Cveto Kosec iz Ministrstva za infrastrukturo je v nadaljevanju poudaril, da si je ministrstvo zadalo dve ključni nalogi, in sicer sprejetje Energetskega koncepta Slovenije, kot nekega strateškega dokumenta z vizijo energetskega razvoja in NEPN, ki bo vključeval tudi konkretne cilje in ukrepe do leta 2030 s pogledom do leta 2040. Kot je dejal, je možnosti da bi dosegli zastavljen cilj 25-odstotnega deleža v končni rabi energije do leta 2020 bolj malo, saj bi morali v zadnjem letu zagotoviti kar dodatni dve TWh energije iz OVE. Vzporedno poteka tudi priprava dolgoročne podnebne strategije s cilji do leta 2050, pri pripravi obeh dokumentov pa sodeluje isti konzorcij, kar naj bi bilo zagotovilo konsistentnosti obeh ključnih dokumentov. Spodbudno je tudi, da gre za skupni proces Ministrstva za infrastrukturo in Ministrstva za okolje in prostor, kar v preteklosti ni bila ravno praksa in je precej oviralo učinkovito delo. Sicer pa so po njegovih besedah ključni elementi, ki spremljajo prizadevanja, da bi prišli do učinkovitega razvojnega načrta, večja energetska učinkovitost na vseh področjih, posodobitev  omrežja za distribucijo električne energije kot hrbtenice bodočega prehoda v nizkoogljično družbo ter sprememba paradigme, saj z obstoječimi pristopi ne bo možno doseči ambicioznih energetskih in okoljskih ciljev. Ob tem bodo na možnost za dosego ciljev vplivali tudi zunanji dejavniki, ki pa so precej negotovi (gospodarska rast, cene energentov, tehnološki razvoj, rast prebivalstva, stanovanjske površine in podobno). Kot je še dejal, Slovenija želi biti glede zmanjšanja toplogrednih plinov med ambicioznejšimi državami, tako, da so v igri tri osnovni scenariji – osnovni, ki vključuje nadaljevanje sedanjih ukrepov, zmerni, ki predvideva zmanjšanje izpustov do leta 2050 za 80 odstotkov in ambiciozni, ki predvideva zmanjšanje izpustov za 90 do 95 odstotkov. Pri doseganju teh ciljev naj bi bila med obnovljivimi viri v ospredju sončna energije, proizvodnja razpršenih virov brez lesne biomase pa bi se morala zvišati iz 800 GWh v letu 2017 na 2.700 GWh v letu 2030 (ambiciozni scenarij). Glede potenciala vetrne energije pa je Cveto Kosec dejal, da bo za priključitev večjega števila vetrnic treba bistveno okrepiti omrežje oziroma zagotoviti kablovode do najbližjih RTP ter ustrezno rešiti vprašanja povezana z nihanjem napetost v dolgih vodih oziroma velike razpršenosti naselij ter tudi na vsa tista, ki jih glede izrabe vetrne energije sprožajo lokalne skupnosti.

Izkušnje Dravskih elektrarn in Elektra Primorska
Sandi Ritlop iz Dravskih elektrarn je uvodoma poudaril, da je vprašanje emisij globalno vprašanje in je treba tudi na njegovo reševanje gledati globalno, pri čemer je pomemben vsak odstotek obnovljive energije. Kot je dejal, se je EU odločila, da bo delež obnovljivih virov energije v prihodnje še povečevala in k temu se je zavezala tudi Slovenija, ki pa kot rečeno, za zastavljenimi cilji že zdaj zaostaja. Dravske elektrarne si kot največji proizvajalec obnovljive energije v državi prizadevajo, da bi ta položaj ohranile še naprej, zato poleg večanja izkoristka obstoječih hidroelektrarn, precej pozornosti namenjajo tudi izrabi vetrne in sončne energije. Tako so na širšem območju izvedele temeljite meritve vetrnega potenciala in ugotovitve konkretizirale tudi v nekaj projektih, pri čemer so najdlje pri načrtovani postavitvi treh vetrnic z močjo 3,5 MW na Ojstrici ter štirih z močjo 3,3 MW na Paškem Kozjaku, v pripravi pa imajo še en 20 MW projekt in tudi raziskave drugih potencialnih lokacij po državi. Ob tem je opozoril predvsem na dolgotrajnost vseh postopkov, ki precej ovirajo izvedbo načrtov, včasih celo do te mere, da so projekti ob pridobitvi dovoljenja že zastareli in jih je treba začeti na novo. 
Podobne izkušnje je opisal tudi direktor Elektra Primorska Uroš Blažica, ki je dejal da je bila Volovja reber pionirski projekt vetrnih elektrarn na Primorskem, ki pa se je žal po sedmih letih prizadevanj za postavitev 29 turbin z močjo 850 kW leta 2013 neuspešno zaključil. Elektro Primorska nad omenjeno lokacijo sicer še ni povsem obupala, saj so se z novimi tehnologijami precej izboljšali ekonomski kazalci, nove tehnologije so tudi okolju bolj prijazne, lokalna skupnost še vedno podpira ta projekt, veliko pripravljalnih del pa je že bilo opravljenih (zemljišča, trasa daljnovoda). Drugače pa je po njegovih besedah na Primorskem kljub pomanjkanju tradicije kar nekaj uporabnega vetrnega potenciala, zlasti na Krasu pod pobočjem Nanosa in na robu Trnovske planote. Ta hip je sicer na njihovem območju izdanih 21 soglasij za vetrne elektrarne s skupno močjo 44,4 MW, pri čemer se sam bolj zavzema za postavitev večjih vetrnih parkov kot večjega števila manjših vetrnic, saj se je s tem mogoče izogniti vrsto težavam. 

Za večji razmah vetrne energije je potrebna politična volja
Udeleženci omizja na temo, kako do večjega deleža vetrne energije v Sloveniji, so si bili edini, da so obnovljivi viri naša prihodnost in med njimi bomo morali za dosego zastavljenih ambicioznih ciljev izrabiti prav vse. Slovenija je glede izrabe vetrne energije na dnu lestvice evropskih držav in, čeprav za njeno izrabo nimamo najboljših danosti, nekaj možnosti vseeno je. Bo pa za njen večji razmah treba še odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj. Županja občine Dravograd Marijana Cigala je tako izpostavila, da si v občini želijo aktivno sodelovati pri teh projektih in se jim zdi ključnega pomena, da se o njih čim več pogovarjajo in usklajujejo. Kot je dejala, so z Dravskimi elektrarnami vzpostavili tvoren dialog in dobro sodelujejo, bi si pa kot občina želeli neko koncesnino tudi za izrabo vetra.
Pomen sodelovanja in vključenosti lokalnih skupnosti je poudaril tudi direktor Dravskih elektrarn Andrej Tumpej, ki je dejal, da znamo energijo pridobivati na različne načine ter, da je tehnologija že toliko napredovala, da smo kos tudi vsem okoljskim izzivom, žal pa se kot družba še ne zavedamo dovolj, kako pomembna je zanesljivost oskrbe z energijo. 
Da volje za uresničitev podnebnih zavez na pristojnih ministrstvih ne manjka, sta bila mnenja tudi Aleš Prijon iz MOP in Cveto Kosec iz MzI, ki pa sta ob tem opozorila, da bo za izpolnitev zahtevnih nalog, ki nas čakajo do nizkoogljične družbe potrebna tudi širša politična volja. V nadaljevanju smo lahko še slišali, da so postopki umeščanja vetrnic pri nas predolgi oziroma tako dolgi, da ne sledijo razvoju tehnologij in se zato dogaja, da so projekti, ko pridejo do dovoljenj, že zastareli, da veliko težav izhaja tudi iz tega, ker ne zaupamo stroki ter, da bi potrebovali bolj podrobno zakonodajo, ki bi potencialnim investitorjem jasno sporočala, kaj vse jih čaka.