Podpiramo OVE, a ne z danes na jutri

V vseh strateških energetskih dokumentih je velik poudarek na obnovljivih virih energije (OVE) in prehodu Slovenije v nizkoogljično družbo. Dolgoročno je to zagotovo prava pot, do takrat pa bodo še vedno pomembno vlogo igrali klasični energetski viri. Medtem pa lahko z obsežnejšo rabo OVE omilimo vplive teh energetskih virov na okolje.

Moramo pa se zavedati, da je za večjo izrabo OVE treba ustrezno prilagoditi elektroenergetski sistem, ki bo njihovo vključitev v omrežje sploh omogočal, poudarja dr. Boris Žitnik.  

Število razpršenih virov se v zadnjih letih zelo povečuje, zato se bodo začeli pojavljati problemi pri njihovem vključevanju v omrežje. Jih je že zaznati?  

»Ko je razpršenih OVE malo, imajo ti praktično zanemarljiv vpliv na omrežje. Problemi z omrežjem se bodo začeli pojavljati, ko bo teh razpršenih virov veliko. To je dejstvo, na katerega strokovnjaki, tudi na EIMV, opozarjamo že nekaj časa. V zadnjem času se število OVE, tako drugod po Evropi kot v Sloveniji, zelo povečuje in kaj hitro se lahko znajdemo v težavah.«   

Torej imamo v Sloveniji zaenkrat še malo razpršenih virov in zato še nimamo problemov z njihovim vključevanjem v omrežje?  

»Da bi slovenski elektroenergetski sistem razpadel oziroma, da je stanje kritično, ni bojazni. Lokalno pa se že lahko pojavijo problemi tam, kjer je treba OVE priključevati na omrežje. Vedeti moramo, da se z najbolj konkretnimi problemi pri vključevanju vedno večjega števila razpršenih virov v omrežje v praksi največ srečujejo elektrodistribucijska podjetja, saj je njihovo priključevanje v sistem navadno izvedeno na nivoju distribucije. Kjer je veliko število porabnikov in je omrežje ustrezno dimenzionirano navadno ni problemov pri priključitvi OVE, v nekaterih primerih pa so lahko stroški priključitve precej visoki. Predstavljajmo si, da nekje na podeželju, kjer je omrežje dimenzionirano za manjše število porabnikov in temu primerno porabo, postavimo večjo sončno elektrarno. Da bi jo lahko vključili v omrežje, mora distributer najprej ojačati in prilagoditi omrežje, kar je strošek distributerja. Lahko se zgodi, da je vložek v dogradnjo omrežje višji, kot vložek v izgradnjo same sončne elektrarne, in pri tem se pojavi vprašanje, če je na takšnem delu sistema in pod takšnimi pogoji tak OVE sploh smiselno postaviti. Treba je torej oceniti, kateri OVE so tisti, ki so ekonomsko optimalni in okoljsko sprejemljivi ter imajo tudi ugodne možnosti, da se priključijo v omrežje. Takšne OVE moramo nato tudi najprej zgraditi. Tu imam v mislih predvsem večje HE na spodnji in srednji Savi, ki so že dolgo načrtovane in jih bomo v vsakem primeru zgradili. Ostali OVE, ki so dražji in kjer večino tehnologije uvozimo, pa je smiselno graditi postopoma. Tovrstnega razmišljanja pri izrabi OVE nam v Sloveniji še nekoliko primanjkuje.«  

Zakaj se pojavljajo problemi pri vključevanju OVE v omrežje?  

»OVE imajo določene značilnosti in glede na to, da so ti razpršeni OVE relativno malih moči, jih priključujemo na različnih mestih v sistemu, praviloma na distribucijskem omrežju. S tem, ko se priključujejo na teh mestih, dejansko spreminjajo karakteristiko omrežja oziroma sistema. V klasičnem omrežju je tok energije potekal od velikih koncentriranih virov - elektrarn na prenosno omrežje, s prenosnega omrežja na distribucijsko omrežje in potem do uporabnikov. Torej iz smeri velikih proizvajalcev do končnega uporabnika. Z vključevanjem OVE na koncu te verige pri uporabniku ali med uporabniki v distribucijskem omrežju pa se ta tok energije spreminja. To pomeni, da se v določenih trenutkih na določenih mestih v distribucijskem omrežju pojavi presežek energije in ta energija iz 'porabniške strani' teče nazaj v omrežje. Zato moramo klasično omrežje temu ustrezno prirediti, spremeniti koncepte načrtovanja in obratovanja. Skratka, treba se je prilagoditi novim sistemskim razmeram. Zadeva pa ni tako enostavna, da bi jo lahko naredili čez noč. Omrežje je veliko, uporabnikov je veliko, to zahteva tudi dodatne stroške, prilagoditve, nove koncepte, ustrezno načrtovanje omrežja in vse to potrebuje svoj čas in precej energije.«  

Torej so rešitev v bistvu pametna omrežja?  

»Da, pametna omrežja so del rešitve. Rešitev je ustrezno načrtovano in vzdrževano distribucijsko in prenosno omrežje z nadgradnjo s pametnimi omrežji. Pojem pametna omrežja uporabljamo vsi, a si različno predstavljamo, kaj to dejansko je. Gre za koncept nadgradnje obstoječih omrežij, kjer z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, ki jih dodamo obstoječemu omrežju, omogočimo njegovo nadgradnjo in vključevanje vseh OVE, sedanjih in tudi vseh tistih, ki jih načrtujemo. Seveda je to samo ena možnost v okviru pametnih omrežij. Koncept pametnih omrežij vključuje upravljanje s porabo, torej aktivno vključevanje odjema, napredno merjenje električne energije, infrastrukturo za električna vozila, virtualne elektrarne in hranilnike energije. Vsi ti ukrepi bodo pomagali vzpostaviti takšno omrežje, da bo sistem lahko sledil vsem sodobnim vizijam in vključeval vse OVE, da se bo njihov delež povečeval in povečal v takšni meri, da bodo maksimalno izkoriščene naravne danosti, ki nam jih omogoča naš položaj.«  

Bi se morali torej čim prej lotiti izgradnje pametnih omrežij?  

»Seveda. Na EIMV se že nekaj časa posvečamo delu na področju pametnih omrežij. Sodelovali smo tudi pri izdelavi programa razvoja pametnih omrežij za SODO. Njegov cilj je pripraviti načrt razvoja pametnih omrežij v Sloveniji za naslednjih deset let. V okviru programa je določeno, kakšna bi bila cena izvedbe programa in ta znaša okoli 320 milijonov evrov do leta 2020. Kar pa je ključno – jasno je izraženo, da, če bomo hoteli doseči okoljske cilje, je začetek izgradnje pametnih omrežij oziroma nadgradnje obstoječega omrežja s sodobnimi tehnologijami, nujna čim prej. Poudaril bi tudi, da je to velika razvojna priložnost za domačo industrijo. Če pa želimo to doseči, je treba izvesti določene ukrepe in tu je pomembna vloga države. Ne pričakujemo, da bi prispevala vsa potrebna sredstva za projekte. Pričakujemo pa, da bo postavila zakonodajne okvire, ki bodo omogočili, da se bodo projektom pametnih omrežij lahko pridružili industrija, sistemska operaterja prenosnega in distribucijskega omrežja, distribucijska podjetja in konec koncev tudi uporabniki. Skratka vsi, ki naj bi pri tovrstnih projektih sodelovali in v tem vidijo koristi.«  

Polona Bahun

Več v julijski številki revije Naš stik