Miro Jakomin
/ Categories: Energetika

Uspešno v vodah elektro stroke in športa

Mag. Srečko Lesjak je raznolika, vsestranska osebnost. Je pomočnik direktorja področja za infrastrukturo prenosnega omrežja na Elesu. Poleg redne službe v Podlogu se uspešno ukvarja tudi z zgodovino elektroprenosne dejavnosti, z zbiranjem muzejskih eksponatov, s pisanjem strokovnih referatov in knjig, precejšen del časa namenja tudi športu. Je tudi idejni vodja Muzeja elektroprenosne dejavnosti v RTP Laško, član mednarodne CIGRE Paris, član Slovenskega nacionalnega komiteja CIGRE, v katerem je predsednik študijskega komiteja B2 za daljnovode, in predsednik Športnega društva Eles. 

Doslej je mag. Srečko Lesjak prejel že vrsto strokovnih priznanj za uspešno delo na področju elektroprenosne dejavnosti in za prispevek pri postavitvi muzeja elektroprenosne dejavnosti. Vrsto bleščečih priznanj je prejel tudi s soigralci v dolgoletnem igranju košarke. Posebej omenimo samo največja priznanja v veteranski košarki, kamor sodijo športne medalje na državnih, evropskih in svetovnih  prvenstvih. Med njimi so tudi zlata medalja v Portoriku 2007, srebrna medalja na Češkem 2009, bronasta medalja v Novi Zelandiji 2005, bronasta medalja v Grčiji 2013 ter zlata medalja na evropskem prvenstvu na Hrvaškem 2010 in bronasta medalja v Srbiji 2016. 

Kdaj ste se začeli ukvarjati z zgodovino elektroprenosne dejavnosti in s tem  povezanim zbiranjem muzejskih eksponatov?

Ko sem bil leta 1981 zaposlen v elektroindustriji, sem začel učiti tudi kot učitelj s krajšim delovnim časom na celjski Tehniški srednji šoli. Dijake sem večkrat peljal na ogled daljnovodov in drugih elektroenergetskih naprav. Čeprav sem jim pokazal veliko naprav, teh seveda ni bilo mogoče videti od znotraj. Takrat me je prvič prešinila ideja o predstavitvi naprav v prerezu, ki se je v poznejših letih tudi uresničila v muzeju elektroprenosne dejavnosti v Laškem. 

Sicer pa me je k zbiranju eksponatov že pred letom 2000 spodbudil gospod Kazimir Virant, ki je bil med prvimi zaposlenimi v RTP Laško že leta 1924. To leto velja za leto pričetka elektroprenosne dejavnosti v Sloveniji. Dal mi je tudi nekatere zapise o zgodovini elektrifikacije na območju spodnje Štajerske. Iz teh zapisov sem že uporabil precej koristnih informacij pri pripravi treh knjig o elektroprenosni dejavnosti na območju, katerega vzdržuje CIPO Podlog, in jih bom še, ko bom imel več časa za pisanje. Rad bi namreč napisal obširnejšo knjigo o razvoju elektroprenosne dejavnosti spodnje Štajerske. Sicer so me pa tudi na občini Laško zaprosili za pripravo podatkov o začetkih elektrifikacije in razsvetljave na tem območju. 

Kaj vas posebej motivira pri zbiranju eksponatov s področja elektroprenosne dejavnosti? 

K temu me spodbujajo predvsem številni obiskovalci, ki prihajajo v naš muzej ne samo iz Slovenije, ampak tudi iz tujine. Lani sta nas obiskala tudi zanimiva gosta iz Irske in Luksemburga. Za naš muzej sta zvedela, ko sta obiskala festival Pivo in cvetje v Laškem. In ko sta mi ob obisku muzeja dejala, da sta videla že veliko stvari po svetu, kaj takega kot imamo mi, pa še ne, mi je bilo v veliko zadoščenje. 

Kot drugo bi omenil, da me naprej vleče posluh s strani vodstva podjetja, saj smo kupili še en del zgradbe tako, da bomo lahko še razširili muzejsko dejavnost. Ne nazadnje me na tej poti spodbujata tudi veselje in hvaležnost otrok, dijakov, študentov. Če bi slišal, da jih razstavljeni eksponati ne zanimajo, potem bi mi  »vse dol padlo«, kot se temu pravi po domače.  

Kako je z zanimanjem javnosti za obiske muzeja elektroprenosne dejavnosti v Laškem? 

Pogodbo imamo sklenjeno z vsemi elektro šolami, od srednjih šol do fakultet, tako da nas vsako leto iz vsake šole obišče en avtobus obiskovalcev. Potem so tu še naključni obiskovalci, izletniki, upokojenci. Obiske statistično spremljamo, jih pa ne propagiramo, saj v našem muzeju ni vstopnine. To je pač Elesov muzej in vse, kar tu notri počnemo je prostovoljno, brez kakršnih koli finančnih nadomestil ali obveznosti. Skratka, nismo na trgu. Povezani smo s Turističnim društvom Laško. In če pride v Laško kakšna ekskurzija, smo dogovorjeni, da jo lahko tudi k nam pošljejo. 

Doslej ste zbrali že več kot 5.000 eksponatov. Kaj bi glede muzejske zbirke posebej izpostavili? 

Od šestih najbolj pomembnih izumiteljev sveta na področju elektrotehnike imamo v muzeju tudi njihove kopije patentov. Imamo tudi njihove začetne instrumente in lahko demonstriramo, kako so te naprave delovale v začetnem obdobju. Naprave so prestavljene v prerezu, da obiskovalci lahko vidijo,  kakšen je njihov notranji ustroj, na primer v izolatorju, za kar se lahko zahvalimo Marjanu Kaludru, ki je pred odhodom v pokoj opravil večino izrezov razstavljenih eksponatov. 

V muzeju imamo tudi animacije, na kakšen način pride do nekega efekta. Možnosti tovrstnih predstavitev so seveda precej povezane z denarjem. Doslej v naš muzej nismo vlagali znatnejših sredstev in delujemo, bolj ko ne, na amaterski ravni, ob prostovoljnem delu večjega števila podloških sodelavcev, med katerimi izstopa  domačin Milan Knapič. 

Kaj vas najbolj navdušuje pri velikem izumitelju Nikoli Tesla? 

Vsekakor njegova enkratna ideja o brezžičnem prenosu električne energije, kar se v takratnem času žal ni zgodilo. Upam, da se bo, prej ali slej, našel nekdo, ki bo do konca preučil velike Tesline ideje. Je pa res, če bi se razvoj, ki ga je Tesla zastavil, nadaljeval s tisto intenziteto, s katero je on začel, bi se to že zdavnaj moralo zgoditi. Žal je po svetu še vedno množica takšnih ljudi na vodilnih položajih, pa tudi v znanstvenih in strokovnih krogih, ki ovirajo nadaljnji razvoj zaradi svojih privilegijev in ekonomskih interesov. 

Kolikšno je približno število strokovnih referatov, knjig in časopisnih člankov, ki ste jih doslej napisali? Kateri ciljni skupini so namenjeni vaši referati, s katerimi tematskimi sklopi so povezani? 

Lahko navedem točne podatke. V obdobju od leta 1981 sem napisal 23 strokovnih refereratov, prek 300 časopisnih člankov, 5 knjig, pri petih pa sem bil soavtor. Referati so namenjeni tako domači kot tuji elektroenergetski strokovni javnosti. Obravnavajo praktično vse, kar je povezano z elektroprenosno dejavnostjo, še posebej problematiko vzdrževanja (visokonapetostne naprave v RTP, vodniki, stebri, antikorozija na DV, itd.). Študije opozarjajo na ključne probleme na tem področju, z namenom, da bi se tudi strokovnjaki v drugih domačih in tujih elektroenergetskih podjetjih seznanili, katere probleme imamo in kako jih je moč odpraviti. 

Kako pa se je začela in nadaljevala vaša športna pot? 

S športom sem se začel intenzivneje ukvarjati že v osnovni šoli v Laškem, kjer sem bil šolski prvak v teku na 60 in 400 metrov, pa tudi v skokih v daljino. V naslednjem obdobju sem navdušeno igral nogomet. Kot vzornika sem občudoval znanega jugoslovanskega nogometaša Dragana Džajića in najboljšega portugalskega nogometaša vseh časov Eusebia da Silva Ferreira.

Zatem sem leta 1969 presedlal na košarko pri klubu Pivovarna Laško, kjer sem bil vrsto let najboljši strelec v ekipi. Dvajset let sem bil kapetan v vseh košarkarskih selekcijah v Laškem, nato sem šel v Savinjsko dolino. Zatem sem bil 10 let pomočnik trenerja v Laškem, kjer smo bili celo desetletje v samem vrhu domačih prvenstev, igrali pa smo tudi v najvišjem evropskem tekmovanju v Evroligi. Po 25-letnem aktivnem športnem udejstvovanju sem leta 1994 ustanovil veteransko ekipo v Laškem in upam, da bom v naslednjem letu še vedno lahko igral in praznoval 50-letnico športnega udejstvovanja v košarki.  

Kaj vam osebno pomeni ukvarjanje s športom? 

Prvo bi omenil znan rek »zdrav duh v zdravem telesu«, drugo pa, da mi igranje v veteranski ligi pomeni veliko motivacijo. K nadaljnjemu igranju košarke me je še dodatno spodbudil pogled na čilega 80-letnika iz Brazilije, ki je lani uspešno igral na svetovnem veteranskem prvenstvu v košarki v Italiji. Sicer pa po svetu poznam več tisoč športnikov-veteranov, z marsikaterim tudi prijateljsko kontaktiram s pomočjo družbenih omrežij. Na svetovnem prvenstvu v Italiji nas je lani bilo okoli 5.000 udeležencev, kar pomeni največjo prireditev na svetu med ekipnimi športi.  

Zelo ste dejavni tudi kot predsednik Športnega društva Eles. S čim se tu ukvarjate? Kje bo letos potekala Elesijada?  

Kraj vsakoletnih športnih iger, ki potekajo v okviru Elesa, določimo na vsakoletnem rednem zboru članov v mesecu marcu; letos bodo najbrž v Novi Gorici. Na Elesijadi se odvijajo tradicionalne »olimpijske« discipline. Vsako leto se srečujemo tudi s Športnim društvom Mavir, izmenično - enkrat pri nas, naslednjič pri njih, kar je že dolgoletna tradicija vse od leta 2007. Imamo pa tudi tradicionalna srečanja z Dravskimi elektrarnami Maribor. 

Stalne aktivnosti našega društva so tudi: smučanje, vikend na morju, planinski pohodi, udeležba na raznih turnirjih v košarki, tekaški in kolesarski maratoni. Na posameznih Elesovih lokacijah pa so naše športne aktivnosti povezane s telovadnicami in športnimi objekti v bližini lokacij Elesovih poslovnih zgradb. 

Kdaj se vam je prvič porodila želja po potovanjih? 

Leta 1976 sem zbiral koktine zamaške in sem bil v uredništvu Športskih novosti izžreban med petdesetimi srečneži, ki smo si potem ogledali olimpijske igre v Montrealu. V tej skupini sem bil  najmlajši. Takrat se mi je tudi porodila želja po potovanjih. In tudi dandanes, če je le možno, grem na kakšno potovanje, za kar izkoristim dopust. Tako sem prepotoval že kar precej sveta. Rad imam dogodivščine, adrenalinske športe. Med drugim sem opravil tudi skok s padalom z višine 4.500 metrov v tandemu. Sicer pa se rad srečujem z ljudmi po svetu, rad navežem stike z njimi in komuniciram. Opažam, da je povsod veliko normalnih, dobrih ljudi, ki so ti kadar koli pripravljeni priskočiti na pomoč, povsod pa je zaradi politikov tudi veliko »brezveznih« prepirov in zdrah.   

Česa se med zanimivimi športnimi doživetji radi spominjate? Katere športne osebnosti so vas očarale? 

Omenil bi zanimivi srečanji na smučarskem treningu z Bodejem Millerjem, najuspešnejšim ameriškim alpskim smučarjem vseh časov, ter Ivico Kostelićem, najuspešnejšim hrvaškim alpskim smučarjem vseh časov, ki sta bila zmagovalca svetovnega pokala. Prvi v letih 2005 in 2008, drugi leta 2011. Američan je osvojil še šest medalj na zimskih olimpijskih igrah in pet na svetovnih prvenstvih, medtem ko ima Hrvat štiri olimpijske medalje in komplet medalj s svetovnih prvenstev. 

Poleg tega bi omenil še zanimiva srečanja z velikimi športnimi osebnostmi, kot so košarkarska legenda Ivo Danev, najboljši italijanski košarkar Dino Meneghin, najboljši nemški košarkar Dirk Nowitzki, dobitnica olimpijske medalje v judu Urška Žolnir in boksar Dejan Zavec. Na športnih prireditvah doma in v tujini pa sem srečal še vrsto drugih odličnih športnikov.

 

 

 

Previous Article Novo v iEnergiji
Next Article Ministrstvo prejelo preko 400 pripomb na dokument
Print
1815
Uporabljate starejšo različico brskalnika, katere ne podpiramo v celoti! Za boljšo uporabniško izkušnjo uporabite enega izmed spodaj naštetih brskalnikov oz. si obstoječega posodobite na najnovejšo različico.