moči v elektroenergetskem sistemu. V skladu s povečanjem proizvodnih zmogljivosti električne energije bo potrebno prilagoditi tudi omrežja.
Kaj bodo po vašem mnenju elektroenergetskemu sistemu prinesle spremembe, kot so vse več obnovljivih virov v omrežju, elektrifikacija prometa, digitalizacija in pametna omrežja?
Vse, kar ste našteli, ima seveda vpliv na elektroenergetski sistem. Pomembno pa je, v kolikšni meri so te tehnologije v sistemu prisotne. Dokler je obnovljivih virov relativno malo, elektrifikacija prometa in toplote še v začetni fazi, to nima bistvenega vpliva na elektroenergetski sistem. Pametna omrežja in digitalizacija nam omogočata marsikatero optimizacijo, hkrati pa vpeljavo novih storitev in poslovnih modelov. V kolikor pa se število obnovljivih virov, v mislih imam manjše, razpršene vire, bistveno poveča, se razmere v elektroenergetskem sistemu zelo spremenijo. Podobno bi bilo, če bi se večina stavb ogrevala s toplotnimi črpalkami ali bi bila večina vseh osebnih in dostavnih avtomobilov električnih. Sedanji sistem vključitve takega števila novih virov ali na drugi strani porabnikov ne vzdrži in potrebno bi bilo oziroma bo bistveno ojačanje omrežja. Dejstvo je, da se bo delež obnovljivih virov, število toplotnih črpalk in električnih avtomobilov povečevalo, zato je potrebno pravočasno predvideti vse potrebne tehnične ukrepe za nadgradnjo in ojačanje elektroenergetskega sistema in to tudi cenovno ovrednotiti. In pa seveda zagotoviti vire električne energije, kot sem povedal že prej.
Prvega junija je minilo točno 70 let delovanja Elektroinštituta Milan Vidmar. Kakšno pot je inštitut prehodil v tem času oziroma katere dogodke bi lahko označili kot ključne premike na njegovi dosedanji zgodovinski poti?
Tako je, letos praznujemo 70 let delovanja inštituta. Če izpostavim nekaj pomembnejših aktivnosti, bi vsekakor vključil sodelovanje pri povojni elektrifikaciji takratne države, pri razvoju in dograditvi omrežij napetostnih nivojev 110 kV, 220 kV in 400 kV, pri povezovanju 220 kV omrežja s sosednjimi državami v povezavo SUDEL, pri povezavi našega 400 kV omrežja v zahodnoevropsko interkonekcijo ter pri izgradnji Nuklearne elektrarne Krško in drugih proizvodnih objektov. V zadnjih dvajsetih letih smo razvili sistem SCALAR, popolnoma smo obnovili visokonapetostni laboratorij, aktivno smo sodelovali pri izdelavi vizije razvoja in programa razvoja pametnih omrežij in vključili smo se v evropske in mednarodne projekte.
Okroglo, 20. obletnico letos praznuje tudi sistem SCALAR. Kakšen je bil namen vzpostavitve tega sistema in kakšne so ugotovitve na osnovi zbranih podatkov v zadnjih letih?
Namen vzpostavitve sistema SCALAR je bil spremljanje atmosferskih razelektritev v realnem času. Pozneje smo se povezali v evropski sistem za lokalizacijo strel v združenje EUCLID. Sistem SCALAR smo postopoma razvijali z dodajanjem namenskih storitev, npr. Korelator, Streloisk, Flashalarm, SKAT, mSCALAR, ki so še precej povečale uporabnost sistema. Na podlagi večletnih podatkov smo izdelali karto maksimalnih vrednosti gostote strel za Slovenijo. V zadnjih letih storitve sistema uspešno ponujamo tudi na trgih izven Slovenije. Sistem ima deset senzorjev, poleg Slovenije pa so postavljeni v Bosni in Hercegovini, v Črni gori, na Hrvaškem in v Srbiji. Podatke o strelah iz sistema SCALAR uporabljajo naročniki iz elektrogospodarstva, meteorologije, prometa, telekomunikacij, zavarovalništva, industrije, uporabljamo pa jih tudi sami pri izdelavi študij in strokovnih ekspertiz.
Inštitut redno organizira in sodeluje na predavanjih, okroglih mizah, seminarjih in posvetovanjih, ki se jih udeležujejo tako domači kot tuji strokovnjaki. Katere so poglavitne prednosti tovrstnih dogodkov?
Naši sodelavci se redno udeležujejo mednarodnih strokovnih srečanj in konferenc. Prav tako tudi sami organiziramo srečanja in simpozije in nekateri so postali že tradicionalni, Hoflerjevi dnevi, Vidmarjev dan. Organizirali smo tudi kar nekaj večjih mednarodnih konferenc, npr. ISH, ICDL, CIM User Group Meeting, ELDW. S temi dogodki širši strokovni javnosti predstavimo delo in razvojne dosežke inštituta ter krepimo povezave s sorodnimi organizacijami. To je tudi priložnost za naše strokovnjake, da sodelujejo in se kalijo v mednarodnem prostoru. Seveda pa vsi ti dogodki povečujejo prepoznavnost inštituta.
In kako ocenjujete sodelovanje z drugimi strokovnimi ustanovami, univerzo in elektroenergetskimi podjetji?
Z inštituti in fakultetami sodelujemo predvsem pri razvojnih projektih in izdelavi študij. Z ljubljansko Fakulteto za elektrotehniko smo povezani na področju izobraževanja, saj v našem visokonapetostnem laboratoriju študenti izvajajo vaje. Elektroenergetska podjetja so v glavnem naročniki naših storitev, v zadnjem času pa se vse bolj povezujemo in sodelujemo pri evropskih projektih. Verjamem in želim si, da bomo takšno sodelovanje v prihodnosti še okrepili.