S takšnimi medcelinskimi povezovalnimi kablovodi naj bi omogočili izgradnjo proizvodnih objektov na obnovljive vire tam, kjer je najbolj vetrovno in je največ sončnih ur in v državah, kjer ni omejitev glede rabe prostora. Na drugi strani pa bi omogočili tudi izmenjavo električne energije v različnih časih dneva oziroma za zagotovitev bolj stabilne proizvodnje omogočili izrabo časovnih razlik med celinami.
Po svetu je že kar nekaj tovrstnih načrtov, eden zadnjih pa je pobuda britanskih in ameriških poslovnežev o vzpostavitvi 3.500 kilometrov dolge podmorske povezave med Evropo in severno Ameriko, ki bi omogočala izmenjavo elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn med celinama z izrabo časovnih razlik. Ocenjena vrednost projekta se giblje med 30 in 40 milijardami dolarjev.
Med večje tovrstne načrtovane projekte gre šteti tudi 4.000 kilometrov dolg enosmerni podmorski kablovod med Marokom in Veliko Britanijo, ki naj bi Britancem iz 11,5 GW sončnih in vetrnih elektrarn v Maroku pokril osem odstotkov potreb po električni energiji oziroma zagotovil dovolj električne energije za pokritje potreb kar sedmih milijonov britanskih gospodinjstev. Vrednost tega projekta je sicer ocenjena na 30 milijard dolarjev.
Toliko denarja naj bi stala tudi načrtovana kar 5.100 kilometrov dolga povezava med Avstralijo in Singapurjem. Daljnovod naj bi deloma potekal po kopnem, večinoma pa pod morjem, pri čemer naj bi prenašali električno energijo iz avstralski sončnih in vetrnih elektrarn po kopnem do avstralskega mesta Darwina, ki je velik porabnik električne energije, nato pa preostanek električne energije še po podmorskem kablu do Singapurja, ki ima zaradi prostorskih omejitev malo možnosti za izgradnjo velikih sončnih in vetrnih elektrarn na kopnem.
K povečanju zanesljivosti oskrbe EU pa naj bi prispeval 1.200 kilometrov dolg povezovalni kablovod z Azerbajdžanom, ki naj bi potekal pod Kaspijskim in Črnim morjem do Gruzije, Romunije in Madžarske. Med zanimivejše projekte, ki naj bi zagotovili možnost dodatne energetske oskrbe EU, gre šteti tudi 1.000 kilometrov dolg podmorski kablovod med Grčijo in Egiptom, ki naj bi omogočil prenos energije iz številnih načrtovanih elektrarn na obnovljive vire v Egiptu v EU.